Vse rase in vse nacionalnosti, od južnoameriških prek afriških do azijskih, da ne izgubljam besed o masah Severnoameričanov, Avstralcev in Evropejcev, ki se valijo skozi počasi pogrezajoče se ulice. A slovenščine v šestih tednih v Benetkah nisem slišala niti enkrat.

Skupine treh, štirih, petih poizpitno razigranih Američanov, ki so še včeraj spali ob krilih, ki so drsela skozi prostrano temo Atlantika, so stalnica beneških ulic, žal ne tudi njihov najbolj privlačen del. A v knjigo gostov v hostlu, kjer prebivam in pomagam, nisem vpisala niti dveh počitniško vedrih študentov iz Slovenije, četudi ju od verjetno najlepšega in stvarno najbolj zanimivega mesta na planetu loči 250 kilometrov, če bi pot začela v Ljubljani. Pot na letališče, s katerega bosta začela nizkocenovno potovanje v kakšno severnjaško prestolnico, in še malo.

Spomnim se, da sem v enem slovenskih dnevnikov pred leti prebrala prispevek, katerega avtor ali avtorica (zamegljeno v spominu) je ugotavljal/a, da smo Slovenci lahko prepričani v to, da nismo provinca, ker smo tako blizu Benetk, popka sveta dolgih 1000 let, v katerem je bilo svojčas skoncentrirane toliko moči in vpliva, kot je je danes kvečjemu v Silicijevi dolini. Benetke ostajajo popek sveta, a nosijo s turizmom impregnirano groteskno masko nekdanje slave.

Ne vem, zakaj Slovenci nikoli ne gremo v Benetke, mesto, ki v svoji lastni vlažni mikroklimi izpareva iz nizke lagune našega domačega morja. Morda zato ker so preblizu, vedno na dosegu roke. Raje za podaljšan konec tedna rezerviramo airbnb v Berlinu, kot da bi se v nedeljo zjutraj usedli v avto in slabe tri ure kasneje pili tisto mitsko kavo na Trgu svetega Marka. Kar je preblizu, ni zanimivo. Kar je preblizu, sploh ne obstaja. Vsakič, ko sem to poletje zapustila Benetke, četudi le za nekaj ur opravkov na celini, sem imela občutek, da sem stopila iz privida. Ob povratku pa, da sem se vrnila v mesto, ki ga v resnici ni.

A po šestih tednih tu sem na svoje sodržavljane ponosna. Morda ponos ni čisto prava beseda, a veselim se, da Slovenci ne prispevamo mnogo k spreminjanju nekoč živega in mogočnega mesta v muzej. Benetke so dobrih tisoč let napadala najbolj surova plemena, najbolj sofisticirane vojaške sile svojega časa in najbolj pretkani politični (ne)prijatelji, Huni, Franki, Bizantinci, Langobardi, vsi so nasedli v nizkem morju, njihove ladje so se izgubile v labirintu obrežij, spreminjale so se v pepel in strahospoštovanje, medtem ko so Benetke rasle, si prisvojile dragocen kos Mediterana, zagospodovale nad trgovskimi potmi med Orientom in Evropo. Vsakogar, ki se jim je približal, so spravile na kolena. Njih pa je nazadnje ugonobila 4-kilometrska kača iz cementa, ki jih povezuje s celinskimi Mestrami in Marghero. Strup po njenih ulicah brizga železnica, ki se cepi na zahod proti Milanu in južno proti Rimu, ter cesta, ki vodi do letališča Marco Polo. Benetke ugonablja turizem, enodnevni, nekajdnevni, kratkoročni, nereflektirani, nezainteresirani turizem ljudi, ki stojijo v vrstah pred baziliko in gelaterijami, prazno strmijo v Tintorettove poslikave na stropu cerkev, se skrušeno prepustijo nakupovanju, potem ko jih je izmučila galerija Accademia, načrtujejo svoje izlete na Murano, Burano in Lido. Ker je treba čas na potovanju čim bolje izkoristiti in ker je potovati vendar lepo.

Zoran Mušič: Benetke

Mesto ne skriva svoje nemoči. Nemoč, ki bi jo čutili, če bi neko sobotno ali nedeljsko jutro res sedli v avto in čez tri ure pili kavo s pogledom na Doževo palačo in Baziliko svetega Marka, nato pa dobili račun za 25 evrov. Opazujem trume turistov, ki jih mora vsak dan znova prežvečiti mesto, kakor ve in zmore, tudi s pomočjo zasoljenih storitev. Mesto, ki je še pred desetletji veljalo za neokrenjeno lepotico in skozi čas postalo mesto protislovij, je danes mesto odprtega konflikta. Začutiš ga v nestrpnem koraku domačina v gneči glasnih ameriških najstnikov, vidiš ga v grafitu, ki turiste pošilja domov, slišiš ga ponoči, ko po Velikem kanalu zavijajo sirene reševalnih čolnov. Domačini aperol srkajo počasi in ne padajo v kanale.

In kdo domačinov ne bi razumel. Mesto je bilo nazadnje približno v ravnovesju leta 1988, pred 30 leti. Tedaj so v povprečju beležili 20.000 turistov na dan, 13.000 od tega jih je prespalo, približno 7000 jih je prišlo na dnevni izlet. 20.000 je število, ki ga Benetke zmorejo brez da ogrožajo sebe in kvaliteto življenja v njem. Saj vem, vse skupaj le številke, težko si jih je v domišljiji pretvoriti v meso in kri in zvoke in atmosfero. A vendar, omenjena številka je danes v Benetkah spomin na izgubljeni raj. Že pred desetimi leti je Benetke dnevno obiskalo 60.000 ljudi, kar približno ustreza številu ljudi, ki tukaj še živijo.

Še živijo. Skoraj 30 odstotkov bivalnih nepremičnin predstaljajo tako imenovani “drugi domovi”, večinoma v lasti premožnih zahodnjakov, več kot 13.000 jih ima v Benetkah svojo počitniško hišo. Oziroma palačo. V zadnjih desetih letih se je iz Benetk izselilo 8000 ljudi. Število turistov je v vsakem trenutku dneva in noči večje od prebivalcev. V zadnjih nekaj letih naj bi mesto vsako leto zapustilo 2000 prebivalcev. Premnogi se ob nizkih pokojninah in vse višjih cenah življenja v mestu, ki jih turizem vsako novo sezono še malce privije, ne morejo upreti skušnjavi, da svoja stanovanja spremenijo v namestitvene rezidence za turiste ali jih prodajo investitorjem. Stare beneške družine zapuščajo svoja stanovanja in se slijo v bližnje Mestre in Marghero ter trgajo svoje korenine iz mesta, ki pri mnogih ponosnih Benečanih segajo stoletja nazaj, morda v sam začetek. Vem, kup številk in obris neke zgodbe. Ki je ne bo.

Tokrat samo številke. Zaradi številk sem nehala potovati za en dan in dva dni in tri dni ter nehala uporabljati Airbnb, tihega morilca življenja v mestih. Potovanja za en dan in podaljšan vikend, ko pridemo, vzamemo in ne damo ničesar razen denarja, niso oblika kozmopolitizma, so samo zelo sofisticirana oblika barbarstva. Življenja mestom ne dajejo turisti, pač pa domačini, ki v mestih bivajo na unikaten način. Turisti ga lahko v najboljšem primeru štorasto posnemajo, večinoma pa ga povozijo s potrošniškimi navadami, ki jih prekladajo iz ene evropske prestolnice v drugo.

Benetk zaradi turistov danes ni več mogoče videti niti doživeti, pokopane so pod preobrazbo, ki traja zadnjih 150 let. Po tem, ko so Benečani leta 1866 dahnili “da” Kraljevini Italiji in si oddahnili od Napoleonovih obleganj in habsburške opresije, je mesto stopilo v še zadnjo fazo svoje dolge renesanse. Mesto je 1500 let dobro poznalo svoje prednosti pred zavojevalci in tekmeci. Spoznalo je, da moderni zgodovini ne more več kljubovati s svojo staro surovo močjo, namesto tega so se Benetke zavedle svoje edinstvenosti, neponovljive lepote, pravzaprav – edinosti. Turizem je ostal edina panoga, ki je lahko zaposlila vse sloje prebivalstva: pomorščake, ribiče, hotelirje, trgovce, gostilničarje, gondoljerje. Že leta 1938, četrt stoletja po tem, ko je Thomas Mann napisal Smrt v Benetkah, se je v labirintu kanalov in sotoportegov izgubilo pol milijona turistov.

Gustav von Aschenbach je Benetke doživel povsem drugače kot mi, s fikcijsko kolero ali brez nje. Videl jih je brez turistov. V Benetkah je mogoče uživati le še v spominih pisateljev ter v esejih in zgodbah, ki so jih Benetke navdihnile. Ni jih malo, v spiralo duhovitih in poduhovljenih razmišljanj ter v fikcijo so potegnile Jan Morris, Henryja Jamesa, Ernesta Hemingwaya, Josipa Brodskega, Itala Calvina, Petra Ackroyda, Mary McCarthy, Tiziana Scarpo, Huga Pratta, če naštejem le svoje najljubše. Če bi prišli sem danes, bi obnemeli. Mesto je postalo turistični “must”, le še ena od slik Italije, generična izložba cenenih kitajskih mask, ki trdijo, da so beneške, živi muzej brez vstopnine, lepota, ki je tako brezčasna, da jo lahko izniči le reka ljudi, ki vse naredi ceneno.

Kanali brezčasno poležavajo, čakajo, da jih prebodejo vesla gondoljerjev. In ne, v Benetkah že dolgo več ne smrdi, turistom to ni bilo nikoli všeč in problem so popravili. Včasih Benetke poblisnejo le še na kakšnem campu. Campo je tisti pojem, tista stvarnost mesta, ki še odraža duha soseske in njen utrip. Campo je negativ bolj znanega italijanskega trga, piazze. Njegovo ime (polje) razkriva, da je bil tlakovan v moderni zgodovini in da se je nekoč davno po njem pasla drobnica. Campo je negativ Benetk, njihov original. Je trg, ki so ga mestne ulice rodile same, za razliko od piazze, ki jo je rodila želja po demonstraciji moči, zgodnja predhodnica urbanizma. Ironično, Benetke so bolj znane po svoji edini piazzi, San Marcu, manj pa po desetinah svojih campov, trgih, ki se nepričakovano razlijejo na koncu tesne ulice, se ne zmenijo za geometrično pravilnost, ubežijo radovednosti turistov in se spominjajo, kako je bilo. Nekoč je imel skoraj vsak večji ali manjši campo svoje pekarno, mesarja, trgovino, zelenjavarja, sadjarja, ribarja, usnjarja, trafiko, lekarno, tehnično trgovino, brivca in frizerja, pralnico, zdravnika in zobozdravnika, različne obrtnike, mnogi so imeli tudi svojo knjižnico, knjigarno ali antikvarja. In cerkev seveda. Danes: tradicionalni obrtniki so redki, ostajajo trgovina, lekarna, včasih brivec, kakšna ribja stojnica ali sadjar. Namnožile so se kavarne in restavracije, ki strežejo zasoljene in presoljene lazanje, črne testenine in pice. Je pa ena stvar, ki se ni spremenila v dolgih stoletjih. Po klopeh na campih še vedno posedajo seniorke in opravljajo, tik ob njih senčno steno gotske cerkve kot gol uporabljajo fantje in dekleta, ki glasno komentirajo svojo nogometno predstavo. Campo pojasni, zakaj so domačini v osnovi radostni in družabni ljudje, ki ne poznajo tujosti in zadrege. Na campu te vedno spremlja pogled soseda in branjevke, pogovori nikoli ne zamrejo, domačini vsakodnevne opravke uporabljajo kot izgovore za srečanja, bežna znanstva skozi dneve in mesece in leta postajajo vseživljenjska prijateljstva, deček se uči sobivati s starcem in deklice jim pomagajo nositi vrečke, campo je učiteljišče veselja do življenja, včasih čisto malo ljubeznivosti mesta pade pred noge celo prišleku, če je dovolj dolgo sedel in opazoval.

Na campu razmišljam o mestu, v katerem sem živela zadnjih 15 let in v katerem bom verjetno živela tudi v bodoče, o Ljubljani. Vidimo na vsakem koraku priložnost za turistično atrakcijo, zapuščamo center mesta, ker se v njem počutimo kot gostje, se zmrdujemo nad urbanističnimi podvigi, ki mesto spreminjajo v enako med enakimi, zamenjujemo turizem in visoke cene storitev za znak napredka v mestu, jo spreminjamo v mesto muzej in smo na to celo ponosni?

Piše: Mojca Pišek

 

Radovedni?

Naročite se na Outsider!

Celoletna naročnina

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja