Slovenci smo zelo športen narod. Uspehi naših smučarjev, rokometašic, odbojkarjev, skakalcev, padalcev, tenisačev, tudi namiznih, nogometašev, futsalašev, kolesarjev, motoristov, avtomobilistov, biatloncev, triatloncev, basketašov, itd., so včasih edine pozitivne novice, ki jih slovenski mediji servirajo svojim gledalcem, bralcem in poslušalcem. Statistika o doseženih olimpijskih kolajnah na prebivalca nas vsakič uvrsti v svetovni vrh (majhnost nam vsaj tukaj koristi). Šport imamo v krvi. In šport imamo v etru.

Fenomen radijske odaje Naval na šport (vsak dan na programu nacionalnega Vala 202) je edinstven na svetu. Vsakodnevna analiza športnih dogajanj je vrhunsko pripravljena. Tudi ob torkih, ki so za šporno poročanje najmanj zanimivi, saj se večina športnih vrhuncev zgodi med vikendi in jih ponedeljkova poročanja že dobro predelajo, je polno zanimivih poročanj iz ozadij ali pa poročil o napredku podmladka, bodočega upa športnih oddaj in prenosov.

Podoben fenomen so radijski prenosi tekem v živo. Tu ne gre za najbolj izstopajoče športne dogodke izrednega pomena, ampak skoraj za vse kategorije, naštete v uvodu tega zapisa (in futsal ni tipkarska napaka). Ker gre za nacionalni radio, ki se financira iz našega skupnega denarja, se imam pravico kritično vprašati, zakaj in komu je namenjen ta dragocen programski čas, ki ga sofinanciram.

1557462_10152297249179305_953800039_n

Sam nisem velik športni navdušenec. Sicer z veseljem kolesarim, tečem in tudi plavam, navijač pa nisem. Športne dogodke običajno začnem spremljati takrat, ko že vsi o njih govorijo in jih ni več mogoče ignorirati. Takrat me začnejo zanimati. Ne vem, ali je  to naključje ali prekletsvo, da se na isti točki, ko se navdušim nad uspehi športnikov, začnejo njihovi neuspehi. Tako je bilo tudi pri zadnjem odbojkarskem prvenstvu. In kar malo se počutim krivega za poraz proti Franciji, ki sem ga spremljal po radijskem prenosu. Če bi radijski program namesto tekme predvajal glasbo, bi morda naši odbojkarji slavili evropski primat.

Ob športnih prenosih se resno sprašujem, komu so namenjeni? So namenjeni navijačem? Najbolj zagrizeni so v dvorani in navijajo v živo. Malo manj zagrizeni so pred TV-jem (ali spletu). Slika namreč pove več kot tisoč besed. Le redki, si mislim, so primorani tekme spremljati po radiju. Mislim, da je radijski prenos tekem nekaj najbolj arhaičnega. Ostanek neke druge dobe, ko so se ljudje zbirali ob radijskem sprejemniku in v tišini spremljali karkoli že, ker drugega kot radia ni bilo. Televizije so bile redke, o internetu pa se še niti sanjalo ni nikomur (razen Maksu Fabianiju, v knjigi Akma, str. 173). Danes se navijači ne zbirajo ob radijskih prenosih. Torej ti niso namenjeni njim. Morda, se sprašujem naprej, so namenjeni oglaševalcem, saj so šporne panoge vedno sponzorsko zanimive. Najbrž ni težko potencialnih oglaševalcev pritegniti z obljubo množične poslušanosti. Ampak, zakaj potem tudi komercialne radijske postaje ne prenašajo tekem v živo? Se ne izplača? Potemtakem tudi potencialni oglaševalci niso tisti, katerim so radijski prenosi namenjeni. Edini, ki v športnih radijskih oddajah res uživajo, se mi zdi, so poročevalci oz. športni novinarji. Če pomislim na letošnje košarkarsko prvenstvo, so v tednih poročanja v živo prepotovali kar lep kos Evrope. Če primerjam zanos in navdušenje v glasu poročevalcev iz terena s studijskimi sodelavci, so prvi bistveno na boljšem. Tako so morda edini, ki jih radijski prenosi športnih dogodkov res osrečujejo in katerim so namenjeni.

Kot arhitekt sem ob vsej pozornosti namenjene športu rahlo ljubosumen. Zakaj se bistveno manj javnega medijskega časa namenja arhitekturi? Zakaj se o arhitekturi govori največkrat le posredno, ob kakšni aferi gradbenih tajkunov ali nenavadni domislici kakšnega ekscentričnega mogotca? Zakaj se ne govori o dobri in slabi arhitekturi, o arhitektih, zgodovini, funkciji in estetiki? Zakaj se ne govori o tehnikah in načinih gradnje, o sodobnih materialih, ekologiji in prihodnosti? Arhitektura je praktično vse grajeno okolje. Je okvir naših življenj, povsod. A le redko si stavbe, ki nas obdajajo, zaslužijo tako poimenovanje. Za kakovostno arhitekturo so potrebni enormni napori ustvarjalcev. Težave in izzivi na poti do uspešne realizacije so pogosto po napetosti in intenzivnosti primerljivi s športnimi manifestacijami. Da ne govorim o natečajih, kjer se ura na koncu odšteva kot pri napeti košarkaški končnici.

6a00d83451bbe269e2019104d75deb970c

Če bi poleg oddaje Naval na šport uvedli oddajo Naval na arhitekturo, bi zbudili spošno zavedanje o prostoru v katerem živimo, zbudili bi odgovornost do posegov v prostor in ozavestili merila vrednotenja, kaj je dobro in kaj ne. Prostorske ideje in zamisli, ki nastajajo z velikimi napori in mislijo na ljudi – bodoče uporabnike, pogosto ostanejo ujete le v strokovne kroge. Tistim, katerim so namenjene, javnosti, ne pridejo blizu. Če bi uporabniki arhitekture vedeli, kako je pri dobri arhitekturi premišljena uporabniška izkušnja materializirana v prostorskem tehničnem sestavu, ki mora biti tudi estetsko uravnovešen, bi znali ceniti in zahtevati dobro arhitekturo. Toleranca do prostorskih napak, malomarnosti in neumnosti bi se zmanjšala. Ljudje bi začeli uživati v kakovostnem okolju. Prostor bi postal dobrina.

Naval na arhitekturo bi lahko bil zanimiv za poslušalce vsaj toliko kot so športni prenosi. Zanimiv bi bil za oglaševalce, saj je izvedba arhitekture neizbežno povezana s produktnimi rešitvami. Zanimiv pa bi bil tudi za poročevalce, ki bi lahko iz vsega sveta poročali o novostih v arhitekturi (tudi športnih prizorišč).

Verjetno bi  arhitekturi bolje kazalo, če bi bila športna disciplina. Tako bi se lahko ponašali z uspehi priljubljenih arhitektov: kdo je zgradil najvišje, kdo najdaljše, kdo najlepše, kdo največ za najmanj denarja, kdo največ kakovostnih stanovanj za mlade, kdo najbolj inspirativno univerzo, kdo je zasnoval najprijetneši park,  in kdo najlepše mesto. Na koncu bi bili zmagovalci vsi.

 

M.Granda

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja