Santiago de Čile: nikoli si nisem predstavljala, da me bo pot pripeljala sem. In po mesecu dni sem bila na smrt prepričana, da me ta kraj čez en mesec ne bo več videl. Pa sem še zmeraj tukaj. Po več kot letu dni, v drugi službi, četrtem stanovanju, z začasno vizo in čilsko osebno v žepu. Za delo v arhitekturi se možnosti ne da prešteti. Celo urbanistični projekti so tako daljnosežni, da bi se starim modernistom zasolzile oči. Hkrati pa je, kot da bi živel na Luni.

Santiago je mesto, ki se bolj redko znajde med “top” urbanimi destinacijami Južne Amerike in o katerem v slovenskih arhitekturnih krogih redko ali bolje rečeno nikoli ne govorimo. Z vidika metropole se ne more primerjati z Buenos Airesom, z Limo ali katero drugo južnoameriško prestolnico. Nima ne bogate meščanske zgodovine ne pravega sodobnega urbanega utripa. Z izjemo nekaj ulic historičnega mesta imam večino časa občutek, da živim v razpotegnjenem predmestnem naselju, ki ga sestavljajo večinoma enonadstropne družinske hiške in kakšna trgovinica na vogalu. V Santiagu je kronično pomanjkanje javnega prostora. Zdi se mi, da so se ljudje že davno nazaj iz ulic preselili v notranjost svojih domov, bodisi zaradi kolonialne zgodovine, bodisi zaradi diktature v 70ih, 80ih in 90ih in posledičnega strahu pred svojimi someščani, ki jih zaradi socialne razslojenosti niti ne poznajo.

1_1

V mestu živi 6,5 milijonov ljudi, kar je 40% prebivalcev Čila. Je tako ekonomski kot vsesplošni center države, ki svoj razcvet, ki temelji predvsem na proizvodnji bakra, doživlja prav sedaj. Hkrati je tudi najbolj družbeno razdeljeno mesto, v katerem sem kadarkoli živela. Neenakosti se že skoraj preveč očitno kažejo v urbanih tipologijah sosesk, ki so strogo deljene glede na dohodke prebivalcev. Premožnost mestnih četrti se niža v smeri S-J in V-Z (ulice so, kot je to v kolonialnih mestih v navadi, zasnovane v ortogonalni mreži). Vzporedno s spuščanjem iz Andov v dolino proti zahodu in jugu se nižajo tudi dohodki stanovalcev v posameznih četrtih. Prebivalci se delijo v kategorije po ekonomski moči: ABC1, C2, C3, D in E. Čeprav takšna kategorizacija lahko šokira povprečnega Evropejca, je to tukaj nekaj vsakdanjega. Gre za spopad slojev, ne pa za njihovo izenačitev.

Ta delitev določa več ali manj vse v življenju: standard življenja, kvaliteto izobraževanja, prijatelje, politična stališča, vrsto prehrane, zaposlitev in seveda dohodek. Urbana legenda pravi, da se v sklopu šolskega izleta otroci iz Vitacure (premožnejši del mesta) vozijo v historični center Santiaga “videti mesto”, saj to zanje ni vsakodnevna destinacija. Problem pa je v tem, da je stari center mesta oddaljen le nekaj kilometrov in da to ni urbana legenda, ampak osebna zgodba sodelavca, ki je odraščal v Vitacuri. V vsem tem smo tujci nekakšna anomalija v sistemu, saj imamo dostop do različnih skupin, hkrati pa do nobene.

1_2

Santiago je bil uradno ustanovljen leta 1541. Slika čilenskega slikarja Pedra Lire z naslovom “La fundación de Santiago” (Ustanovitev Santiaga), ki je bila dolga leta natisnjena na čilenskem denarju, prikazuje Pedra de Valdivio, kako iz hriba Santa Lucia, ki se danes nahaja v četrti Santiago Centro, gleda na dolino ter kaže, kje bodo postavili bodoče mesto. (Tema o konkvistadorjih in domorodcih je še danes zelo občutljiva točka po vsej Južni Ameriki.) Mesto je ostalo razmeroma majhno vse do 20. stoletja, ko se je ekonomski center države iz pristanišča Valparaiso preselil v Santiago. S pritiskom novih prebivalcev iz podeželja se je bogati sloj pomikal vse bolj proti vzhodu, vse do vznožja Andov in še malo višje. Ker se zavest o pomembnosti arhitekture kot kulturne dediščine prebuja šele danes, je veliko starih stavb ostalo nevzdrževanih. Veliko se jih je s časom in v potresih podrlo, na mestu mnogih pa so postavili nove stolpnice. Kljub temu ostaja še nekaj delov starega mesta in soseske Yungay v Quinti Normal, kjer si lahko predstavljamo, kako se je včasih živelo, čeprav so sedaj hiše polne grafitov in njihovi trenutni prebivalci prihajajo iz Peruja ali Kolumbije.

Poudarek na novi gradnji izven pozidanega dela mesta, ne pa na prenovi obstoječega, je ustvaril posebno stanje časovnega stroja. V smeri Lo Barnechea – Vitacura – Providencia – Santiago Centro – Quinta Normal gledamo nazaj v arhitekturni čas. Od kolonialnih hiš in palač v centru mesta, modernističnih vil v Providenci in Nuñoi do postmodernističnih blokov v Vitacuri in sodobnih belih kock na hribu v mestni četrti Lo Barnechea.

Ironično je, da skozi oči Evropejca najbolj zanimivi deli mesta niso tisti najbolj premožni. Hkrati je treba priznati, da je premožne predele tudi težko spoznati, saj niso dostopni z javnim prevozom in so obdani z visokimi betonskimi ograjami. Vendar je tak stil življenja že znana zgodba: iz zastražene hiše se z avtom odpelješ do garaže stolpnice, v kateri delaš, in na poti domov še do garaže nakupovalnega centra.
Ko pomisliš, da na drugem koncu mesta obstaja kultura uporabe ulic kot prostora srečanja, kjer vsak dan prodajajo svežo in poceni sadje in zelenjavo, kjer obstajajo ulice in ne le ceste, kjer se ljudje zbirajo in družijo, se lahko le primeš za glavo, saj kljub vsej empatiji, ki jo premoreš, to le težko razumeš. Potem pa se spomniš, da so v Slovenijo v nekem trenutku tvojega otroštva ravno tako prišli nakupovalni centri, ki so se naselili na obrobja mest in izpraznili njihove centre in se razveseliš, da tukaj še vedno lahko izbereš drugo alternativo.

Po polletnem bivanju v Providenci sem se odločila preseliti nižje na vzhod. Sedaj živim v 12 nadstropju 13 nadstropnega bloka, modernističnega eksperimenta, katerega dvigalo se ustavi v 3,6,8,11 in 13 nadstropju. Vsako nedeljo pa se odpravim v četrt Quinta Normal, kjer za deset evrov nakupim toliko sveže zelenjave in sadja, da mi zadostuje za cel teden.

Nina Vidič, Čile

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja