Petra Mucka,  ki se Maxa Fabianija še dobro spominja, smo prosili, naj svoje spomine povzame v zapisu za 3. številko Outsiderja. Peter Muck je prapranečak Maxa Fabianija.

V naši širši družini je vrsta posebnežev pa tudi pomembnih oseb. Med slednje se seveda na visoko mesto uvršča Max Fabiani, ki smo ga vedno klicali le stric Max. Sam sem sodil bolj med posebneže, zato so me starši podili z njegovega zornega kota, tako da sem se med njegovimi obiski v glavnem skrival za vrati in vlekel na ušesa. Zato pa so imeli moja pridna sestra Marlenka in oba poslušna brata Oton in Kristijan, z njim več zanimivih doživetij.

Stric Max je pred drugo svetovno vojno večkrat potoval na Dunaj. Spotoma je vedno obiskal svojo sestro in mojo babico Ano Muck roj. Fabiani in obe nečakinji ter nečaka – mojega očeta prof. Otona Mucka. Tudi po vojni nas je pogosto obiskoval v naši  hiši na Krakovskem nasipu, ki jo je po potresu zgradil soprog moje babice Alojzij Muck. S sestro Ano je bil stric Max čustveno močno povezan. Dolgo je imela v reji njegovega sina Renzija, ki se je tudi šolal v Ljubljani in sta si bila z mojim očetom kot brata.

Ko je bila moja sestra Marlenka majhna punčka, jo je striček Maks zibal na kolenih in ji pripovedoval zgodbice, ki  jih je sproti ilustriral. Ko se je tudi pri sestri začel kazati izrazit slikarski talent, je moja mati dala njene slike stricu v oceno. Pričakovala je seveda zelo pozitivno mnenje in vzpodbudo.  Toda nič od tega. Stric jih je skritiziral in dejal, da v slikanju nima prihodnosti. Mati je bila takrat na strica Maxa zelo jezna. Toda sestra je po vojni postala znamenita ilustratorka, in že takrat je prejemala mednarodna priznanja. Poročila se je s slikarjem Gabrijelom Stupico. Slikarji pa tedaj v Jugoslaviji niso imeli možnosti nakupa kvalitetnih likovnih materialov, zato so hodili v Italijo, kar je bilo izjemno drago pa tudi do lir je bilo težko priti. Stric Max, ki se je medtem že skesal in »obrnil ploščo« kar se tiče sestrinega talenta, je z veseljem in pogosto kot angel priskočil na pomoč. Lire je prinesel na kolodvor v Trbižu (Monfalcone). Sestra se ga spominja kot živahnega gospoda s šopkom v roki, ki je tekal od vagona do vagona in jo iskal. Bil je tako hiter in mladosten, da ga je komaj prepoznala. S protivrednostjo v dinarjih je potem moja mati plačevala dnino obema delavcema, ki sta se ukvarjala s kmečkimi in vzdrževalnimi deli na domačiji Fabianijevih.

Starejši Maxov brat Edmund je bil v letih po vojni že zelo betežen. Moja mati je odhajala v Kobdilj in skrbela za strica Edmunda in za administrativne posle v zvezi z domačijo. Zato smo bili tudi vsi trije bratje ves prosti čas v Kobdilju. Z vaščani smo navezali tesne stike, ki so se dolgo obdržali. Da bi kakšen drug član od široko razvejane in številne družine Fabiani  kdaj prišel v Kobdilj pomagat, se ne spomnim.

Max-Fabiani-in-župnik-iz-Štanijela-na-sprehodu-pod-brajdo.-(foto-Oton-Muck-1953)

Max Fabiani in župnik iz Štanijela na sprehodu pod brajdo (foto: Oton Muck, 1953)

Stric Max je v letih po vojni pogosto prihajal v Kobdilj. Njegove obiske smo doživljali kot inšpekcijo. S svojo sprehajalno palico je hitro obšel vse kotičke in poti ter kmalu odšel. Ob srečanjih s stricem v Kobdilju sem imel smolo, ker je vedno ob nepravem času naletel name. Na primer … V vinski kleti je »ciknil« 200 litrski sod belega vina. Hitro smo ga morali prekuhati v žganje. Z žganjekuho smo pričeli oba dninarja in jaz. V vasi pa so zavohali kaj se pri Fabianijevih dogaja in naenkrat nismo bili več sami. Družba je postala zelo glasna in vesela. Nenadoma pa so vsi potihnili. Ko sem se ozrl, je tik za menoj stal stric, ki je samo dahnil: »Aha, Peter …« in že ga ni bilo več. Kot na ukaz, se je potem porazgubila tudi razigrana družbica.

Peter-Muck-pred-domačijo-Fabiani-s-fanti-iz-Kobdilja

Peter Muck pred domačijo Fabiani s fanti iz Kobdilja, foto: osebni arhiv Petra Mucka

V Kobdilju sem imel tudi svojo harmoniko. Ravno sem vadil v utici pri vinski kleti, ko se je kar naenkrat pojavil naš urni stric. Že ko me je zvedavo pogledal sem imel slabo vest, čeprav za to ni bilo nobenega vzroka. Na moje presenečenje mi je rekel: »Zaigraj nekaj, kar najbolje znaš!« Tako vprašanje je za amaterskega muzikanta zelo mučno, saj se zaveda,  da nič ne zna najbolje. Pa sem le začel, navkljub hudi tremi, z znano koračnico »Wien bleibt Wien«. Prvi del je nekako šlo. Drugi del je bil že improvizacija. V tretjem delu pa sem pošteno zavozil. Da bi popravil vtis sem zaigral še enkrat prvi del. Striček je po moji izvedbi samo zamrmral: »Schokierend.« (Pretresljivo). Bil je pač glasbeno izobražen. Ko so Nemci zažgali domačijo Fabianijevih, je zgorelo  z njegovimi arhivi in pohištvom tudi pet klavirjev.

Leta 1952 sem služil vojaški rok v letalskih enotah jugoslovanske armade. Izposloval sem si nekaj prostih dni in povratno vozovnico do Štanjela, kajti v Kobdilju sem imel veliko »ljubezen(i)«. Moja uniforma je bila na las podobna miličniški uniformi. Kmalu zatem sta pripotovala v Kobdilj stric Max in njegova hčerka, teta Lottie. Že spodaj v vasi sta bila obveščena, da ju že nekaj ur čaka miličnik. Sprejel sem ju v klavrnem stanju v vseh ozirih, saj se je izkazalo, da je imela moja »ljubezen« v ognju več želez. Začudeno sta se zagledala v uničenega miličnika. Nista me takoj prepoznala, ker sem sem si poleg uniforme po vojaško pustil rasti tudi brke. Ko ju je presvetlilo kdo sem, me je stric Max v smehu začel dregati z svojo sprehajalno palico po opasaču in z njo preizkušati kako trdno imam prišite gumbe na vojaškem suknjiču. Teta Lottie, ki je bila znana goriška družabnica me je znala spraviti k sebi. Od takrat sva bila velika prijatelja in sem jo pogosto obiskoval v stari Gorici.

Moj mlajši brat Oton je imel z njim več stikov. Kot študent agronomije je na posestvu med počitnicami opravljal kmečka dela. Najbolj mu je ostalo v spominu to, kako sta imela v praznih sobanah po požaru obnovljene domačije s stricem Maxom sabljaške turnirje. Veščine sabljanja se je verjetno naučil že v svojih zgodnjih dunajskih letih. Na najmlajšega brata Kristijana pa se je spravil z svojimi filozofskimi tezami. Zdel se mu je najbolj obetaven in sprejemljiv za njegova razmišljanja od vseh nas. Podaril mu je tudi svoje filozofsko delo »Akma«.
acma

Njegovi obiski v Ljubljani so nas navdajali s prazničnim razpoloženjem. Kadar je imel opravke z mestnimi veljaki, mu je mestna uprava dala na razpolago službeni mercedes s šoferjem. V tistem času ko še ni bilo avtomobilov, smo bili zelo ponosni, ko je velika črna limuzina parkirala pred našo hišo.

_DSC0855

Hiša družine Muck v Ljubljani, foto: Janez Marolt

Babica , njegova sestra, pa ni bila vedno navdušena nad njegovo prisotnostjo. V vsako stvar je vtaknil svoj nos. Z grozo jo je navdajala njegova navada, da je v naši hiši na Krakovskem nasipu prestavljal pohištvo. Po njegovem odhodu je bilo kar nekaj dela, da se je vzpostavil prvotni red. Ta njegova potreba prestavljanja zaradi boljšega vidika, se je kazala tudi v njegovi arhitekturni dejavnosti. Recimo v njegovi urbanistični viziji, da bi se železniška proga in kolodvor prestavila iz centra, in bi potekala za Šišenskim hribom.

Kadar smo bili vsi zbrani okrog njega smo čisto prevzeti poslušali, kako sta z babico obujala spomine na svoje mladostne dni. Tako sem npr. izvedel, da tiči v deblu Fabianieve murve na dvorišču posestva, še krogla iz topa napoleonove vojske. Ali kako so tihotapili iz svobodne tržaške luke še iz časa Avstroogrske monarhije. V ta namen so imeli prirejen celo vprežni voz. Največji vtis je name naredila zgodba o sodu pikolita (desertno vino). Ko so sod s tem Fabianijevim pridelkom raztovarjali na ljubljanski železniški postaji jim je po nesreči(?) zdrsnil in počil. Železničarji in osebje ljubljanskega kolodvora so hiteli reševati dragoceno tekočino pretežno v lastne želodce. Še dobro, da ni prišlo do železniške nesreče, ker je tedaj na postaji vladal pravi kaos.

Iz prve roke pa smo slišali tudi znano epizodo s Hitlerjem. V literaturi se kot domneva navaja, da je odpustil Adolfa Hitlerja, ki je delal pri njem kot risar. Toda to je bila čista resnica! Na koncu pripovedi je hudomušno pristavil nekako takole: »Mogoče sem pa jaz kriv, da se je Hitler spremenil v zver v človeški podobi, ker sem ga odslovil? No ja … Sicer bi ga pa tako ali tako njegov značaj pripeljal v nacionalsocialistične vode.«

Manj znano je tudi to, da je igral vlogo nekakšnega slovenskega Schindlerja in tampona med slovenskim življem ter med Italijani in okupatorji Nemci. Pri tem sta sodelovala tudi njegova hčerka Lottie in njegov sin Renzi. Skupini Židov je priskrbel potne liste, da so lahko odšli iz Italije. Le ti so se mu potem javili z zahvalnim pismi iz Švice. Fascinirala nas je tudi njegova pripoved o tem, kako drzno je lagal nemškim oficirjem, da sta si s Hitlerjem dobra, čeprav je bilo ravno obratno. Tako je preprečil nemško topovsko obstreljevanje Kobdilja in s tem rešil nekaj življenj ter preprečil transport domačinov v koncentracijska taborišča. Najbolj mu je šlo na živce, kadar si je moral med vojno po službeni dolžnosti obleči župansko uniformo. To je opredeljeval kot »Maskenspiel« oziroma Maškarado. Partizani so imeli pred domačijo Fabianijevih strojnično gnezdo od koder so obstreljevali železniško progo. Manj znano je tudi, da je preko hiše Fabianijevih potekal ilegalni kanal po katerem se je transportiral sanitetni material iz Italije v partizansko bolnišnico Franja.

Posebno za današnji čas, ko smo v združeni Evropi, je bil njegov odgovor na vprašanje ali je Italijan, Nemec ali Slovenec, naravnost vizionarski. Sestra se še dobro spominja, ko je nanj odgovoril kratko in jasno: »Jaz sem Evropejec!«

Max

Max Fabiani, foto: osebni arhiv Petra Mucka

Za Outsider#03 napisal: Peter Muck, uredila: Desa Muck

NAROČITE REVIJO OUTSIDER

 

 

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja