Na natečaj je prispelo deset predlogov, ki so v celoti izkazali zelo visoko raven poznavanja specifične problematike gradu Fužine in arhitekturnega muzeja, ki v njem domuje. Raven arhitekturnih razmislekov, predstavitev in opredelitev do zahtevane kompleksne naloge je bila konsistentno visoka. Tudi odstopanja in neupoštevanja natečajnih izhodišč so bila večinoma skrbno utemeljena, kar je komisija upoštevala. Prav vsak izmed prispelih projektov predstavlja dragocen in izviren prispevek k splošni debati o varovanju kulturne dediščine ter o funkcijah in potrebah sodobnega muzeja – oboje bo v prihodnosti za Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) pomembno izhodišče pri prenovi ne samo dela podstrehe, temveč tudi grajske celote in njene neposredne okolice.

 

Natečaj je sodelujoče prisilil k jasni opredelitvi do dragocene obstoječe substance podstrešja renesančnega gradu z impozantno strešno konstrukcijo, po vsej verjetnosti še izvorno (in tako sodi med najstarejša ljubljanska ostrešja), ki pa obenem predstavlja oviro prostorski fleksibilnosti, ki jo predviden muzejski program zahteva. Obstoječe stanje tako predstavlja možnost in obenem oviro za širitev muzeja, obenem pa zrcali tudi dvojno vlogo muzejske ustanove, ki mora raziskovati in predstavljati slovensko arhitekturno dediščino, obenem pa se lotevati tudi sodobnih tem arhitekture in oblikovanja. Je MAO predvsem muzej ali pa predvsem center sodobnega oblikovanja in arhitekture? Ali pa gre za neustrezno vprašanje in mora biti oboje in še več? Glavna ločnica med prispelimi natečajnimi projekti se je izoblikovala prav na tem polju. Možnosti opredelitve so bile tri: je ostrešje predvsem ovira, ki jo je možno in potrebno žrtvovati, da bi se lahko muzejski program čim bolj neovirano in fleksibilno razvijal? Je sedanje stanje podstrehe tako dragoceno, da upravičuje le minimalne neinvazivne posege, zaradi katerih se morajo vse prihodnje funkcije prilagajati obstoječi prostorski fragmentiranosti? Ali pa je prava pot nekje vmes, v iskanju nevarnega, a tudi dovolj realističnega kompromisa, ki bi priznal edinstveno vrednost obstoječega, ki pa obenem ne bi kratila možnosti prihodnjih, še nepredvidenih in raznolikih uporab? Med prejetimi predlogi so bili predstavniki vsake izmed treh opredelitev.

Bolj presenetljiv je bil manj natančen razmislek o vlogi in povezavi bodočega prenovljenega podstrešja do MAO kot celote (razmislek sicer nikjer med razpisnimi pogoji ni bil zahtevan, obenem pa si je težko predstavljati optimalno delovanje podstrehe brez razmisleka in pretresa sedanje razbite prostorske organizacije muzeja). Večina prispelih predlogov se je ustavila pri obravnavi podstrehe oziroma pri oblikovanju obstoječega oziroma novega portala v južni trakt. Nekateri predlogi so dodali nove, bolj ali manj smiselne komunikacije. Na tem področju izstopa projekt, ki ga odlikuje ne le širok razmislek o prostorskih problemih MAO kot celote, temveč tudi njegove umestitve in prostorske povezanosti z mestom in državo.

Največji skupni pomanjkljivosti prispelih projektov sta po mnenju komisije opredeljevanje do osvetlitve in izvirnost pri osvetljevanju z naravno svetlobo, kjer so vsi projekti v manjši ali večji meri izkazali določene pomanjkljivosti. Med natečajnimi rešitvami tako ni bilo projekta, ki bi se lotil načrtovanja naravne osvetlitve prostorov kot pomembnega elementa pri zagotavljanja dobrih bivalnih pogojev ter hkrati v spoštljivem odnosu do impozantne grajske stavbe. Prispele rešitve so se namreč gibale med ekstremom pretiranega in preinvazivnega luknjanja strehe, ki sicer zagotavlja dobre svetlobne pogoje, vendar brez spoštovanja do historične arhitekture ter neinvazivne, pa zato nezadostne osvetlitve prostorov. V natečajnih rešitvah se tako zrcali problematika pomanjkanja posvečanja pozornosti naravni osvetlitvi prostorov ter vključevanje le-te v arhitekturno načrtovanje.

Številni projekti so se posameznih področij naloge, kot so obdelava tehničnih rešitev ali študije svetlobnih in doživljajskih učinkov, lotili z občudovanja vredno natančnostjo in izvirnostjo. Tako se je komisija znašla v situaciji, kjer je projekt, ki ga morda zaznamuje nadpovprečno kakovostna posamezna rešitev, ostal nenagrajen zaradi več drugih neprimernih oblikovalskih in programskih odločitev. Tudi zato je komisija soglasno sklenila, da se nagrade in nagradni fond razdeli nekoliko drugače, kot je bilo predvideno v razpisu. Nagrajeni projekti so zato tisti, ki so celostno, kakovostno in izvirno izpolnili kar največ izmed predpisanih zahtev.

Komisija: Mika Cimolini, Miloš Kosec, Domen Pogorevc, Matevž Čelik, Matevž Granda

 

Znižana prva nagrada (1.400,00€) – šifra: BAM007

Avtorji: Bojan Cebin, Monika Rečnik, Antonia Rubić

Projekt je predstavnik skupine rešitev, ki se odloči za poseg v izvirno substanco podstrešja. Pristop omogoča maksimalno volumensko in tlorisno izrabo podstrehe za različne programske potrebe, obenem pa do obstoječega stanja pristopa z izrazito spoštljivostjo, kar je razvidno iz tehnologije in oblikovanja konstrukcijskih rešitev, programske dispozicije in osvetljevanja podstrešja. Projekt podstreho obravnava kot maksimalno fleksibilen in prehoden prostor, ki so mu oddvojeni le minimalni zaprti programi (sanitarije in bivalna apartmaja). Zvezni volumen je kljub odprtju artikuliran s podestom v jugozahodnem stolpu in z v veliki meri ohranjeno strešno konstrukcijo. Projekt v zahodnem traktu predvidi novo stopnišče, ki bi omogočilo različne režime prehodnosti podstrehe in jo bolj organsko navezalo na že obstoječe razstavne in pisarniške prostore muzeja. Razporeditev programa je smiselna in fleksibilna – po mnenju komisije projekt z umestitvijo javnih, zasebnih in mešanih rab predstavlja odličen programski predlog za optimalno in spreminjajočo izrabo podstrehe.

Naravna osvetlitev v tem projektu je v marsičem zelo podobna nekaterim drugim natečajnim rešitvam, kjer je osvetlitev predvidena večinoma samo preko obstoječih frčad. Posebnost te rešitve je v zahodnem traktu zasnovana linijska osvetlitev med kolenčnim zidom in strešno konstrukcijo. Ta ideja, z vidika posega v historično podobo objekta, ki jo z zunanje strani stavbe skoraj ni zaznati, vsekakor predstavlja svež pristop pri reševanju naravne osvetlitve v historični arhitekturi, vendar pa ne omogoča kakovostne in zadovoljive naravne osvetlitve, temveč zgolj ambientalno. Posebej problematična v tej natečajni rešitvi je tudi zasnova obeh bivalnih ateljejev, saj v njih naravna osvetlitev sploh ni predvidena.

Ker je edini problem zasnove možno izboljšati brez večjih posegov in ovir, in ker je smiselna, elegantna, racionalna in celostna rešitev tudi jasno in podrobno predstavljena, ji je komisija soglasno namenila znižano prvo nagrado.

1.nagrada.PDF

 

Nagrada zunaj konkurence (800,00€) – šifra: INDIG0

Avtorice: Sara Badovinac, Jana Furman, Danica Sretenović

Projekt se daleč najbolj ambiciozno loteva razmisleka o MAO kot instituciji ter vlogi muzeja v mestu Ljubljana. Predlaga celo vrsto novih ambientov in prostorov v jugozahodnem vogalu grajskega kompleksa z novim monumentalnim stopniščem in dostopom do Ljubljanice. Po reki naj bi se vzpostavil potniški promet, ki bi povezoval Cukrarno z muzejem. Reorientacija težišča stavbe iz ulice in parka na reko je sicer vprašljiva, poleg tega ima grad že prizidek, ki sega na reko (elektrarna) in ki bi ob morebitni preureditvi lastninskih in prostorskih odnosov morda bolj ustrezno reševal dostop iz reke v grad, obenem pa bi lahko priskrbel še nov razstavni prostor. Predlagani posegi so tehnično in finančno zelo zahtevni, kljub vrsti novih impresivnih volumnov, ki bi bili za sodobni muzej morda bolj primerni kot obstoječi, in popolnoma presegajo obseg natečaja. Opozoriti je tudi treba, da so rešitve predloga kljub siceršnji radikalnosti še najmanj izvirne ravno za podstrešje. Vendar pa vrednost predloga leži predvsem v odpiranju nujno potrebne debate o celostnem pristopu pri upravljanju in preureditvi Fužinskega gradu.

Projekt je predstavnik skupine rešitev, ki naravni osvetlitvi ne posveča velike pozornosti. Kljub drzni celostni rešitvi ponudi zelo konvencionalno rešitev naravne osvetlitve prostorov v mansardi. Razen strešnih okenskih odprtin, ki so predvidena v predelu novega stopnišča v južnem traktu, v ateljejih in v čajni kuhinji, so drugi prostori podstrehe povsem brez naravne osvetlitve.

Zaradi skrbno premišljene, obenem pa dovolj drzne in z nonšalantnim zamahom izvedene rešitve, ki jo bistveno razlikuje od drugih, se je komisija odločila, da projektu podeli nagrado zunaj konkurence.

Nagrada zunaj konkurence.pdf

 

Priznanje (400,00 €) – šifra: HEB113

Avtorja: Sebastjan Cvelbar, Tinka Dolinar

Značilnost predloga je, da doseže homogen razstavni prostor in ustrezne višinske rešitve prostora s popolno rekonstrukcijo obstoječe konstrukcije ostrešja. Svojo rešitev utemelji na treh principih: na zaščiti pred zunanjimi vplivi, ki jo nudi streha, na zamejevanju prostora s pomočjo konstrukcije ter na difuziji svetlobe. Bistvo predloga je recikliranje ostrešja v novo konstrukcijsko zasnovo. Pri podajanju rešitev umeščanja in kompartmentalizacije programov se naslanja na pot sonca. Programe ustrezno umesti tako, da doseže stalno osvetlitev razstavnih prostorov v južnem traktu. Prav zaradi poudarjanja razpršene svetlobe pa zgreši, saj predlaga, da se reciklirano ostrešje popolnoma zapre v bel ovoj. Na ta način izniči vso konstrukcijsko poetiko, ki jo ustvari prej. Porajala so se nam vprašanja o končni smiselnosti predlagane reciklaže ostrešja, če je to na koncu nevidno?

Programe pregrajuje na subtilen način z zavesami, kar predstavi na poetičen način. V njegovi izraznosti smo lahko opazili vzporednice z Godfriedom Semperjem, ki je arhitekturni izvor postavljanja sten iskal prav v tkanju in prepletanju, najprej prepleta konstrukcijo ostrešja, potem s tkanino pregrajuje programe. Pri rešitvi je zaznati, da je nastajala od notranjosti proti zunanjosti, kar se vidi tudi v nepremišljeni postavitvi okenskih odprtin.

Načrtovanje kakovostne naravne osvetlitve je pri tem projektu osredotočeno predvsem na zagotavljanje zenitalne svetlobe. Ta z osvetlitvijo z vrha v prostoru zagotavlja enakomerno in razpršeno svetlobo. V razstavnem prostoru, ki je predviden v južnem traktu, svetlobni pas pod slemenom strehe predstavlja edini vir svetlobe in zagotavlja kakovostno osvetlitev. V zahodnem traktu, kjer je predviden projektni prostor, pa je poleg zasteklitve v slemenu strehe tudi nekaj nižje ležečih oken, tako na vzhodni kot tudi zahodni strešini. Zaradi orientacije strehe in postavitve oken se ob pomikanju sonca po nebu v prostoru ustvarjajo različni efekti svetloba-senca, ki se skozi dan spreminjajo. V impresivni rešitvi je razvidno razmišljanje o pomenu svetlobe in sence na ustvarjanje ambienta v prostoru.

Zaradi izstopajoče poetične prezentacije ter konceptualnega pristopa se je komisija odločila, da mu podeli priznanje.

HEB113 mapa

 

Priznanje (400,00 €) – Šifra: ABC123

Avtorica: Mija Mikuž

Projekt je pri odločitvi, da ne bo posegal v obstoječo konstrukcijo ostrešja, radikalno neinvaziven. V svojem predlogu izkorišča danosti konstrukcije in na podlagi teh ustvarja sekvenco ploščadi in mostov. Ta ustvarjajo kontinuirano enonivojsko pot skozi podstreho, v kateri uporabi raumplanovsko razgibanost tudi za umeščanje programa. Da bi izkoristil prostor pod potjo, ustvari inovativno pohištvo, ki je spravljeno v njenem tlaku, kar omogoča različne uporabnosti danega prostora na preprost način, hkrati pa sprosti dodatne površine po višini prostora. Programe umesti logično in po premisleku. Predlog legalizira trenutno stanje in s tem nedvomno doseže kriterij izvedljivosti. Njegova ključna pomanjkljivost je, da fiksira programske sklope glede na danosti obstoječega prostora, zaradi česar je manj prilagodljiv pri uporabi, kot pa tisti predlogi, ki s posegom v konstrukcijo pridobijo stojno višino.

Projekt se temeljito posveti razmišljanju in načrtovanju naravne osvetlitve, kar je razvidno iz števila in razporeditve okenskih odprtin. Pri tej rešitvi je opazno tudi to, da je kot ena izmed redkih poudarila pomen razgleda, ki tudi pomembno vpliva na bivanjsko kakovost. Opazno je, da načrtovanje osvetlitve izhaja iz potreb posameznih programskih sklopov, kar je seveda smiselno, vendar pa se je pri tem nekoliko pozabilo na historično podobo stavbe. Postavitev predvidenih okenskih odprtin je tako iz vidika zagotavljanja naravne osvetlitve sicer ustrezna, vendar pa je v primerjavi z umirjeno historično zunanjo podobo objekta preveč izstopajoča.

Ker pa je predlog inovativen, izvedljiv, pa tudi estetsko ustrezen, se je komisija odločila, da mu kljub njegovi slabši prilagodljivosti, dodeli priznanje.

ABC123.pdf

 

Priznanje (400,00 €) – Šifra: ADS102

Avtorji: Laura Perko, Rok Primažič, Marko Primažič

Projekt odlikuje nekaj zanimivih rešitev: smiselna programska ureditev prostora in zanimiv način izvedbe slemenskega svetlobnika.

Razstavni del je v južnem traktu, prostor za delo v JZ vogalu in bivalni ateljeji v zahodnem traktu. Nivo tlaka se spreminja in ustvarja različna prostorska doživetja. Zanimiv je način povezovanja/ločevanja bivalnih ateljejev. Projekt predvideva tudi novo stopnišče, ki spremeni smer dostopa na podstrešje.

Slabost predlagane rešitve pa je, da je prej kot jasen koncept razvidno parcialno reševanje problemov, kar ne proizvede velikega sinergijskega učinka (podstrešja ni mogoče uporabljati zelo fleksibilno, rabe so vnaprej nekoliko ozko določene). Preoblikovano vertikalno jedro je potencialno tudi ozko grlo.

Tudi ta projekt je iz vidika načrtovanja naravne svetlobe zelo podoben drugim neinvazivnim rešitvam, ki so osvetlitev predvidele večinoma samo preko obstoječih frčad in kakšne nove okenske odprtine. Vendar pa odstopa od drugih rešitev z idejo linijskega svetlobnika v slemenu. Realnost izvedbe takšnega tipa svetlobnega pasu ter količino naravne osvetlitve, ki jo omogoča, bo verjetno treba še raziskati, vendar se je komisija, zaradi inovativnega razmišljanja pri načrtovanju naravne osvetlitve, kljub vsemu odločila natečajni rešitvi podeliti priznanje.

ADS102.pdf

 

Nenagrajen projekt – NO14BV

Predlog sodi v skupino projektov, ki ohranja ostrešje nedotaknjeno. Program razporedi v posamezne volumne med povezovalnimi potmi. Ti tvorijo neke vrste »mesto« s trgi, ulicami in stavbami. Volumni so grajeni iz dvojne polikarbonatne stene in so znotraj osvetljeni preko strešnih oken. Prosojna stena omogoča posredno osvetlitev vmesnega prostora.

Projekt za svoj koncept žrtvuje več ključnih pogojev: kulturno-varstveni vidik (podstrešna okna na vse strani, tudi na zunanje, strožje varovane), funkcionalni vidik (program ni logično zasnovan: če želimo preplet programa, zakaj ga zapiramo v izolirane celice?) in komunikacijski vidik (zaradi razbitosti osrednjega razstavnega prostora, ki postane neke vrste hodnik, in neenotnih višinskih kot, je težko verjeti, da bi bil prostor zares uporaben. Poleg tega problem zelo nizke višine med obstoječo konstrukcijo ni zadovoljivo rešen). Koncept je zanimiv, vendar tudi parcialen: za lastno doslednost žrtvuje več ključnih programskih in prostorskih zahtev.

Natečajni projekt dokaj konvencionalno rešuje naravno osvetlitev in se pri njenem načrtovanju osredotoča predvsem na potrebe posameznih programskih sklopov. S poudarkom na dobri naravni osvetlitvi programskih volumnov, v katerih so urejeni ateljeji, pisarne in prostori delavnice, ter posredno osvetlitvijo razstavnega prostora (preko transparentnih sten programskih volumnov), zaradi česar je naravna osvetlitev prostora slabša, vendar glede na program še vedno sprejemljiva, ponuja projekt zanimiv koncept razmišljanja o načrtovanju naravne osvetlitve v objektu.

NO14BV.pdf

 

Nenagrajen projekt – 280817 

Projekt se do obstoječe kompleksne situacije opredeli tako, da staro strešno konstrukcijo v celoti zamenja z novo. Očiščeno podstrešje je v južnem traktu preurejeno v nespecifični galerijski »white cube« (oziroma v tem primeru »white prism« zaradi strešnega trikotnega prereza), zahodni trakt pa je predeljen na dva nivoja in namenjen manj javnim programom. Odločitev tako minimalizira možnosti programskih prepletov, ki ne spadajo popolnoma v eno ali drugo področje. Izvirna strešna konstrukcija je premaknjena v grajski park, kjer je rekonstruirana v prvotnih oblikah in tvori nov dislociran vstopni paviljon v muzejski kompleks. Ikonoklastična gesta je sicer zanimiva, vendar pa iz številnih vidikov vprašljiva in za muzej, ki ne želi zanikati lastnega razloga za obstoj, nesprejemljiva. Žrtvovanje vsakršne specifike in originalne substance podstrehe je po mnenju komisije neupravičeno. Rezultat je namreč sporočilno vprašljiva, s svetlobo neustrezno in pretirano prestreljena generična podstreha, za realizacijo katere so potrebna nesorazmerna sredstva.

Natečajna rešitev se načrtovanja naravne osvetlitve loti na bolj drzen način. Z jasno predstavo o kakovosti osvetlitve predvidi projekt v razstavnem prostoru strešne okenske odprtine v severni strešini, ki zagotavljajo enakomerno galerijsko osvetlitev. Projektni prostor, zasnovan v zahodnem traktu, pa je naravne svetlobe deležen preko vzhodno in zahodno orientiranih okenskih odprtin, ki omogočajo ustrezno osvetlitev preko celega dneva. Čeprav je zagotavljanje naravne osvetlitve prostorov, ki je bilo eno od izhodišč natečajne naloge, ustrezno, je projekt zaradi preveč invazivnega luknjanja strehe pokazal premalo spoštljiv odnos pri umeščanju okenskih odprtin v historično podobo gradu.

280817.pdf

 

Nenagrajen projekt – 5k77j1

Predlog prenove mansarde je v marsičem podoben zmagovalni rešitvi. Obstoječa strešna konstrukcija je spremenjena tako, da nastane prehoden in povezan prostor. Horizontalne povezave so prekinjene in nadomeščene z jeklenimi podaljški, ki zagotavljajo stabilnost konstrukcije.

Umeščenost programov je ustrezna. Prostor za razstave je v južnem traktu, rezidence in pisarne v zahodnem traktu. Predvidena sta novo stopnišče z dvigalom in vhodna avla v pritličju.

Glavni slabosti projekta sta preveč rigidno zasnovan zahodni trakt, ki onemogoča potencialno kroženje obiskovalcev in speljevanje javnih poti iz različnih koncev dvorišča in spodnjega nadstropja, ter neobčuteno zasnovana razsvetljava (prevelika okna na neustreznih mestih povsem načnejo zunanjo monolitnost historične grajske strešine).

Natečajna rešitev se načrtovanja naravne osvetlitve loteva s postavitvijo strešnih okenskih odprtin na različnih višinah. Takšna postavitev oken omogoča tako razgled kot tudi zenitalno osvetlitev, ki zagotavlja enakomerno razporeditev svetlobe po prostoru. Dodaten argument postavitve oken na različnih višinah pa je tudi možnost hitrega in učinkovitega naravnega prezračevanja prostorov. Slabost pri tej rešitvi predstavljajo južno orientirani veliki svetlobni pasovi v razstavnem prostoru. Ti v prostor dovajajo direktno sončno svetlobo, ki je manj primerna za razstavne prostore. Velike steklene površine z južno orientacijo pa lahko v toplejšem delu leta ustvarjajo tudi velike toplotne dobitke, ki lahko privedejo do pretiranega pregrevanja prostorov.

5k77j1.pdf

 

Nenagrajen projekt – 152736

Projekt konstrukcijo poseže tako, da s poglobitvijo ustvari homogen in prilagodljiv prostor. Programsko razdeli prostor v tri dele, ateljeje na sever, pisarne na jugozahod, razstavni prostor pa v južni trakt. Njegova nerodnost, ki pokvari funkcionalnost in uporabnost prostora, pa je, da neustrezno postavi komunikacijska jedra. Ta so postavljena tako, da postanejo ovira, tudi s stališča požarne varnosti, še bolj pa s stališča fleksibilne uporabe prostora. Spalnice ateljejev so postavljene na mokra jedra, jedro z dodatnim stopniščem v stiku obeh traktov pa je celo konstrukcijsko neizvedljivo, predvsem pa nefunkcionalno, saj glavna pot na podstrešje obiskovalca pripelje v pisarne, namesto v razstavni prostor. Predlog zato zgreši smisel natečaja, saj ne predlaga dovolj funkcionalne in ustrezne programske rešitve.

Iz vidika načrtovanja naravne osvetlitve prostorov, natečajna rešitev sicer razmišlja o osvetlitvi preko strehe, vendar se skoncentrira samo na uporabo svetlobnikov. Ti s svojo manjšo dimenzijo v zunanji podobi objekta sicer res manj izstopajo kot pa strešne okenske odprtine, kar je iz vidika ohranjanja historične podobe objekta sprejemljivejše, vendar pa posledično zagotavljajo tudi manj naravne svetlobe.

152736.pdf

 

Nenagrajen projekt – JB90RS

Projekt predvideva minimalno predelavo obstoječe konstrukcije, in sicer nadomestitev spodnje horizontalne povezave konstrukcije z novo, približno 20 cm nižje. Tako nastanejo prehodi višine 2 m, kar omogoča nemoteno gibanje. S tem je tudi definiran nov nivo tlaka, ki je višje od obstoječega. Predlog je neposrečeno obenem invaziven in minimalen: precejšnji konstrukcijski posegi so v luči minimalnega popravka obstoječega stanja po mnenju komisije neupravičeni.

V zahodnem delu, kjer je največ svetlobe skozi obstoječe frčade, sta predvidena bivalna ateljeja. Preostali prostor ostaja večinoma odprt. Predvidene so viseče mize, ki se s posebnim mehanizmom lahko dvignejo pod strop in omogočajo več načinov uporabe prostora.

Razmestitev programa je manj smiselna – zaprti program v večji in odprti, javni program v manjši del (obratno kot vse druge rešitve …). Posledično je izkoristek prostora slab.

Natečajna rešitev se načrtovanja dnevne svetlobe samo bežno dotakne, saj za naravno osvetljevanje vseh prostorov predvidi samo ohranitev obstoječih frčad. Takšna zasnova okenskih odprtin žal ne omogoča dobre naravne osvetlitve in rezultat tega je nezadovoljiva osvetlitev po celotnem delu obravnavane mansarde, kar je razvidno tudi iz projektu priloženih analiz osvetlitve.

JB90RS.pdf

 

Partner natečaja:

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja