Nana Milčinski, režiserka in pevka

V nekem namišljenem svetu je živela in umrla ženska s takole idealno biografijo:

Rodila se je, potem se je šolala, po končani fakulteti, ki jo je zaključila z odliko, pa je dobila naziv, znotraj katerega je svoje delo uspešno opravljala do upokojitve. Nato je dobila nagrado za življenjsko delo. Na pogrebu so se vile kolone žalujočih svojcev, prijateljev in neznancev.

Če iste črke preberemo še nekoliko drugače:

Rodila se je. Nikoli ni nikogar razjezila, ker nikoli ni izstopila iz pričakovanih okvirjev, a je hkrati dosegala najvišje rezultate glede na pričakovano. Dobila je nagrado za življenjsko delo, ker se je komisiji zdelo najmanj nevarno, če jo podelijo njej. Na pogreb so prišli čisto vsi, ker so jo imeli tako zelo radi.

In kaj si je želela, da bi pisalo v njenem epitafu?

»Želim si, da bi mami na vprašanje, kaj bom, ko bom velika, odgovorila: “Sem že, mama, samo dovoli mi, da izrazim svojo pravo naravo.”«

Ko ostanemo točno na tistem mestu, kjer stojimo, ko smo tisti jaz, kjer se začne tam, ko se končajo vse definicije, smo hkrati presegli in premagali vse meje, saj samo takrat, ko izrazimo svojo pravo naravo, presegamo vse strahove, pričakovanja, prepričanja, modele, dogme in druge nevidne notranje in zunanje meje.

KK_Nana_meje

Svet v meni  / Foto: Jasna Rujević

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja