V preteklih letih je Mestna občina Ljubljana naročila in postavila toliko novih javnih plastik in spomenikov, da je več kot nadoknadila »spomeniški manko« preteklih desetletij. Pravzaprav je bila sprememba tako radikalna, da je spodbudila tudi kritike, ki mestni oblasti očitajo, da gre pri spomeniški inflaciji predvsem za ad hoc okraševanje očiščenega in za turiste prenovljenega mestnega središča, namesto za avtentičen izraz kolektivnega spomina. Marketing namesto komemoracije, skratka. V mnogih primerih so bile takšne kritike na mestu; vendar pa je treba ravno zaradi tega opozoriti na najnovejši ljubljanski kiparski natečaj, ki je vsaj po mojem mnenju postregel z zanimivo in vzorno kiparsko-arhitekturno rešitvijo. Mestna občina je v počastitev stoletnice ustanovitve Narodne galerije razpisala vabljen natečaj za dva nova kipa, ki bi ju umestili v že sto dvajset let nezasedeni niši na glavni fasadi Narodnega doma, kjer se je Galerija ustalila. Vabljeni kiparji Mirko Bratuša, Boštjan Drinovec, Matjaž Počivavšek in Damijan Kracina so izdelali vsak svoj predlog, izmed katerih je strokovna komisija pod vodstvom podžupana MOL Janeza Koželja izbrala predlog Damijana Kracine.

Predvidena umestitev obeh kipov; zmagovalni predlog Damijana Kracine (vir: www.kracina.com)

Kipar se je glede na ustanovo, ki sta ji kipa namenjena, ter glede na nadvse retorično dvojnost razpoložljivih in nikoli zasedenih fasadnih niš, odločil za koncept »moškega in ženskega principa«. Obe dekonstruirani antropomorfni figuri sta oblikovani z zavestnimi likovnimi referencami zbirke Narodne galerije v mislih. Njuna podstavka sta reminiscenci na baročno skalovje Robbovega vodnjaka, ki od premestitve domuje v veznem traktu stavbe, poteze »moškega« in »ženskega« principa pa imata izhodišča v slikah Jožefa Tominca: moška figura se navezuje na sliki Avtoportret ob oknu in Družino dr. Frušića, ženski pa na Tri dame iz družine Moscon. Celota se v barvah in reinterpretaciji pozlačene pletenice eksplicitno navezuje tudi na arhitekturno kompozicijo glavne fasade pred kratkim prenovljene stavbe, ki jo je v neorenesančni maniri zasnoval češki arhitekt František Edmund Škabrout (s poznejšimi dozidavami Edvarda Ravnikarja in Sadar Vuge arhitektov pa je kompleks postal tudi morda najzgovornejša izjava stotih let slovenske arhitekture). Rezultat je izredno kontekstualen, obenem pa oblikovno dovolj svež in celosten, da mu nihče ne more očitati kolaža referenc; obema skulpturama vsaj v njuni idejno-konceptualni fazi uspe izbojevati avtonomijo med kontrastnima poloma historičnega fasadnega plašča in kiparjevega avtorskega izraza.

Predstavitev kiparjevega koncepta (vir: www.kracina.com)

Pri tako »večnih« in obenem vse prepogosto omlednih ikonografskih konceptih, kot sta »moški« in »ženski« princip, bi se nam najprej sicer morale prižgati rdeče luči: tako zaradi new-age »nadzgodovinskosti« kot tudi zaradi družbene konservativnosti, ki zadnje čase politizira takšne in drugačne, predvsem spolne »principe«. Vendar pa se mi zdi, da ima izbira koncepta v tem primeru tudi zgodovinsko dobro utemeljeno pravico. Ljubljanski stari Rotovž, ki so ga postavili ob koncu petnajstega stoletja, je imel v prvem nadstropju na glavni fasadi že od začetka umeščeni dve figuri: svetopisemska Adama in Evo. Ko so na začetku osemnajstega stoletja stavbo podrli in jo nadomestili s prekrasno baročno fasado sedanjega Rotovža, figur niso uničili, kot je bila pogosta navada s fragmenti starejših, umetniško zastarelih stavb. Arhitekt Martinuzzi je na novi mestni hiši za tedaj že starodavna mestna simbola zasnoval dve stenski niši, danes pa sta sicer le fragmentarno ohranjena kipa razstavljena v Mestnem muzeju. Adam in Eva na posvetni stavbi, upravnemu sedežu ljubljanskega meščanstva, nista nastopala v svoji vlogi religiozne moralne pripovedi, ampak sta predstavljala mitične začetke človeškega rodu; »naša prva starša«, kot ju je že v sedemnajstem stoletju poimenoval anonimni pisec. Zato je verjetno primerno, da bosta ta starodavna mestna simbola skupaj s še enim pomembnim ljubljanskim identifikacijskim objektom: Robbovim vodnjakom, na novo izumljena na fasadi Narodne galerije, in sicer v kompoziciji, ki bo tudi prostorsko nadvse spominjala na ono izpred šestih stoletij.

Na Valvasorjevem bakrorezu je še lepo viden stari Rotovž z obema kipoma Adama in Eve na vogalih glavne fasade

Še posebej pohvalno je dejstvo, ki sicer nima kaj dosti opraviti z rešitvijo, vendar je za njen uspeh ključno: natečajni pogoji. Da je mesto, namenjeno novi kiparski realizaciji, izbrano na že obstoječi in poleg vsega zaščiteni zgodovinski fasadi, morda pomeni, da se klub vsemu končno počutimo vredni enakovredno tekmovati z in dopolnjevati zgodovinsko mestno tkivo. Enako pomembno pa je, da bosta nova kipa sestavni del že obstoječe kompozicije in da jima torej nihče ne bo mogel očitati novega onesnaževanja in zasičenja javnega prostora. Kljub vsaj na prvi pogled uspešnem natečaja (za končno sodbo je seveda treba počakati na realizacijo nagrajene rešitve) pa se je na koncu treba vprašati, zakaj ta ni bil odprt in javen? Njegov uspeh težko pripišem dejstvu, da so bili k sodelovanju povabljeni samo štirje kiparji; kvečjemu lahko rečem, da je bil uspešen kljub temu. V Ljubljani, pa tudi po celotni državi, bi bilo treba debato o spomenikih ter javni plastiki razširiti onkraj dihotomije svojevoljnega naročanja in kritičnih okroglih miz stroke (ki so seveda nujne, vendar pa je njihov domet omejen in se vse prepogosto zaključi s »konsenzom« stroke, da so bile stvari včasih boljše in da degradacija prostora nezadržno narašča). Redni, sistematični in odprti natečaji so namreč edina priložnost, da se kritični diskurz prevaja tudi v arhitekturno in kiparsko realnost; da se oplaja s konkretnimi, materializiranimi rešitvami. Upam, da bo takšno stanje kmalu norma in ne izjema; ne glede na to pa bo nova fasada Narodne galerije po mojem mnenju obveljala za enega izmed bolj posrečenih in v umestitvi na prvi pogled samoumevnih, vendar pa ravno zaradi tega ustreznih in premišljenih realizacij obdobja »spomeniške inflacije«.

Rezultate natečaja si lahko v živo ogledate v stavbi Narodne galerije.

Miloš Kosec

Pravkar je izšla nova številka revije Outsider! Vabljeni k branju bogate vsebine.

Outsider 14

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja