November 2038. Stalno naliva; kaplje polzijo po fasadah in oknih hiš v centru Ljubljane ter se vlivajo v obcestne kanale, kjer se združujejo v tokove, ki vstopajo v filtre pod mestom, v katerih se čistijo in postajajo voda za higieno, pitje, kuhanje. Na nekaterih mestih to podatalno potekanje dela močan šum in hrum, tako da preglasi žuborenje v nadzemnih kanalih. Luna je zaobljena in njena svetloba se razbija v kapljicah na fasadah in tako skoznje vtiskuje tem fasadam posebno bleščavo, bleščavo zvezd, ki so kot raztreščene po njih. Bleščava je zelo izrazita, ker je skoraj nič ne zmoti; cestne svetilke niso prižgane, saj turistov v tem deževnem obdobju ni v mestu, tako jih tudi ni v hišah v centru, ki so ga zakupili, kar pomeni, da okna niso razsvetljena. Redki domačini – arhitekti, urbanisti, pisatelji, inženirji – ki ostajajo v kraju, se pri hoji skozi center zanašajo na to svetlobo zvezdnatih fasad in na lastne svetilne naprave. Policisti, ki stražijo ulice, pa so že prestali operacijo, med katero so jim v oči vgradili vsadke, s pomočjo katerih precej natančno vidijo tudi ponoči.

Štiri leta je, odkar se je zgodil referendum, na katerem so Ljubljančani odločili, da se odpovejo mestnim pravicam in privzamejo status vasi. To se je v novi globalnopolitični razdelitvi izkazalo za strateško odlično potezo. Ljubljana ni imela dovolj državnih, naravnih in ne-človeških virov, da bi se pridružila mreži Metropol, v kateri je življenje večinoma že virtualizirano, digitalizirano, odzemljeno. S prevzemom statusa vasi je pridobila neizčrpna sredstva za vzpostavitev pristnega Teritorija, ki bi turistom iz Metropol služil v spomin na stare čase, v oddih, v kulturno obogatitev po mesecih, preživetih na delu, v družinskem življenju, da, vedno bolj tudi ljubljenju v skoraj breztelesnem stanju, med kodami in fantazmami, hologrami,  farmacevtskimi fluidi in meglicami Zunanjega.

Po Starem trgu stopa mladi urbanist in arhitekt Semezdin Javornik Mustafagić Santos. Na poti je k Svetilniku, ki mu je pred kratkim prisrkbel nagrado za arhitekturo. To nagrado letno podeljuje zveza Metropol arhitektom in urbanistom s področij zveze Teritorija oziroma Vasi. Svetilnik je teoretik, ki je oblikoval koncept Samobitnosti, na katerem je slonela referendumska kampanja. V okviru teorije Samobitnosti se je navezal na dolgo tradicijo urbane alternativnosti v Sloveniji in izpeljal prepričljivo tezo, da je mesto v sodobni zemljepisno-kulturni konstelaciji zavzelo položaj vasi. Ta teorija se je dobro tržila in prevzel jo je tudi starosta slovenske alternativno-urbane kulture, Miha Šalehar. V svoji izjemno priljubljeni oddaji je redno smešil tiste, ki so še zagovarjali vztrajanje v okvirih mesta in pri mestnih pravicah. Zadnja epizoda je bila izvedena v živo, na stadionu v Stožicah in ko se je zaključila, se je skupina fanatičnih privržencev Samobitnosti in Vasi, spravila na nekatere zagovornike Mesta, kot je bil Muanis Sinanović; razdejala je denimo njegovo garsonjero v Prulah, in stene popisala z znanimi šalami na račun meščanov oziroma meščunov, ki so zavzeli strukturno mesto kmetavzov.

 

Avtor: Muanis Sinanović

Ilustracija: TraumService

 

01-8

 

 

Ena misel na “Meglice, 1.del

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja