S Sejimo Kazuya (1) smo se pogovarjali 3. oktobra 2015*  na dunajski die Angewandte (2), kjer je zasedla mesto gostujoče profesorice za arhitekturo. Njena predhodnica Zaha Hadid je poleti 2015 končala svoj seminar. Še ena zvezdniška arhitektka, še ena ženska, ki je kurirala beneški arhitekturni bienale (2010). Še ena Pritzkerjeva nagrajenka. Vendar po arhitekturnem izrazu popolnoma drugačna od predhodnice. V arhitekturi se ji zdi najpomembnejše, da vzpostavlja prostor komunikacije, ki spodbuja srečevanje ljudi. Poetiko vzhoda združuje s tehnologijo zahoda.

Pogovor poteka v prostorih seminarja. Zraven naju sta še dekan Fakultete in Sejimin asistent, potem se nabere še nekaj študentov. Njena angleščina ni perfektna. Ko jo vprašam, kaj je njen najljubši pogled, išče pravo besedo in ob tem riše risbico z rokami po zraku. ‘Obzorje’, ugibamo. ‘Drevo! Morje!’ Ne, ne. ‘Oblaki!’ Ja, oblaki, ker so vsakič drugačni.

Tudi vaša arhitektura se velikokrat odlepi od tal in se obrne proti nebu. To je videti že v zgodnjih projektih, in je poteza, ki vas nekako določa. Zakaj?

To je z evolucijo biroja čedalje bolj pogosto. Da prostor privlači ljudi in da je lahko dostopen. Če stoji velika stavba v celoti na tleh, potem zapre prostor.

Pomembno se nam zdi razmišljati tridimenzionalno, kakšne komunikacije med ljudmi spodbuja prostor, ki je razgiban v vseh smereh, kjer se tudi talne površine nagibajo. Potem najdeš nove izzive zunaj dvodimenzionalnih zidov.

Pri projektu Učni center Politehnične univerze v Lausanni v Švici to tridimenzionalno topografijo izrabite kot izhodišče za oblikovanje pokrajine za učenje.

Ta projekt smo dobili z zmago na natečaju. Naloga je bila že v izhodišču ponuditi odgovor na vprašanje – kakšen je nov prostor učenja za prihodnost? Ponudili smo topografijo, pokrajino, ki ponuja veliko različnih prostorov, raznolike poglede, možnost za različne aktivnosti. Javni, skupni prostor, ki omogoča tudi zasebne kotičke.

Ta arhitektura združuje laboratorije, knjižnico s 500.000 enotami ter kulturni center, namenjen študentom in javnosti. Odprta površina na 20.000 m2 omogoča fluidno mrežo servisov, prostorov za študij, restavracij, kavarn in svetlih atrijev. Tukaj se srečuje 7000 študentov in 4000 raziskovalcev. To je izjemno inovativna zgradba, z nežnimi slopi in terasami, s skoraj nevidnimi podporami in kompleksno nagnjeno streho, ki je potrebovala popolnoma nove metode konstrukcije.

Takšna zasnova presega običajne meje med posameznimi disciplinami. V tej učni pokrajini se srečujejo matematiki, strojniki in nevro znanstveniki, sodelujejo. Prostor je odprt za javnost, kar simbolično sporoča, da je delo v znanosti delo za družbo.

Naredili smo veliko študij akustike, da smo zagotovili mirne kotičke za zbrano delo v odprtem tlorisu. Študije svetlobe, da atriji dovolj intenzivno podnevi osvetljujejo pokrite prostore. Ko smo stavbo odlepili od tal, smo dobili okolje za zasnovo popolnoma inovativne zgradbe, kot razumemo prostor učenja za prihodnost.

 

Rolex Učni center, 2010, Lausanne, Švica

Kaj lahko arhitektura, stavba, uči?

Mislim, da se ljudje lahko učijo drug od drugega. Vsak človek ima svojo zgodovino, ko se sreča z drugim, se vedno nekaj zgodi. Arhitektura lahko spodbuja srečanja med ljudmi, sodelovanje, izmenjavo substanc. Komunikacijo. To je moj cilj. Upam le, da komunikacija ni konfliktna.

Na Dunaju ste, ker ste sprejeli mesto gostujoče profesorice arhitekture. Vidite kakšne podobnosti v svojem pristopu do arhitekture in pristopu vaše predhodnice, Zahe Hadid?

Oh, tega vprašanja sem se bala. No, v nekih pogledih sva zelo različni, a verjamem tudi, da v nekaterih delujeva podobno. Videla sem dela študentov, nastala na njenem seminarju. Zelo navdihujoče.

Rolex Učni center, 2010, Lausanne, Švica

Tudi vaši projekti so visokotehnološki. Kako pomemben je za vas analogni princip?

Uporabljamo veliko sodobne tehnologije, toda vedno smo v stiku z roko, s telesom. V tem smislu tudi Japonci zaostajamo za Evropo. Vedno naredimo ogromno maket, po 40 maket v enem merilu. Vendar pogosto vidimo to, kar želimo videti. Potem objekt preverimo tudi z računalniškim modelom. Takrat se pokažejo napake in tisto, kar smo v maketi spregledali.

Kakšne študente si želite?

Takšne, ki bodo mislili s svojo glavo. Veseli me, da je letnik tako raznolik, vsak prihaja od nekod drugod. Mislim, da se bom od študentov veliko naučila. Upam, da bo to obojestransko, da se bodo tudi oni kaj naučili od mene.

Eden izmed vaših študentov mi je povedal, da ste si na uvodnem srečanju vsakega iz letnika skicirali. Zakaj?

Aha, haha, ja, tako si zapomnim obraze, pomembno je, s kom bom delala. Mentor mora spodbujati individualnost, osebnost, specifičnost, ne pa kopiranja.

Vi sami ste študirali arhitekturo na Japonskem, na univerzi za ženske (3). Kako vas je študij med samimi ženskami pripravil na delo, kjer so še danes dominantni moški?

Ni bil moj namen študirati na ženski univerzi. A prijavila sem se na tri univerze, na prvih dveh, javnih, so me zavrnili, na to, privatno, so me pa sprejeli. Na začetku mi je bilo nenavadno študirati s samimi ženskami. Pred novo dobo Japonske ženske niso smele hoditi na univerzo. Moja fakulteta je bila prva fakulteta za ženske. Program arhitekture je bil nekoliko prilagojen, poudarek je bil na hišah in stanovanjskih ureditvah, delali pa smo tudi muzeje. Smo pa sodelovali tudi s kolegi iz drugih fakultet. Ni bilo tako slabo.

Rolex Učni center, 2010, Lausanne, Švica

Kateri učitelj je vas najbolj zaznamoval?

Kiyonori Kikutake, ki je bil tudi moj mentor, in mentor Toya Ita. Ko sem kot majhna punčka videla fotografijo njegove hiše Sky house (1958) v reviji, ki jo je brala moja mama, sem se odločila, da želim biti tudi sama arhitektka. Sicer pa sem se zanimala tudi za dizajn. In filozofijo.

Vam je filozofija pomagala pri povezovanju vzhoda in zahoda? Se je vaše delo na zahodu začelo s sodelovanjem s Toyo Itom ali že prej?

Moderna Japonska želi slediti evropskemu sistemu. Japonci so se ogromno naučili od Evrope. To vpliva tudi na študij arhitekture in na arhitekturo na Japonskem nasploh. A Japonci vedno razvijejo lastno smer, vedno dodajo nekaj svojega. Še vedno sledimo svoji tradiciji. Vi, Evropejci, ko se srečate, se pogosto objamete. Mi se nasmehnemo, in potem se priklonimo, toda ohranimo distanco. To je naš način, da se prisrčno pozdravimo. Ko pride gost v našo hišo, se namesti na naš tatami in mi mislimo, da to postane drugačen tatami. Tradicionalni način bivanja je še vedno prisoten. Japonska hiša je še danes sestavljena iz premičnih sten, neposredno povezana z naravo. Zvok, svetloba, zrak, vse svobodno prehaja iz zunanjosti navznoter.

Imamo tudi druge probleme kot v Evropi: naravne katastrofe; potrese, poplave, gosto naseljenost. Zdaj imamo sicer debelejše stene kot včasih. Toda japonski arhitekt razume steno kot nekaj 10 cm debelega. V Evropi pa je to nekaj polmetrskega, trajnejšega.

 

Nakanotani Gazebo, 2010, otok Inujima, Japonska

V studiu Sanaa ste ustvarili veliko muzejev in galerij.

Prvi naš veliki projekt je Muzej v Kanazawi (4). Ideja je bila privabiti čim več ljudi v muzej, tipično izhodišče. Bila sem zelo nervozna, ker sem morala sprejeti odločitev, koliko prostora naj namenim umetnosti, posameznim delom. Potem je prišel čas za oddajo in morala sem se odločiti, toda še vedno sem dvomila.

Očitno vam je uspelo, saj je muzej samo v prvem letu obiskalo 1.570.000 ljudi (5). Kako gledate na odnos med umetnostjo in arhitekturo?

Umetnik včasih močno vpliva na arhitekturo. Umetnost včasih predre stene in se ne omejuje s prostorom, ki ji je bil prvotno namenjen. Veliko umetnikov želi svoja dela postaviti pred galerijo, v zunanjost, pred fasado, in s tem popolnoma spremeni arhitekturo. Umetniki galerije ne gledajo kot funkcionalno stavbo, nekateri jo razumejo zelo ustvarjalno, kot ozadje. Umetniško delo vzdušje prostora lahko popolnoma spremeni.

Fleksibilnosti, premičnih sten, tega kustosi ne marajo. Ker nikoli ne funkcionirajo tako dobro kot prave stene.

S- Art House, 2010, otok Inujima, Japonska

 

Eden od vaših projektov, ki so mi zelo pri srcu, je muzej Teshima na otoku Naoshima. Gre za japonski otok, kjer število prebivalcev upada. Ljudje odhajajo v mesta. Prazne hiše pa drugo za drugo zaseda umetnost. Različni arhitekturni studiji objekte preoblikujejo v umetniške galerije.

Ja, tam si prizadevamo ustvariti okolje, ne stavbo. Muzej Naoshima je zelo poseben prostor za nas. Nismo imeli običajnega izhodišča, ko narediš najprej natečajni predlog, potem si izbran, potem sodeluješ z naročnikom, racionaliziraš itd. Dobili smo naročilo, naj naredimo manjšo galerijo v eni izmed zapuščenih hiš.

Nato smo videli, da je to premalo, potrebujemo več prostorov za umetnost. Tako počasi vsa vas postaja galerija. Videli smo, da potrebujemo prostore za spanje. Tako so počasi nastali še nastanitveni prostori, hotel. Kavarna. In potem majhna šola. Vse, kar nastaja, je odziv na prejšnji poseg, ki sproži nove potrebe. Zdaj smo mi sami predlagali naročniku dodatni program. Tudi naročnik je hotel omogočiti nastanek nove družbe, kjer bi ljudje živeli v sožitju z umetnostjo, zato je naš projekt financiral. Naročnikov cilj ni komercialni uspeh projekta, čeprav je tudi to pomembno.

Muzej Naoshima je videti kot kakšna ogromna žival, popolnoma zlita z naravo, z zemljo, hkrati pa je visokotehnološka. 40/60 m² lebdeče površine se razprostira brez ene same vidne podpore.

 

Pomembno se nam zdi povezovati arhitekturo z ljudmi, pa tudi s svetlobo, vremenskimi pojavi in z zemljo. Lahko se dviga od zemlje, vendar mora biti tudi dobro zakoreninjena.

 

F- Art House, 2010, otok Inujima, Japonska

 

Leta 2010 ste kurirali beneški bienale s temo Ljudje se srečujejo v arhitekturi. Iz vaših del se vidi skrb za boljše bivanje ljudi. Dejavno ste se odzvali na katastrofo na Japonskem po cunamiju leta 2011.

Naredili smo večnamenski prostor za počitek in delo, zračen, odprt. Tukaj lahko ljudje gledajo morje ali delajo. Streha je valovita zato, da bi omehčali mrzel severni veter. S projektom ‘home for all’ smo hoteli spodbuditi razvoj območja.

Kako se lahko arhitektura odzove na ranljive skupine ljudi? Kakšen je po vašem odziv arhitekture na sodobne množične probleme. Veliko ljudi zaradi družbenih ali naravnih katastrof išče nove domove drugje.

Socialni aspekt ni v kontradikciji z estetskim, arhitektura, ki deluje, je vedno tudi lepa. Mislim, da je socialni vidik zelo pomemben, toda jaz kot arhitektka ne morem vedno vedeti ali se izražati, ali je nekaj prav ali narobe.

Po cunamiju na otoku Miyagi-ken je iz vsega nastalo nič. Oklevali smo, ali je primerno narediti nekaj zelo lepega. Nekaj lepote lahko pomaga ljudem, da so spet srečni. To je lahko nekaj naravnega, roža. Nekaj dni po cunamiju so se na uničenem območju začele zbirati majhne skupine glasbenikov. Tudi za nas, ki smo bili v Tokiu, je bilo neverjetno spodbudno slišati te glasbenike, videti to lepoto. Zato je lepota pomembna. Zato ima lepota tudi socialno funkcijo.

Nasvet mladim arhitektom?

Bodite potrpežljivi. In nikoli se ne vdajte!

 

***

(1) Kazuyo Sejima + Ryue Nishizawa/SANAA
(2) Universität für angewandte Kunst Wien, Univerza za uporabno umetnost Dunaj
(3) Nihon Joshi Daigaku, zaključila 1981, Tokio
(4) vir: www.kanazawa21.yp
(5) 21st century museum of contemporary art Kanazawa, Ishikawa, Japonska, 2004

* intervju je bil objavljen v 3. številki revije Outsider, septembra 2015

 

Pripravila: Nina Granda, Matevž Granda

 

Naročite se na tiskano edicijo Outsiderja ali podarite naročnino!

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja