Aljažev stolp vrh Triglava je slovenski ikonični arhitekturni objekt par excellence. V njem je združena vrsta nasprotij, ki bi v kakšnem drugem objektu ali izdelku morda ustvarjala skoraj komičen konflikt, v majhnem pločevinastem valju na alpskem vršacu pa so se preobrazila v edinstveno sintezo. Začnimo kar z oznako »stolp«. Obrambni stolpi, televizijski stolpi, razgledni stolpi, poslovne stolpnice: besede, ob katerih pomislimo na nad vse druge stavbe segajoče simbole latentno agresivne moči in oblasti, besede, ki nam pred očmi izrišejo bogato dediščino stolpov od bibličnega Babilonskega pa vse do Pianovega londonskega Sharda. Aljažev stolp pa je majceno zatočišče, komaj kaj višje od človeške postave, tako da bi bil težko še kaj manjši, težko še bolj neznaten. Kljub temu pa je ne za glavo, ampak za celo goro višji od vseh drugih stavb v naši deželi. Njegov nesorazmerni »podstavek« s svojimi 2864 metri ga povzdiguje visoko nad kakršnokoli absolutno višinsko, pa tudi simbolno konkurenco.

Dobro, kaj podobnega bi navsezadnje lahko dejali o marsikaterem gorskem zatočišču. Vendar pa je zgodba o Aljaževem stolpu nekakšen lakmusov papir slovenskega političnega projekta zadnjega stoletja in pol. Je naša gotovo najbolj »nacionalna« arhitektura, ki pa na sebi nima nikakršnega narodnega označevalca, nikakršnih reminiscenc na tradicionalnost ali celo na modernost. Brezčasen je v povsem pragmatičnem smislu. Že celo zgodba o njegovem nastanku in navodila kleparju, ki jih je zapisal Jakob Aljaž, imajo na sebi nekaj bibličnega, kot da bi dovški župnik v temini predzgodovinskega časa odrejal mere čisto prvi, prvinski koči: »Vzemi tri štokrle in okrog njih zariši krog. Nato se usedi na enega izmed njih in odmeri višino do svojih oči. Ponovi izmero, ko stojiš.« To so merske enote in etos malega-velikega stolpa. Minimalno zatočišče za tri (če sta dva še par, so trije namreč že družba!), ki pa obenem širi svojo simbolno zaščito vse od Jadranskega morja do panonskih planjav – in to že od časa, ko je bil skupni družbeni prostor še brezupno razkosan. Zraven še osnovno hrano za želodec (nekdaj je bil v stolpu samovar) in za dušo (po Pernhartu naslikana triglavska panorama na pločevinastem traku v notranjosti stolpa, ki jo je naročil že Aljaž), pa imamo najmanjši in najpopolnejši ikonični artefakt slovenskega narodnega projekta. Ker je obenem Aljažev stolp eden redkih nikoli razdvajajočih simbolov, imamo morda opravka kar s slovenskim Babilonskim stolpom, pri katerem vsi govorimo z istim jezikom. V njem se najočitneje zrcalita dve slovenski skrajnosti: skoraj ponižna skromnost in skoraj preglasna velikopoteznost: podobno je stolp na videz skoraj miniskulen v svoji minimalni dimenziji, pa vendar gigantski v svojih pretenzijah.

Dokumentarni film »Ta pleh ima dušo« odlično povzame vso pisano zgodovino nenavadne male zgradbe: od bitke z nemškimi planinskimi društvi za simbolno in lastniško obvladovanje slovenskega visokogorja do rapalske katastrofe, ko je meja med kraljevinama Italijo in Jugoslavijo potekala natanko po vrhu Triglava in s tem Aljaževega stolpa (takrat je bila pločevina prvič deležna barvitih bitk med obema stranema, ko je stolp nenehoma menjaval italijanske in slovenske narodne barve, dokler se ni v tridesetih letih spet povrnil na bolj nevtralno, sivo zaščitno barvo). Sledila so turbulentna leta druge svetovne vojne, ko so se v vpisni knjigi najprej vrstili nemški vpisi, pozneje pa slikoviti partizanski (ki so v rubriko »od kod prihajaš« na primer vpisali »iz grmovja«, v naslednjo »kam greš« pa »v nove zarje«). Simboliko je Aljažev stolp z leti samo še pridobival; spet je menjal barvo (tokrat seveda v rdečo) in celo simbol na vrhu stožčaste strehe (iz zastavice z letnico 1895 v zvezdo). Na Triglavu so se začele vsakoletne štafete Dneva mladosti, od tu bi moral s helikoperjem JLA poleteti tudi goli Borut Veselko in pristati na gigantski maketi Plečnikovega parlamenta sredi Bohinjskega jezera za proslavo Dneva mladosti leta 1987, ki jo je zasnoval kolektiv NSK in ki je bila nato odpovedana zaradi razvpite Plakatne afere. Seveda pa je bil tu posnet tudi ikonični kader zastave ob slovenski osamosvojitvi.

Dokumentarni film “Aljažev stolp – ta pleh ima dušo”

Lani smo na spletni strani Outsider Knafelčevo markacijo označili za morda kar najbolj ikoničen in vztrajen produkt slovenskega oblikovanja. Vendar pa je Aljažev stolp očitno tako samoumeven objekt, da nam je vse prelahko spregledati  očitno vzporednico: da imamo na vrhu Triglava morda najbolj ikoničen slovenski arhitekturni objekt, ki je nenavadna prepletenost pragmatizma in simbolike. V preteklih dneh je Zavod za varstvo kulturne dediščine oznanil prihajajočo temeljito prenovo Aljaževega stolpa, ki je načrtovana za konec sezone prihodnje leto. Kako bistvena je še vedno skoraj mistična fizična prisotnost avtentične snovi stolpa, so razkrile že razgrete debate ob idejah, da bi morali izvirnik omakniti v muzej in ga nadomestiti s kopijo. Nato je bil nepotrebni korak opuščen in je bilo sklenjeno, da se bo stolp v dolino preselil samo za tri tedne, da ga ustrezno obnovijo. Kljub temu pa je v načrtu, da Triglav tudi teh treh tednov ne bo preživel brez svojega pločevinastega pokrivala – takrat naj bi ikono nadomeščala replika.

 

Miloš Kosec

Vir fotografij: Wikipedia commons

Kralj Jugoslavije Peter II ob Aljaževem stolpu tik pred drugo svetovno vojno

 

NAROČI

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja