Trenutno se ukvarjam s pakiranjem. Za en teden bom sončno Mehiko zamenjala za zimski New York.  Veselim se zime, mraza, oblačenja v plasteh, rokavic, kape in šala, ter bele sape, ko se bom sprehajala po mrzli betonski džungli. Najverjetneje se zime ne bi tako veselila, če bi živela v Sloveniji, kjer imamo zime in mraza dovolj, a življenje na sončni strani sveta, kjer imamo 350 dni na leto sonce, in kjer lahko majico z dolgimi rokavi ali kavbojke nosim le 3-4 mesece na leto, me en teden bele zime izjemno veseli. In malo tudi spominja da dom.

Zaradi življenja v tropskem pasu je pakiranje za zimo zame mali izziv, ki zahteva tudi nekaj kreativnosti, saj je moja zimska garderoba precej omejena.  Morda pa je to tudi blagoslov, saj sem tako lahko prepričana, da ne bom imela težav s kilogrami potovalke na letališču (obenem pa bo notri dovolj prostora za kakšen izbrani kos kolekcij pomlad poletje, ki jih bodo konec marca v New Yorku že veselo ponujali). Mojo zimsko kolekcijo še vedno sestavljajo večinoma stvari, ki sem jih leta 2007, ko sem se preselila v Cabo San Lucas, prinesla s seboj. Glede na to, da plašč ali zimske škornje nosim dobesedno le par dni na leto, še vedno izgledajo precej dobro za svoja leta. Nekaj kosov bom čez par let lahko označila že s kategorijo “vintage”. Modne smernice gor ali dol, dober plašč, oblačilo in kakovosten čevelj zdrži več kot le eno sezono.

Prijateljica mi je enkrat delila modni nasvet, ki ji ga je dala njena mama “vlagaj vase in v dobre kose oblačil, ki jih lahko nosiš dolgo in ki bodo vedno klasika”.  Takrat se je moje spogledovanje z modo šele dobro začelo, a ko se spomnim njenega nasveta, vem, kako prav je imela njena mama.

Večina mojih najljubših kosov oblačil je izpod rok Uroša Belantiča. V Uroševo delo sem se zaljubila pred dvema desetletjema, ko so se po Ljubljani sprehajale njegove mične gospodične v pravljičnih oblekah, spletenih iz domišljije in čajnih vrečk. Najključje je prineslo, da sem Uroša kmalu zatem spoznala v kitajski restavraciji, kjer sem delala med študijem. Povabil me je k sodelovanju kot model pri njegovi kolekciji pomlad poletje 1998 za Vodeb. To sodelovanje so bile zame uresničene sanje, ter začetek izjemnega prijateljstva. Najino prijateljstvo traja še danes, in jaz še vedno obožujem njegovo delo, ne glede na to, za katero modno znamko ustvarja, naj bo to Vodeb, Oktober, Plein Sud, ali kaj drugega. Ne le, da so mi všeč njegova oblačila in njihova senzibilnost, temveč tudi krojaštvo, pozornost na detajle, izbor blaga in modnih dodatkov je večen. Kadar nosim njegova oblačila ali Draževe obleke tu v Mehiki, vsakič odgovarjam na vprašanja, kje sem jih kupila. Ponosno odgovorim, da v Sloveniji. In ni me sram dodati, da so nekateri kosi z menoj že kar nekaj let, in verjamem, da bodo z mano ostali še kar nekaj let.

Vsa Uroševa oblačila skrbno hranim in z veseljem nosim, priznam pa, da mi je trenutno najljubša obleka izpod njegovih rok poročno darilo: moja pravljična poročna obleka. Verjetno mi ni treba posebej omenjati, da je požela pohvale tako na najini poroki v Mehiki, ko sem bosonoga in z venčkom rož v laseh stopala do oltarja po mehkem pesku, ter v Sloveniji, ko sva se (ponovno) poročila por krošnjami starega oreha pri Zemonu.

Za oblačila tu v Mehiki zapravim malo. Izbire ravno nimam. Ker živim v turistični vasi, imamo na voljo veliko oblačil za na plažo, ali pa oblačila visoke mode, namenjena predvsem turistom. Urbane mode tu ni. Zato se toliko bolj veselim vsakega obiska v Mexico city, New York, Los Angeles ali Slovenijo, kjer si lahko kupim nekaj univerzalnih kosov, ki jih nato kombiniram z oblačili, ki jih imam. Priznam, da najraje kupujem oblačila v Sloveniji. Veliko prijateljev, in prijateljev od prijateljev, je modnih oblikovalcev, všeč mi je “naš” stil ter rada podpiram domače oblikovalce.

Pri velikih modnih znamkah ne kupujem več. Njihovi izdelki v katalogu in na kampanji so videti odlično in v preteklosti sem se tako občasno dala prepričati in kaj kupila, vendar se nato, ko izdelek prejmem, vedno spomnim, zakaj sem se odločila ne kupovati pri njih. Po izkušnjah lahko vsak tak kos nosim le nekajkrat, preden šivi začnejo hoditi po strani, blago je slabo, umetno, in se iztroši že po nekaj pranjih. Všeč mi je moda, rada se lepo oblečem, a slabo narejenih stvari ne maram. Morda me je druženje z Urošem in njegovo strastjo po kakovostnem blagu in poudarkih na podrobnostih ter umetnosti krojenja malo razvadilo. A glede na to, da imam nekaj njegovih stvari že od leta 1998, pa so videti bolje kot kateri koli hitri kos mode kupljen danes, vem, da je to le dobra navada in razvada.

Danes oblačila izbiram glede na priložnost. Oblačila za na plažo so seveda manj zahtevna, saj jih sonce, morska voda in zaščitni faktor kar hitro uničijo. Ko pa izbiram druga oblačila, moja izbira pri nakupu večinoma temelji na kakovost, stilu, ki je pisan na mojo kožo, uporabnosti, možnosti kombiniranja kosov, ter ceni. Nekaj meja je vseeno treba imeti.

Rada gledam modne revije ter spremljam “nove” modne smernice, ki se mi niti ne zdijo tako nove. Trendi se ponavljajo, če ne vsako sezono, vsaj vsakih nekaj let. Bretonske črtaste majice so bile med mojimi priljubljenimi oblačili že od nekdaj, in vsako sezono jih oblikovalci vključijo v svoje kolekcije. Črna, bela, barve… tudi te so vedno prisotne. Rože, ki jih za letošnjo pomlad in poletje vidim v skoraj vsaki kolekciji, so mi bile všeč že od nekdaj. Pozimi leta 2006 sem se zaljubila v Kenzov zimski plašč z velikimi rožami. Glede na to, da sem se naslednjo zimo preselila v Mehiko, ga nisem imela priložnost veliko nositi, zato se še toliko bolj veselim, da ga bom kmalu, skoraj desetletje kasneje, nosila tudi v New Yorku. Prepričana sem, da bom zanj tudi letos dobila kakšen kompliment.

Romana Lilič, svetovalka za marketing in družbene medije

Fotografija:

VODEB Pomlad’Poletje ’98. Oblačila: Uroš Belantič za Vodeb. Fotograf: Tomaž Gregorič. Model: Romana Lilič

 Naroči revijo outsider: narocnine@outsider.si

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja