Tako, kot smo Plečnikovo leto začeli, ga bomo očitno tudi končali. Pa ne zaradi kakšnih posebnih dosežkov pri varovanju dediščine, odmevnih strokovnih simpozijev ali popularizacije dela našega največjega arhitekta. Ne, rdeča nit, ki ji dosledno sledimo (in se obnjo nenehno tudi spotikamo), je Plečnikov Bežigrajski stadion. Ta že leta polni časopisne naslovnice, saga o sporih med investitorjem in prebivalci Fondovih blokov pa je pred nekaj dnevi dobila najnovejši (in prav gotovo ne zadnji) obrat, ko je ministrstvo za okolje in prostor razveljavilo okoljevarstveno soglasje in ga vrnilo v ponovno odločanje Agenciji za okolje. Tako obstaja vsaj majhno upanje, da bo Arso ubranil javni interes, ki bi ga moral ubraniti (pa ga je že zdavnaj zapravil) Zavod za varstvo kulturne dediščine, obenem pa tudi strah, da bo to majhno upanje obenem zagotovilo drugačno, nič bolj neustavljivo uničenje dragocenega objekta.

Če bi napisal članek pri vsakem preobratu zgodbe o stadionu, bi na Outsiderjevemu serverju morda že zmanjkalo prostora. Vendar pa je v poplavi mnenj, ki se z vsakim preobratom dodatno zaostrujejo v ogorčenje in zmajevanje z glavo, treba jasno povedati, da smo priča lažni dilemi – solatne gredice ali Pečečnikov projekt? Prebivalci Fondovih blokov kot poslednji bojevniki proti Goljatu, ki mu je uspelo prelisičiti vse državne inštitucije, ali prevaran dobronamerni investitor? V obeh primerih gre za mačka v žaklju in vsaj meni je neprijetno, da je treba izbirati med opcijama, ki vsaka po svoje oznanjata konec, uničenje, propad enega osrednjih del  Jožeta Plečnika. Najprej imamo pred sabo možnost, da stadion med nenehnim pričkanjem propade. Pravzaprav ne gre za možnost, ampak za deloma že udejanjen potek dogodkov. Po drugi strani pa investitorski načrti, ki bi se izvedli glede na nesrečni kompromis zdaj že davnega natečaja, dediščini ne obljubljajo kakšne čudodelne prihodnosti, nasprotno – v tem primeru bi bili prisiljeni spremljati uničenje stadiona skozi radikalno »nadgraditev« originalnega Plečnikovega objekta. Takšno poklekanje države in družbe pred zasebnim interesom bi pomenilo dejansko izničenje pojma javnega.

Stadion je predvsem talec partikularnih interesov – interesov stanovalcev Fondovih blokov in lastnika kompleksa Joca Pečečnika. Stadionu vsak iz svoje strani držita nož na vratu, kar s stališča obeh ni slaba strategija, niti jima tega ne smemo preveč zameriti, saj njuna naloga ni varstvo javnega interesa. Talec namreč ni kdorsigabodi, ampak objekt izrednega kulturnega pomena oziroma, če bi si drznili kandidaturo Plečnikovega opusa za del svetovne dediščine Unesca vzeti resno, zgradba svetovnega pomena. Znano je sicer, da na poskusni seznam pri Unescu ni vpisana ravno zaradi svojega sramotnega propadajočega stanja. Talec pa je stadion postal tudi zato, ker so nekatere ustanove (beri: ZVKDS) zamešale vlogo varuha dediščine in vlogo investitorskega svetovalca. Zato si želim, da bi obe strani odmaknili svoja noža s talčevega vratu in se dogovorili vsaj do točke, ki bi razelektrila ozračje, tako da lahko talca pošljemo na nujno potrebno zdravstveno okrevanje.

V družbi, kjer bi ustanove svoje delo opravile, kot bi ga morale, podobnih zmedenih dilem ne bi bilo treba spremljati niti se do njih opredeljevati. Pri nas pa je treba še posebej na področju kulturne dediščine nenehno poudarjati v oči bijoče resnice in obenem pričakovati, da ne bodo upoštevane. Postulati takšne resnice o Plečnikovem stadionu pa so naslednji:

  1. Dilema med solatnimi vrtički in investitorskimi načrti je lažna in pri obeh se parcialni interesi stanovalcev oziroma investitorja rinejo v ospredje tako, da se na videz neločljivo prilepijo na usodo Plečnikovega objekta.
  2. Žrtev zmedenih javnih postopkov ni Joc Pečečnik, ampak javni interes, ki ne more biti nič drugega kot varstvo enega najdragocenejših objektov svetovno najbolj slavnega slovenskega ustvarjalca.
  3. Javni interes je, da se stadion obnovi v svoji prvotni arhitekturni podobi, niti kot talec investitorske želje po dobičku niti kot talec statusa quo bližnjih stanovalcev, in se nameni mestnemu športnemu parku.
  4. Če ne bo Bežigrajski stadion obnovljen v izvorni podobi, to pomeni, da pred naključnimi in parcialnimi interesi pri nas ni varen prav noben še tako pomemben spomenik, in da potomcem pravzaprav zapuščamo potencialno tabulo raso, ahistorično in prazno ravnico.

Navodila za uporabo postulatov: ponavljaj, dokler se ne uresniči! Alternativno: ponavljaj, dokler še lahko govoriš.

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja