Človek od velikih mest kmalu in zlahka postane odvisen. Vanje zaradi narave svojega dela v zadnjih letih potujem relativno pogosto, verjetno brez njih ne bi preživel. Velika mesta so injekcije hitrosti, šarmantnosti, duha, drznosti, predrznosti, nevarnosti, milosti in lepote. Čeprav si tudi metropole postajajo vedno bolj podobne, morda bi lahko to nastajajočo istost pripisali globalizaciji kot stranskemu učinku poznega kapitalizma, se upirajo panopticizmu, nadzoru in vsem vrstam poenotenja.

V vsakem velikem mestu človek še vedno najde ulico, kjer iz asfalta, betona ali stičišča dveh granitnih kock poganja trava, kjer se mulke in mulci preganjajo z rolkami in kolesi, kjer so okna odprta v dnevne sobe, kjer se iz nadstropij višje sliši pršenje glasbe in ljubezensko žvrgolenje. V vsakem velikem mestu človek vedno najde vsaj eno ogromno knjigarno, majhen kino in dostojen klub, kjer se piha in trobi jazz: »Če piha in hodim in gledam avtomobile, me življenje vrne k sebi« (Šalamun).

Vsako veliko mesto ima vsaj dva rivalska nogometna kluba in dovolj kadilcev in kadilk, da se med nami zmorejo ustvariti začasni prostori prijateljstva, dolgi toliko časa, kot gorijo cigarete. V tem smislu je najlepši film o mestu Moder v obraz (Auster, Wang, Wang, 1995), najlepši album pa New York Louja Reeda: »Caught between the twisted stars / The plotted lines the faulty map / That brought Columbus to New York. / Betwixt between the East and West / He calls on her wearing a leather vest / The earth squeals and shudders to a halt.«

Mesta doživljam kot filme, kot filmske žanre, Parizu bi si še vedno upal pripisati novi val, Lizboni Wendersa, Dunaju poznega Kubricka, Bangkoku Wending Refna, Londonu Jamesa Bonda in Sherlocka Holmesa, Madridu Almodovarja, Rimu Morettija … Mogoče najintenzivnejši prostor-čas doživljam takrat, ko v novo mesto prihajam prvič. Mesta včasih vidim skozi okna kombijev, ki nas vozijo na snemalna mesta, v montažne sobe, tonske studie, a ko in če se pojavi »dela prost dan«, si zadam konkreten mikrogeografski cilj, ki ga poskušam doseči s čim večjim številom prevoznih sredstev. V idealnem primeru je zaporedje takšnole: hoja – metro – hoja – avtobus – kolo – hoja – taksi. Vmes dvigala. Nasploh velja mesta motriti v primerjavi z zemljevidi – če smo v časih analognih zemljevidov v zunanji realnosti preverjali, ali ta minimalno sovpada z zemljevidom, v časih digitalnih, satelitsko sočasnih zemljevidov na zemljevidih preverjamo, ali sovpadajo z zunanjo realnostjo. Če smo torej nekoč gledali mesto in ga preverjali na zemljevidu, danes gledamo zemljevid in ga preverjamo v mestu. A najlepše je brez zemljevidov. Cilj je vedno izgovor za pohajkovanje, vmes sem ga opustil in se po najhitrejši možni poti prebijal od točke do točke, a je življenje kmalu postalo precej neznosno.

Svojčas sem si za vsako mesto posebej vnaprej pripravil soundtrack, Madrid, na primer, ostaja najboljši za poslušanje Morphinov, Liszta, Colemana in dua Silence, ne nujno v tem vrstnem redu.

Velika mesta zgoščujejo prostor-čas tako vertikalno kot horizontalno, privilegiran arhitekturni objekt, ki ga zmoremo pripisati mestom, je nebotičnik. Mesto v njem združuje dve kvaliteti – navzven deluje kot konstitutivni del urbane krajine, navznoter na svojem vrhu proizvede točko, ki omogoča tri vrste pogleda – pogled navzgor, ki približa nebo, pogled navzdol, ki splošči ulico, in pogled naprej, ki vzpostavi horizont cityscapa. Nebotičniški vrh je torej nekakšna dvojna točka, točka videnja in vedenja. (Zgodovino mesta bi lahko pisali kot zgodovino nebotičnikov v filmu, kot zgodovino osvobajanja pogleda – od King Konga, ki je na vrhu Empire State Buildinga po titaniško vpil: »I am the king of the world!«, do arhitekta Roarka, ki je v Vidorjevem Fountainheadu moral na vrh, da bi ženski izpovedal ljubezen, od Wendersove Alice v mestih, kjer Phil Winter upihne luči nebotičnika, do Fincherjevega Kluba golih pesti, kjer Marla in Edward odpihneta mesto.)

Velika mesta nimajo strukture drevesa, ampak strukturo zajčjih lukenj, kjer vhodna točka ne opredeljuje izstopne točke. Nikdar niso zasnovana kot »človekova dnevna soba«, saj tovrstna opredelitev že vsebuje njihovo poenotenje, iskanje najnižjega skupnega imenovalca, ampak, prej obratno, kot strukture, kjer se tujost vzpostavlja kot pogoj dobrih sosedskih odnosov.

Posledica dobrih sosedskih odnosov so ulice, kjer se vonji zamenjujejo vsaj tako hitro kot jeziki, ki jih govorijo njihovi prebivalci. V tem smislu je najbolj mestna ulica v Ljubljani Trubarjeva. Čim večje in čim bolj zgoščeno je mesto, tem večji naj bodo parki. Včasih velja prav tam brati knjige. Za začetek Mesto in smrt ter Mesto in prihodnost, dve knjigi Bogdana Bogdanovića, arhitekta in župana Beograda, ki se je leta 1993 odločil za prostovoljno izgnanstvo na Dunaju.

Če bi ob pravem času primerjali knjigo in film Umor na Orient ekspresu, bi ugotovili, da Agatha Christie začne v Alepu, Sydney Lumet pa na Long Islandu. Potem bi mogoče zaslutili tudi to, da se 21. stoletje ne bo začelo nič bolje, kot se je končalo 20. stoletje. A prav zato velja vztrajati. Ali, še enkrat z Bogdanovićem: »Ostajata torej privilegij in zaveza bodočih graditeljev filozofov, da z nekim miselnim ritualom še enkrat prikličejo skladnost Mesta in Sveta, pri tem pa pogumno in navdahnjeno odgovarjajo na običajna vprašanja, ne samo o tem, kaj in kako, ampak tudi zakaj.«

Napisal: Nejc Pohar, režiser

Z naročilom revije omogočite nastajanje dobrih vsebin o kulturi!

Celoletna naročnina

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja