O tem, ali lahko arhitektura neposredno vpliva na prihodnost družbe, je bilo napisanega in izrečenega marsikaj, podobno velja tudi za oblikovanje. Gre za dve stikajoči se strokovni področji, ki sta v svojem bistvu omejeni na vsakokratno delovanje – na vsakokratno izumljanje specifičnega odgovora na specifičen problem, ki mora biti, če naj deluje, vedno nov in drugačen od prejšnjih. Tako smo v arhitekturi, na primer, priča poplavi socialno angažiranih projektov, nad katerimi visoko vihrajo zastave želja po družbenih spremembah. Ti projekti se ukvarjajo s to ali ono lokalno problematiko, akupunkturno identificirajo in morda tudi rešijo nekatere zagate, vmes pa jim pogosto umanjka vpogled v širšo sliko. Če naj bo arhitekturno (in oblikovalsko) delovanje uspešno v svojem prekinjanju s sliko sodobne družbene realnosti, kar je gotovo ena od njunih najpomembnejših nalog, potem se mora posluževati sistemskih rešitev, ki lahko svojo manifestacijo najdejo tudi v obliki, ki je na prvi pogled ne bi opredelili kot ‘angažirano’.

Takšne misli vzbudi projekt Pečeno pohištvo avtoric Nuše Jelenc in Nine Mršnik. Pri projektu gre, če poenostavimo, za pretapljanje odpadne plastike v reciklirano obliko. Ti polizdelki so plastične plošče, ki se nato s standardnimi postopki predelajo v končni izdelek: pohištvo. Oblikovalski dvojec s pomočjo velikanskega pekača plastiko stopi, preoblikuje in znova sestavi v privlačne kose, ki jim sploh ni videti, da so pravzaprav narejeni iz bivših plastenk, vrečk in embalaž. Končni izdelki, pisalna miza, je okusen, kakovostno izdelan in uporaben, kot dobremu oblikovalskemu izdelku pritiče.

Pa pravzaprav ne gre toliko za to, ali bomo svoje odpadke res stopili in predelali v pohištvo. Niti ne gre toliko za izpopolnjevanje procesa te predelave ali za dovršenost končnega izdelka, čeprav je ta proces funkcionalno zadosten. Ne, projekt vstopa v našo zavest na sistemski ravni – v tem je blizu umetnosti. Sprašuje nas o našem odnosu do odpadkov, o tem, kako ravnamo z njimi in kaj se z njimi zgodi, ko zapustijo naše kontejnerje. Morda pa tu leži vstopna točka v družbeno spremembo skozi arhitekturno in oblikovalsko prakso?

 

Nuša Jelenec in Nina Mršnik:
S
 projektom Pečeno pohištvo želiva avtorici sami predelati odpadno embalažo in postopke, povezane s tem, narediti povprečnemu uporabniku bolj dosegljive in razumljive. Odpadno plastiko sva najprej s pomočjo ‘pekača’ stopili v polizdelek, to je plastično ploščo. Ta osnovni material je potem služil kot surovina za izdelavo pisalne mize, s ciljem povzdigniti vrednost odpadnega materiala. Projekt sva predstavili na istoimenski razstavi, kjer je bila poleg končnih objektov, predstavljena tudi naprava za topljenje (opekač) in sam proces izdelave.

 

Avtorici: Nuša Jelenec in Nina Mršnik
Leto projekta: 2017
Fotografije: Nataša Košmerl
Tehnična in izvedbena podpora: Tomaž Čeligoj, Vid Vranjek, Andraž, Jaka in Tarman
Finančni sponzor: MOL
Sponzor HDPE plastike: Omaplastika d.o.o
Napisala: Ajda Bračič

 

Revijo in spletni magazin Outsider omogočate bralci z naročninami in nakupi revije. 12. številka izide 22.12.2017, pokukajte vanjo.

Naročnina je lahko lepo darilo!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja