Pred nekaj dnevi je uprava Postonjske jame medijem oznanila, da so ob prenovi hotela Jama »odkrili« na načrtih neoznačene prostore – vse skupaj štiri med sabo povezane sobe, ki so jih varovala zaklenjena vrata, za katera uprava ni imela ključev. Ko so vanje vlomili, so odkrili sobe s pohištvom iz sedemdesetih let iz časa nastanka hotela in z nekaj ostanki snemalnih naprav. Trenutne informacije nakazujejo, da je šlo za skrivno gnezdo obveščevalcev nekdanjih jugoslovanskih varnostnih služb, od koder so se izvajala prisluškovanja (ali samo v hotelski stavbi, ali pa tudi na širšem območju, je zaenkrat še nemogoče reči). V stilu hladnovojnih kriminalk naj bi imela skrivna obveščevalna baza tudi zasilni izhod skozi Postonjsko jamo (kakšno bondijado bi lahko posneli tu!), ljubiteljem politične eksotike pa skomine zbuja še peti, menda še neodprt prostor. Bolj kot namen prostorov, ki so jih zadnji obveščevalci zapustili verjetno malo pred osamosvojitvijo, je presenečenje, da se zanje vsaj uradno ni vedelo vse do danes, več kot četrt stoletja pozneje.

Vsekakor bo v prihodnosti zanimivo spremljati, če se bomo dokopali do kakršnihkoli dodatnih informacijah o enigmatičnem prisluškovalnem centru (zraven pa, če se pustimo zanesti, v petem še zapečatenem prostoru morda naleteli še na kakšne zlate palice ali pa vsaj politično občutljive dokumente!). Če bi imeli opravka s kako tisočletje starejšim, bolj arhaičnim skrivališčem, bi v zadnji sobi nedvomno pričakovali posmrtne ostanke arhitekta, ki je skrivne prostore zasnoval – to bi bil kajpak edini način, da se skrivnost »neobstoječih« prostorov zanesljivo ohrani. Vendar pa nenavadna najdba odpira zanimiva vprašanja o skrivnih prostorih v sodobni arhitekturi. Prikrite čumnate v debelih zidovih grajskih stolpov, kamor so graščaki skrivali svoje zlato ali pa zazidavali neubogljive sorodnice, nas ne presenetijo. Saj je Predjamski grad s svojim skrivnim hodnikom, ki skozi jamo vodi na prosto, nekakšen historični precedens pravkar odkritemu vohunskemu gnezdu.

Večmeterski srednjeveški zidovi ustvarjajo vmesno cono med vidnima notranjostjo in zunanjostjo, ki je kot nalašč za izdolbenje na zunaj in na znotraj neopaznih skrivališč. Zares imajo nekatere srednjeveške strukture v zidovih vstavljena tudi stopnišča, stranišča in shrambe – danes bi rekli servisne prostore. V sodobni arhitekturi, ko se je vmesna cona iz nekdanjih večmetrskih debelin stanjšala na vsega nekaj deset centimetrov, pa se zdi, da lahko hišo narišemo s črto – da stena preprosto ni dovolj debela, da bi lahko v sebi skrivala niše, ki se ne bi kazale na zunanji ali notranji strani. Arhitektom se tako več ni treba bati za življenje, nekdanje skrivne vsebine pa se danes obdajo z malce manj prefinjeno ograjo, varnostniki in varnostnimi kamerami. Manj stila, domišljije in ovinkarjenja pač.

Srednjeveški tloris bivalnega stolpa in “servis”, vstavljenega v debelino zidovja

Ob podrobnejšem pogledu pa se izkaže, da je transparenca in berljivost sodobne arhitekture mit. Že res, da so debeline sten in s tem količine netransparentne materije v hiši manjše, jih pa več kot nadomeščajo neke druge skrivne vsebine, do katerih nimamo nikoli dostopa kjub temu, da se jih zavedamo vsaj tako kot metrov kamna in opeke v srednjeveškem stolpu. To so inštalacije. Vzporedno s tanjšanjem sten se je namreč odvijalo širjenje prostora, namenjenega cevem, jaškom, komunikacijam in vsej drugi šari civiliziranega človeka, ki jo je prinesla industrijska revolucija. Spomnimo se na eno izmed bolj učinkovitih ilustracij tega v svojem bistvu sodobnega arhitekturnega pojava: Koolhaasovega prereza spuščenega inštalacijskega stropa na Beneškem bienalu pred tremi leti. Neverjetna debelina prostora, namenjenega inštalacijam, je še toliko bolj zanimiva, ker na mnogih načrtih, vsaj na tistih, ki jih zaradi preglednosti najpogosteje gledamo, niti ni vrisana. Načrt srednjeveškega gradu lahko skrivne prostore šrafira in jih tako ohrani skrivne, ali pa jih vriše med stene in jih tako razkrije. Pri sodobni stavbi takih dilem niti ni: na papirju se prikazuje večinoma samo skrajno racionalni preplet tankih sten; vsa tista debelina inštalacij, brez katerih ne moremo živeti, pa jih kljub temu (ali pa ravno zato) v idejne načrte niti ne vrisujemo, pa se nam na listu papirja in na zaslonu računalnika presenetljivo pogosto kažejo kot neobstoječe, ali pa v najboljšem primeru kot shematiziran in nedefiniran prostor. Razlika torej ni v obstoju ali neobstoju skrivnih prostorov; razlika je v tem, da smo jih v starejših zgradbah prisiljeni implicitno ali eksplicitno prikazati skozi debelino neznanega, v sodobnih zgradbah pa jih skozi vzpostavljanje razlike med stenami in ostalimi (na videz manj večnimi) sestavinami arhitekture lahko preprosto odmislimo.

Koolhaas je na Beneškem bienalu razkril to, kar je navadno nevidno in o čemer niti ne razmišljamo: odsoten in obenem še kako ključen prostor spuščenih stropov in inštalacijskih jaškov. Vir: http://sce.parsons.edu/container/.

Namen takšnega razmišljanja seveda ni, da bi se začeli sumničavo ozirati proti stropu in po njem trkati z metlo v upanju, da na plano izbezamo kakšne pozabljene obveščevalce. Vendar pa ni naključje, da so prezračevalni jaški z Bruceom Willisom, ki po njih s pištolov roki preganja negativce, pogost motiv sodobnih filmov – motiv, ki v zgodnjih črnobelih filmih prav zaradi drugačne arhitekture ne bi bil možen. Slavoj Žižek takšno »nezavedno« vsebino arhitekture imenuje vmesni prostori: polni iztrebkov, inštalacij in skrivališč pošasti v filmih. Natanko to so tudi prostori, ki jih arhitekti navadno hitijo prikrivat in kamuflirat, ker so nenadzorljivi; v sebi skrivajo še zadnje pošasti, ki so se tja zatekle pred na videz vedno tanjšimi in bolj racionalnimi zasnovami. Vedno bolj rastoče infrastrukturne potrebe pa jim z volumnom, ki je potreben za cevi, kable in ostale inštalacije zagotavljajo, da se jim ne bo treba tako hitro izseliti.

Miloš Kosec

Naročite revijo Outsider! Nova, 9. številka, je pravkar izšla! Pišite na: narocnine@outsider.si

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja