Iz prve številke revije OUTSIDER: Intervju Janez Koželj

od • julij 25, 2015 • OsebnostiKomentarji (0)3324

NAJPREJ MORAŠ IMETI VIZIJO, NATO PA JO MORAŠ IZVAJATI

Janez Koželj je arhitekt, urbanist in profesor na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Zadnja leta je javnosti morda najbolj znan kot podžupan Mestne občine Ljubljana. V tretjem mandatu pomaga predvsem pri uresničitvi projektov zelene prestolnice Evrope, ki temeljijo na dolgoročni viziji mesta. Njegovo arhitekturno ustvarjanje je zaznamovala   Skupina Kras, ki je v svojem času pustila pomemben pečat v postmodernistični  arhitekturi takratne Jugoslavije. Med njegovimi zgrajenimi projekti so poslovno-stanovanjska hiša na Poljanski cesti v Ljubljani (1988), telovadna dvorana Poljane v Ljubljani (1991), stanovanjska hiša v stavbnem otoku Novi Tabor v Ljubljani (1991), skupina stanovanjskih hiš v Gradcu v Avstriji (1998), zabaviščno-trgovski center Portoval v Novem mestu (soavtor Jože Jaki, 2003) in viadukt Črni Kal (soavtor in konstruktor M. Pipenbaher, 2004). Danes ima 3biro, v katerem se skupaj s Tino in Blažem Ruparjem ukvarja z leseno gradnjo družinskih hiš in mostov.

 

Med leti 1974 in 1994 ste urejali revijo AB (Arhitektov bilten), strokovno revijo za teorijo arhitekture. Zakaj je arhitekturna teorija pomembna?

Teorijo smo razumeli kot zbirko načel in navodil za gradnjo, skratka, kot zbirko dobrih praks, ne pa kot nekaj samozadostnega, teorijo per se. Razlagali smo in utemeljevali teorijo z referenčnimi primeri, še posebej s pomembnimi deli velikih arhitektov iz polpretekle zgodovine. Pomembno nam je bilo opredeljevati se do tega, kaj je prav in kaj narobe v arhitekturi, do vprašanj, ki se skozi čas vedno znova postavljajo. Pri skupini okrog AB nam je torej šlo za dialektični spoj teorije in prakse.

Zakaj je pomembno, da se o arhitekturi govori in piše?

Da se potem lažje ustvarja ob spoštovanju prepoznanih načel in vrednot v arhitekturi.

tp-141-142

Pri reviji je šlo za aktivno gibanje arhitektov.

Da, za iskanje lastnih korenin in načelnih opredelitev za gradnjo prostora, ki naj bi dejavno  vplivale na strokovno prakso pri nas in v nekdanji Jugoslaviji. In to v prelomnem trenutku med moderno, ki je takrat zašla, in postmodernizmom. V tem gibanju, vezanem na AB, so  bila najbolj pomembna zgrajena dela Skupine Kras, pa tudi Piranski dnevi arhitekture, ki so z revijo Piranesi še danes prostor soočanja različnih pogledov na arhitekturo, kot jih v svojih projektih preizkušajo sodelujoči arhitekti.

V okviru revije AB je izšla tudi vrsta arhitekturnih monografij.

Res je. Prva, zame zelo pomembna, je Jože Plečnik, Il ritorno del Mito, ki smo jo izdali skupaj z IUAV, šolo za arhitekturo v Benetkah. Poleg nje smo izdali še monografiji o Vladimirju Šubicu in Ivanu Vurniku, Aleš Vodopivec, ki je bil tudi član uredništva, je izdal monografijo o Edvardu Ravnikarju. Kasneje so mlajši arhitekti objavili še monografiji o Otonu Jugovcu in Stanetu Severju. Oni so nadaljevali naše iskanje kontinuitete v slovenski arhitekturi.

Zakaj smo arhitekti sami tisti, ki proučujemo zgodovino slovenske arhitekture in tudi izdajamo publikacije na to temo?

To je zares nekaj edinstvenega, saj naj bi bili za to področje prej odgovorni in bolj pristojni npr. na Filozofski fakulteti, v SAZU ali v Arhitekturnem muzeju, skratka v umetnostnozgodovinski stroki, ki je svojo vlogo vsekakor bolje opravila v obdobju med obema vojnama.

Verjamete, da arhitekturne revije lahko zmanjšajo miselni razkorak med strokovno arhitekturno javnostjo in nestrokovno javnostjo?

Lahko, vendar le tiste, katerih uredniki znajo temu primerno zastaviti in izvajati svojo vsebinsko zasnovo.

V vašem delu je čutiti zgledovanje po Plečniku. Poslovno-stanovanjski hibrid na Poljanski cesti (1988) v Ljubljani zaradi nekaterih podobnosti s Plečnikovo stavbo velja za ‘Novi Peglezen’.

Seveda, saj je bil zgrajen na skoraj analogni lokaciji samo na drugi strani iste ulice. Stavba je v svojem času predstavljala zelo prepričljivo uresničitev teoretskih predpostavk in načel kontekstualne arhitekture, za katera smo se tedaj zavzemali.

Kaj je inovacija arhitekture zabaviščno-trgovskega centra Portoval v Novem mestu (soavtor Jože Jaki) 2003?

Po mojem je bil ta v mnogočem pogumen projekt pri nas po krivici spregledan; dobil pa je zato evropsko nagrado revije Detail. S projektom smo poskusili pokazati, kako je mogoče običajno vase zaprto stavbo trgovsko-zabaviščnega centra odpreti v park in trg, jo z okolico povezati na več nivojih in v vse smeri razpeljati komunikacije po kompleksu, da je z mestom  ves čas v stiku. Poleg tega sestavljena stavba projicira svoje notranje življenje skozi prosojno fasadno opno tudi, ko se stemni.

780_1640-11596-downloadansichten-TUS-Supermarkt_mit_Kinocenter_in_Novo_Mesto_1

 

Zabaviščno-trgovski center Portoval v Novem mestu

Sodelovali ste pri gradnji soseske Novi Tabor, kjer ste postavili eno izmed stavb v kareju. Zakaj se danes v mestu ne gradi več karejsko?

V projektu, kakršne so tedaj gradili v okviru IBA v Berlinu, je sodelovalo več arhitektov in birojev. Izkušnje tamkajšnjih stanovalcev so dokazale, da je v mestu še vedno najbolj primerna obodna zazidava z dvoriščem, ki zagotavlja mirno, varno, zeleno bivalno okolje sredi mesta. Tega so v funkcionalizmu opustili, za sodobne arhitekte in urbaniste pa naj bi bil ta način gradnje stanovanj v mestu zastarel. Čeprav so prav s karejsko zazidavo arhitekti MVRDV, enega najnaprednejših birojev v Evropi, pred kratkim dvakrat zmagali na natečajih v Moskvi. Drugi takšen projekt skupinske arhitekture je Mostec, kjer so tudi sodelovali arhitekti iz različnih birojev in različnih generacij, celo študentske. Danes, kot da ni več želje niti po skupnem delovanju niti po prizadevanju za skupne cilje.

tabor_3biro

Novi Tabor

Morda je razlog v pomanjkanju naročil. Danes arhitekt zelo težko sploh pride do svoje priložnosti.

Mislim, da ne. Prav obratno, namesto tekmovanja in nelojalne konkurence bi morali v krizi arhitekti stopiti skupaj in si deliti priložnosti s skupnim delom. Pred leti sem imel veliko srečo, ko so me povabili, da projektiram skupino hiš v sklopu stanovanjske soseske v Gradcu. Kolega arhitekt je dobil natečaj za urbanistično zasnovo in se odločil, da ponudi priložnost za sodelovanje različnim arhitektom iz Gradca, Avstrije, Švice in meni iz Slovenije. Seveda je takšna velikodušna porazdelitev dela tudi posledica posebnih okoliščin, vendar sem prepričan, da je kakorkoli že bolj prijetno stanovati v okolju iz skladno urejenih, vendar različno oblikovanih hiš in prostorov, ki jih je projektiralo več skupin arhitektov. Žal se je med kolegi in generacijami izgubil občutek pripadnosti skupnim ciljem, na katerem je temeljil uspeh skupine Kras in revije AB. Tedaj smo delovali skupinsko in podpirali tistega, ki je bil najbolj ustvarjalen ali pa najbolj bistroumen. Prav zaradi skupnega prizadevanja smo imeli močan vpliv na razvoj tedanje jugoslovanske arhitekture in uživali tudi sorazmerno velik ugled v svetu.

To se je nadaljevalo še kasneje, s skupino 6-pack na primer.

Res je, vendar je treba vedeti, da je skupino odličnih mladih arhitektov 6-Pack promovirala prav DESSA, delovna skupnost arhitektov s samostojnimi statusi, ki so jo ustanovili in sestavljali kolegi in kolegice iz skupine okoli revije AB. Tako si je tudi DESSA prizadevala za iste cilje in to še vedno počne, izdajali so interni časopis, organizirali študijska potovanja po svetu, vodili arhitekturno galerijo, v njej prirejali razstave in predavanja, vse za napredek stroke.

kareTaborlevo

Danes spodbujate razvoj arhitekture in urbanizma s funkcije podžupana.

Statistika kaže, da smo razpisali po 2 natečaja na leto in  tudi sicer odpiramo veliko priložnosti za uveljavitev kakovostne arhitekture v mestu. Pri tem nam je najbolj pomemben  javni prostor, ki ga urejamo in prenavljamo sistematično ter celovito od infrastrukture in  tlakov do uličnega pohištva in lupin okoliških stavb. Preoblikovane ulice in trge namenjamo pešcem in kolesarjem tako, da tam avtomobilski promet omejujemo in ukinjamo, parkirišča pa prestavljamo v podzemne garaže. Prenovljeni javni prostori na ta način učinkujejo kot katalizator oživljanja mestnega središča, ki spodbuja lastnike okoliških stavb k prenovi:  Hribarjeva hiša, Kozolec, Nebotičnik, Meksika, Stara Ljubljana idr. V na novo urejene in povezane javne prostore se nato vseli javno življenje, prebivalci radi ostajajo v mestu,  prihajajo turisti, množijo se prireditve na prostem. Tega procesa se ne da več ustaviti.

Neprijetno vprašanje – kaj se dogaja z mestnimi vpadnicami, s predmestji? Medtem, ko se center razvija v biser, so dislocirani kraji, čeprav bolj naseljeni, zapostavljeni.

Ne glede na takšne kritike dosledno vztrajamo pri uresničevanju dolgoročne vizije razvoja mesta, postopoma, vendar dosledno. V skladu z vizijo smo se najprej lotili prenove mestnega središča, najšibkejšega dela mesta, ki ni vzdržal konkurence neobrzdanega razvoja ogrlice nakupovalnih središč na konceh vseh mestnih krakov. Ta so nesorazmerno velika, samo v BTC City se pripelje na leto več kot 21 milijonov obiskovalcev!

Pa sploh ni edini v Ljubljani!

Točno. To pomeni, da je tudi Ljubljana šla dolga leta po poti postsocialističnih mest, ki so se razširila na obrobje, medtem ko je mestno središče propadalo. Prehitro pozabljamo, da je bilo mestno središče še pred nekaj leti dokaj zanemarjeno in zapuščeno, schäbig.

Mislim, da je bilo prav lotiti se prenove stare Ljubljane in mestnega središča, ki je vendar  glavna identifikacijska točka in reprezentativen prostor cele države. Slednja v tem pogledu ni naredila veliko za podobo glavnega mesta. Tudi Trg republike pred Državnim zborom smo si sami morali izboriti na sodišču, da bi ga lahko iz zanikrnega parkirišča prenovili v državniški trg.  Prav tako tudi ne gradimo gimnastičnega centra za potrebe občine, ampak za vso državo. Podobno se dogaja s Stožicami, ki so vendar nacionalni center športa, za katerega so si mnogi prizadevali, da ga ne bi zgradili, in nam še danes očitajo, češ da je prevelik in nepotreben.

Ribja brv, Arhitektura, d.o.o.

Nasprotovanje namesto sodelovanja. Je to res del nacionalnega karakterja?

Ne vem. Nesposobnost strateškega povezovanja, še posebej pri bolj zahtevnih projektih, je demokracija še poglobila. In s tem vred tudi nesposobnost objektivnega presojanja z argumenti. Tako tudi čisto ne drži trditev, da v predmestju in na podeželju Ljubljane nismo ničesar naredili. Ampak pri sorazmerno majhnem proračunu glede na primerljiva mesta v sosednjih državah nima smisla drobiti projektov in z njimi sredstev proračuna. Obratno, projekte je treba smiselno povezovati in sredstva koncentrirati, da bi lahko dosegali součinkovanje na celoten razvoj mesta. Tako bomo najprej zaključili prenovo mestnega središča in se lotili na primer prenove stanovanjskih sosesk ter nato prenove podeželja, naprej prenove ulic in trgov v mestnem središču, nato pa prenove vpadnic itn.

Kaj si želite za konec tretjega mandata oziroma kaj hočete do takrat uresničiti?

Običajno sta dva mandata dovolj, v prvem načrtujete, v drugem gradite. Tretji je za nadgradnjo. Ta vključuje projekte za zeleno prestolnico 2016. V primerjavi z drugimi zelenimi prestolnicami Evrope, kot so Vitoria Gasteiz, Koebenhavn in Stockholm,  ki so nam bile za vzor, izvajamo projekte brez podpore države. Celo tožili so nas pri Evropski komisiji, češ da si Ljubljana niti ni zaslužila tega naziva.

Neverjetno.

Zgodba se ponavlja, namesto da bi to priznanje koristila vsa Slovenija in se izkazala kot kulturen narod na dobri poti k trajnostni družbi. Bomo pa na letošnjem MIPIM-u (največji sejem nepremičnin na svetu, op. a.), kjer države, regije in mesta tekmujejo s svojimi razvojnimi projekti, predstavili, kako smo si zamislili prenavljati mesto. To so v prvi vrsti projekti prenove Cukrarne, tržnice in Roga, ki stojijo prav zaradi ozkosrčnosti in nepripravljenosti za skupne projekte.

DSC03629

Petkovškovo nabrežje in Mesraski most, Atelier arhitekti

Projekt prenove nabrežij Ljubljanice je bil nagrajen z nagrado za najbolj urejen javni prostor v Evropi.

Res je! Sicer skupaj z Barcelono, kar se še lepše sliši. In v konkurenci s širokopoteznim  projektom Rio de Madrid. Tudi pridobiti naziv zelene prestolnice je velik uspeh, saj smo  vendarle premagali Oslo! Dobili smo ga za dosledno izvajanje trajnostne vizije s pogumnimi

projekti in učinkovitimi ukrepi. Sicer ne bi uspeli v nekaj letih kar za šestkrat razširiti območja za pešce in kolesarje, ga preurediti in osvoboditi avtov.

Je možno, da se ta vizija nadaljuje tudi po tretjem mandatu?

Ko enkrat poženeš razvoj v pravo smer, ga je težko ustaviti, čeprav so takšne tendence stalno prisotne. Veseli me, da smo mesto, ki je bilo še pred osmimi leti negibno, obudili. Pognali smo mu kri po žilah. Prebivalci so kljub odporu doživeli spremembe, ki se poznajo v višji kakovosti javnega življenja. Ko opaziš, kako se tvoje okolje spreminja na bolje, postajaš pač tudi sam boljši.

Kot je zapisal Alberti: »Človek je odslikava mesta in mesto je odslikava človeka«.

Odpori proti novostim so stalni, noben preboj ni enostaven. Mene so se celo fizično lotili, ko smo Mestni trg zapirali za avtomobilski promet, tudi kolegi iz fakultete so bili na nasprotni strani, tudi takrat, ko se je preurejal Kongresni trg. Meni je ta projekt največ pomenil, z njim smo mestu povrnili nekdanji sijaj in trgu  prostornost, kakršno je hotel Jože Plečnik.

No, v javnem mnenju je vendarle čutiti naklonjenost. Ljubljančani se zavedajo lepote mesta.

Ja, prepoznajo jo že, neradi pa jo priznajo. Ne gre samo za očitke, čemu vsa ta lepota, tudi učinkovito vodenje projektov gre mnogim v nos. Še posebej v primerjavi z neučinkovito državo. V Ljubljani smo zgradili v zadnjih letih osem mostov in brvi, državna direkcija za ceste jih je morala med tem petnajst zaradi dotrajanosti na pol zapreti. Namesto da bi bili za zgled uspešnega upravljanja projektov, smo postali sumljivi.

BregVozlicKozelj

Ureditev bregov Ljubljanice, Atelje Vozlič 

Razen tega je nesporen podatek porast turistov v zadnjih letih.

Ta je več kot 2 % na leto, za Berlinom in Stockholmom imamo v zadnjih petih letih najvišjo rast prenočitev turistov. Več ljudi se tudi v mesto priseli kot iz njega odseli.

Trikrat ste kandidirali za podžupana kljub temu, da ste po drugem mandatu dejali, da je bil zadnji. Je ta funkcija lepa ali težka?

Res je. Odstopno izjavo sem imel že napisano. Vztrajam zaradi odgovornosti do projektov  zelene prestolnice, še posebej trajnostnih ukrepov, ki jih je treba v sorazmerno kratkem času še izpeljati. Sicer pa je delo podžupana v vlogi mestnega arhitekta izredno stresno in naporno. Poleg tega imam veliko dela na fakulteti, kjer uvajamo nov študij urbanizma, kar prinaša še dodatne dolžnosti. Potem delo v biroju. Ko pridem ob sedmih domov, si vzamem premor do desetih, potem pa nadaljujem še do enih zjutraj praktično vsako noč; naporno za človeka blizu 70-ih. Vsak teden imam kolegije z vsemi oddelki, ki se ukvarjajo z načrtovanjem, urejanjem prometa in varovanjem okolja. Sprejemamo sklepe, strokovne odločitve, predlagamo rešitve, spremljamo izvedbo, povezujemo postopke, premagujemo ovire, se spodbujamo. Potem moram odgovarjati  na novinarska vprašanja, predavati na konferencah, odpirati razstave, voditi odbor, skratka delovati strokovno in politično, se usklajevati in ostati lojalen. Težava je, da dobiš še dodatne obveznosti, ko se izkažeš.

Trend sodobnih evropskih mest je v iniciativah od spodaj navzgor. Vidite tukaj prihodnost razvoja mesta?

Vsekakor, a naša družba še ni zrela za to. Mi imamo premalo izkušenj s strpnim razpravljanjem, še manj pa volje za sodelovanje.

V mestu sta od štirinajstih le dve iniciativi »za«. Ne vem, ali izhaja strah pred spremembami iz narodnega značaja, kakorkoli že, to je bolezen, ki jo je čutiti ves čas in vsepovsod. Najbolj nas hromi uradništvo s svojimi prepovedmi. Značilno je ugotavljanje, kako se ničesar ne da storiti, namesto iskanja možnosti novih rešitev. Družbe se ne da razvijati s prepovedmi. Pri nas pa se oblast uveljavlja predvsem s prepovedmi.

Iniciative od spodaj navzgor dajo možnost, da so meščani vključeni, da so del sprememb, morda je potem sprejemanje sprememb drugačno.

Prepričan sem, da trajnostnih načel v tem trenutku ne moremo razvijati drugače kot od zgoraj navzdol. Javnosti ni lahko prepričati, da se prostovoljno odreče veselju do zapravljanja in svobodi trošenja. Še vedno imamo eno najvišjih stopenj motorizacije v Evropi. Letno prodamo 50.000 novih avtomobilov, smo na drugem mestu v Evropi (za Luksemburgom) po tem, koliko gospodinjstva potrošijo za avtomobile. Zato bi moralo mesto dajati zgled, še posebej funkcionarji. Kot veste, se s tem namenom že 14 let vozim po mestu samo s kolesom, v vsakem vremenu, v vsakem letnem času. Kolo ni samo prometno sredstvo prihodnosti, ampak tudi oblika nove kulture, način razmišljanja, delovanja  in življenja.

+ŻitnimostPodreccafKozeljŽitni most, Boris Podrecca

Tramvaj v Ljubljani – da ali ne?

Vsekakor običajna mestna železnica na vpadnicah kot dopolnitev bolj prožnega in dostopnega javnega prevoza z avtobusi. Recimo linija Dunajska – Slovenska bi bila izvedljiv projekt, Evropa bi pomagala, tudi Dunaj s svojimi izkušnjami in prekrasnimi tramvaji. Lahko bi imeli kombinacijo tramvaja, avtobusov na metan, minibusov na elektriko. Prednosti kakovostnega  javnega prevoza niso samo okoljske in gospodarske, so tudi družbene, vplivajo na zdravje in varnost ljudi. To pomeni, da moramo uporabo osebnih avtomobilov v mestu z vsemi možnimi ukrepi še naprej zmanjševati, da bo javni promet lahko spet deloval v polni meri.

Konkretno: kaj predlagate na območju Plečnikovega stadiona?

Da se v bližnji prihodnosti le uresniči projekt odličnih arhitektov iz berlinskega biroja Von Gerkan, do tedaj pa naj se vsaj igrišče, čeprav občasno, uporablja za različne namene, rekreativne, športne ali zabavne prireditve.

 V Ljubljani je kar nekaj zapuščenih gradbenih jam. Kje vidite možnosti reševanja tega problema? 

To je prvenstvena naloga za slabo banko (DUBT), ki pa žal še ni prepoznala tega razvojnega potenciala. Mesto pomaga s sanacijskimi prostorskimi akti, po katerih se da opuščena gradbišča urejati za začasno rabo ali graditi načrtovane objekte postopoma.

Kolikšna bo populacija Ljubljane leta 2050?

Kot kažejo trendi doseljevanja, bo imela tedaj Ljubljana vsaj 320.000 prebivalcev. Vsaj upam.

Imate srečo, da ustvarjate od urbanizma do arhitekture. Kako sta si ti področji podobni?

V obeh moraš prepričevati, se pogajati, biti psiholog, pedagog, biti iznajdljiv in prilagodljiv.

Zame je največje zadovoljstvo priti na obisk k družini, ki smo ji z novo hišo pomagali ustvariti bolj prijeten dom. Najlepše pa je, ko se zgodi, da se življenje v novi hiši začne z rojstvom otroka.

Hisa v Zirulah

Enodružinska hiša Čirule, 3.Biro

 

 

Pogovarjala sta se: Nina Granda, Matevž Granda

Foto (portret): Primož Korošec

Intervju je bil objavljen v prvi številki revije Outsider, maja 2015.

 

 

Sorodne vsebine

Komentarji