Za nekatere so znanilci pomladi zvončki in trobentice, meni pa se zdi, da tisto pravo pomlad, ko opoldne v rokah že lahko nosiš svoj letni plašč ali jakno, prinesejo cvetoče magnolije. Po dobrem tednu bogatega, skoraj pretiranega cvetenja, je rastlina pripravljena, da svoje roza ali bele cvetove zamenja z mesnatimi, temno zelenimi listi.

Množica starodavnih meščanskih magnolij raste v predvrtovih ljubljanskih vil, ki svoje šilasto zaključene strehe rišejo visoko v nebo. Pogled mi uhaja na z juga vračajoče ptice in od pomladnega sonca razbeljene fasade, kjer se zibajo srednje temne sence na pol razcvetelih magnolij. Te dni s svojo lepoto lovijo naš pogled in razsipno kažejo svoje cvetne čare. Potem pa mineta dan ali dva in rastlina je ponovno gola.

Priljubljene magnolije izhajajo iz Azije, Severne in Srednje Amerike. Azijske vrste navadno cvetijo pred olistanjem, ameriške pa kasneje. Danes poznamo obširno zbirko vrst in sort magnolij, ki skupaj z žlahtnenimi križanci med ameriškimi in azijskimi vrstami presegajo številko sto. Res je, da ne moremo tako posplošeno trditi, da vse magnolije cvetijo sočasno. Najprej cvetijo zvezdaste (M. stellata), dva tedna kasneje soulangeeve mag­nolije (M. soulangeana). Obe sorti sodita med najpriljubljenejše v slovenskih vrtovih. Prva je idealna za solo zasaditve v predvrtovih, saj njena višina ne preseže treh metrov, slednja pa je nekoliko višja. V primorskih legah lahko v poletnih mesecih občudujemo zimzeleno velecvetno magnolijo (M. grandiflora), ki doseže 15 m višine in cveti s kremasto belimi cvetovi. Na mraz nekoliko bolj občutljivi pa sta Magnolia virginiana in listopadna sieboldova mag­nolija. Zaradi posebne oblike, barve in teksture ne potrebujejo spremljave – najpogosteje jih sadimo kot soliterke ali v enostavne zasaditve. Razlikujejo se v velikosti: nekatere lahko vzgajamo kot grmovnice, druge kot drevesa. Grmičasta je npr. Magnolia stellata ´Royal Star´, srednje visoko drevo je magnolija M. x loebneri ´Leonard Messel´, ki zraste do osem metrov višine; najvišje pa so že omenjene velecvetne magnolije.

Veliki zeleni listi so jajčasti. Iz prijetno dišečih cvetov v obliki čaše, se jeseni razvije storžast plod. Rastlino najučinkoviteje razmnožimo s potaknjenci ali deljenjem korenin. Vzgoja iz semena je dolgotrajna, saj lahko novo vzgojena rastlina zacveti šele po dvajsetih letih. Pa tudi sicer moramo biti pri gojenju magnolij potrpežljivi – navadno potrebujejo do tri leta, da zacvetijo.

So izjemno nezahtevne rastline, saj jim godijo tako polsenčna, kot sončna rastišča. Pomembno je le, da so ta, tudi zaradi pozne pomladanske zmrzali, dobro zaščitena pred direktnim vetrom; tla pa rahla in dobro odcedna.

Magnolije najpogosteje sadimo spomladi. Presajanje in izkopavanje, zaradi plitkih korenin, ki izraščajo tik pod površjem, prenaša izjemno slabo. Prav tako je občutljiva na obrezovanje. V resnici lahko izbiramo med različnimi sortami rastline in tako že predčasno izberemo želeno končno velikost in obliko rastline. Dodatno obrezovanje je nesmiselno in nepotrebno. Z dodatno oskrbo rastline ne bomo imeli veliko dela. Spomladi jo dognojimo z vrtnim kompostom in počasi topnimi gnojili. Porežimo suhe veje, po cvetenju pa tudi nove poganjke.

Magnolije niso odporne na različne povzročitelje listne pegavosti ali raka, a zatiranje pred škodljivci kljub temu ni priporočljivo. Zadošča, da odstranimo obolele liste, suhe veje in poskrbimo za ustrezno zdravje drevesa z dodatnim gnojenjem.

Eterično olje magnolije je prisotno v parfumih s sladkim, cvetnim vonjem. V aromaterapiji se eterično olje uporablja za zmanjšanje stresa in anksioznosti, dodamo pa ga lahko tudi kremam.

Magnolije, znanilke pomladi in toplih dni. Pisane krasotice za nekaj dni in kraljice majhnih vrtov.

Piše: Marko Klemen

Celoletna naročnina

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja