Maja Ivanič: Bolje kot kritizirati je poudariti tisto, kar je dobro

od • februar 5, 2017 • Arhitektura, OsebnostiKomentarji (0)609

Pripravila: Nina Granda
Maja Ivanič je arhitektka, aktivna tako v praksi kot v publicistiki, je predsednica Društva arhitektov Ljubljane in predsednica mednarodne konference Piranski dnevi arhitekture.  Arhitektura za izobraževanje je ena izmed tem, ko jo posebej zanimajo. Leta 2008 je skupaj z arhitektko Špelo Kuhar uredila pregledno knjigo Sodobna arhitektura šol v Sloveniji 1991–2007.
Izobraževalne ustanove pomenijo prve trajne stike otroka z javno arhitekturo. Kako vplivajo na otroško zavedanje o prostoru?
Vrtci in šole so naše prve »uradne« vzgojiteljice. Otrok v svojem nežnem, najbolj dojemljivem obdobju približno dvanajst let v svojo podzavest vsak dan vgrajuje izkušnjo prostora. Prav iz te izkušnje oblikuje tudi svojo osebnost ter občutek za prostorsko estetiko, urejenost in kulturno ozaveščenost. Zato je pomembno, da so vrtci in šole oblikovani in urejeni kakovostno. Kakovost bivalnih ambientov vpliva na naše zdravje, počutje, delo, ustvarjalnost pa tudi na naš odnos do sočloveka in prostora samega. V dobro oblikovanih, lepih prostorih so tudi odnosi pozitivni, kulturna zavest posameznika, ne glede na njegovo starost, je na višji ravni. Slabo oblikovani ali nevzdrževani prostori pa nas vse napeljujejo na nadaljnje uničevanje in nespoštovanje.
Kako šolsko okolje vpliva na zavest o kakovostnem prostoru pozneje v življenju odraslega?
Mladostna izkušnja lepega pomaga, da znamo v odrasli dobi lepoto sami prepoznati, jo oblikovati in tudi prenesti na druge. »Kar se Janezek nauči, to Janez zna.« Če želimo imeti urejeno državo,napredno gospodarstvo in ustvarjalne generacije, moramo otroke pa tudi odrasle obdati z urejenim prostorom in z dobro arhitekturo, ki spoštuje naravni in kulturni kontekst.
Kako bi lahko še dodatno vlagali v prostorsko vzgojo otrok?
Največji in najbolj trajen učinek ima vedno dober zgled. Prostorska vzgoja bi morala biti predvsem vsakodnevna prostorska izkušnja v kakovostno zasnovanem in vedno urejenem ambientu. V njem naj se otroci srečujejo tudi z umetnostjo.

Šole pogosto gradijo najcenejši, ne pa najboljši arhitekti.
Šole bi vsekakor morali graditi dobri arhitekti s priznanimi referencami, ne pa najcenejši projektanti. Arhitekturne rešitve bi morali pridobiti z institucijo javnega arhitekturnega natečaja. Del investicije bi morali vedno nameniti za umetniške stvaritve, s katerimi bi opremili zunanje ambiente in šolski interier. Tako bi bila umetnost vsem dostopna in samoumevna, obenem pa bi podpirali umetniško ustvarjanje. Vsekakor pa bi morala biti vzgoja o prostoru in umetnosti tudi del šolskega kurikuluma. V zadnjih letih sta na tem področju zelo aktivna programa Arhitektura in
otroci ter Igriva arhitektura. Vzgoja otrok mora biti celovita, ne le prenos učnega znanja. V Sloveniji imamo na področju vzgoje vendarle močno tradicijo. Navinškove šole so izjemno vplivale na generacije otrok, ki so odmore preživljali v prostornih avlah. Navinškove šole so z brezkoridorno zasnovo sprožile povsem nova razmišljanja o oblikovanju šolskega prostora in tudi o samem življenju v šoli. V Sloveniji imamo veliko dobrih šol. Nastale so predvsem v času modernizma, torej všestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, novejše pa z javnimi arhitekturnimi natečaji.

Na katere dobre primere bi vi opozorili?
S šolsko arhitekturo so se pri nas ves čas ukvarjali vrhunski arhitekti, v času modernizma Stanko Kristl, Danilo Fürst, Majda Dobravec, Oton Gaspari; v sodobnem času pa večina priznanih slovenskih arhitektov različnih generacij. Ko smo lani v galeriji Dessa pripravili razstavo Iz malega raste veliko: pol stoletja slovenskih vrtcev, smo ugotovili, da imamo tudi na tem področju izjemno kakovostno arhitekturo. Arhitekti, ki so razvijali inovativne zasnove vrtcev, nadvse aktualne še danes, so Rotija Badjura, Jože Dobrin, Stanko Kristl, Milan Štrukelj, Alenka Velkavrh, Drago Klemenčič, Jovan Milošević in mnogo drugih. Z razstavo smo obenem želeli opozoriti, da prav v današnjem času s pogosto neprimernimi prenovami in nenačrtovanimi energetskimi sanacijami za vedno izgubljamo kakovostno arhitekturo, s tem pa tudi našo kulturno identiteto.

Kako ocenjujete splošno zavedanje o prostorski kulturi pri nas? Je tudi odrasle mogoče prostorsko ozaveščati?
Slovensko splošno zavedanje o prostorski kulturi je podobno kot drugod po svetu – večina arhitekture je povprečne, majhen odstotek pa zelo slabe in zelo dobre. Prostorsko ozaveščanje odraslih je podobno kot prostorsko ozaveščanje otrok.

Največji učinek ima pozitivna prostorska izkušnja.

Zato je bolje kot kritizirati, pokazati in predstaviti ljudem dobro arhitekturo, ki je pametno umeščena, smiselno zasnovana, razigrana in hkrati zadržna. Otroci in odrasli zelo hitro prepoznajo resnično kakovost in jo tudi takoj posvojijo. Arhitekturna dediščina je, enako kot jezik, del naše kulturne identitete.

Sorodne vsebine

Komentarji