‘Samo kar se reši, kar zmaga v lepoti in dobroti, me gane.’  Boris Pahor

13. julija 1920 so fašisti požgali slovenski narodni dom v Trstu. Zgrajen je bil med leti 1901-1904 po načrtih arhitekta Maxa Fabiania. Kaj je sledilo požigu, piše zgodovina. Požiga in bolečine tržaških Slovencev ob tem pa se v svojih zapisih spomnja tudi pisatelj Boris Pahor. Avgusta 2015 je bilo v bližini Slovenskega narodnega doma odprto prenovljeno Tržaško knjižno središče. Prenovo so vodili SoNo arhitekti. Pri zasnovi so se naslanjali na Fabianievo arhitekturno dediščino in uporabili fasadni vzorec Narodnega doma kot osrednji motiv prenove. Arhitektura ponovno izraža zgodovinsko pomembnost Slovencev v Trstu. Letos obeležujemo 150-letnico Fabianijevega rojstva. Obsežen vsebinski sklop bomo Fabianiju posvetili v naslednji številki revije, ki izide oktobra.

Ob odprtju prenovljenega Tržaškega knjižnega središča smo se pogovarjali s SoNo arhitekti.

DSC_0287

 

Letos ste dokončali nekaj večjih projektov, tudi slovenski paviljon za razstavo Expo v Milanu in pred kratkim zaključen interier Slovenskega knjižnega središča v Trstu. Kako se lotevate tako različnih projektov?

Izziv, oziroma odgovornost, ki jo čutimo, preden tabula rasa v glavah in skicirkah začne dobivati prve obrise, je vsakič podobna. Ne glede na velikost projekta. Kot igralci ponotranjijo svoje vloge v gledališču, tako arhitekti posvojimo svoje zgradbe. Z nami se razvijajo, definirajo in nas v mislih spremljajo tudi, ko se vrata biroja zvečer zaprejo. Odgovornost do naročnika in okolja v katerega s svojimi umestitvami posegamo, je, kot rečeno, popolnoma enaka, ne glede na namen in vsebino stavbe.

Velik poudarek dajemo predpripravi. Pred projektiranjem in izdelavo idejnega načrta se temeljito pogovorimo z naročnikom in preučimo lokacijo. Če v krajini prepoznamo značilne elemente, jih skušamo vključiti v projekt. Na koncu sledi izbor materialov.

Razmere na trgu so nas prisilile, da smo se, vse od ustanovitve biroja, lotevali najrazličnejših projektov. Ob prenovah, izrisih kuhinj in frizerskih salonov, inženiringu in zasnovah domovanj, smo pridobivali znanje in izkušnje. Izziv za delo smo našli tudi v tem arhitekturnem segmentu, čeprav smo si seveda vseskozi želeli tudi večjih projektov.

DSC_0253

Oblikovanje knjižnih polic Knjižnega centra v Trstu se naslanja na Fabianijev vzorec Narodnega doma. Kako se po vašem prepleta literatura z arhitekturo? Kje so stične točke?

Gotovo v sporočilu, ki ga izražata. Obe pripovedujeta, opominjata, kritizirata in reflektirata. Izražata zgodovinski kontekst in družbeno dogajanje, v katerem sta nastali. Vsaka na svoj način izboljšujeta življenje posameznika in ga nadgrajujeta ter dvigata kakovost njegovega bivanja.

DSC_0210

Tafuri je zapisal, da je arhitektura izraz politične moči. Kako vidite vpliv Slovensega knjižnega središča v dvojezičnem Trstu?

Tržaško knjižno središče se nahaja na osrednjem trgu Oberdan, na katerem imata sedež tudi parlament dežele Julijske krajine in medijska hiša RAI, v neposredni bližini je Narodna in študijska knjižnica. Nahaja se na trgu, ki je prek Narodnega doma simbolno povezan z našim narodom. Danes simbolno vlogo slovenske navzočnosti v Trstu prevzema knjižni center.

Knjižni center smo skupaj z naročniki zasnovali v upanju, da bo postal pomembno in prijetno središče v Trstu živeče slovenske manjšine, nič manj pa tudi Italijanov, ki so jim poleg prevodov knjig slovenskih avtorjev, na voljo tudi informacije o Sloveniji, njeni kulturi, turizmu in gospodarstvu. Center presega okvire klasične knjigarne, saj je obenem prostor za družabne in kulturne dogodke – prostor, ki ob gledališču tržaškim Slovencem omogoča ohranjanje nacionalne identitete manjšine.

DSC_0234

Kakšen je odziv javnosti, slovenske manjšine in tudi italjanske večine?

Zamejska arhitekta, Aleš Plesničar in Igor Špetič, soavtorja projekta, nam za enkrat prenašata izključno pozitivne odzive. Prevečkrat pozabljamo, kako zelo zavedni so zamejski Slovenci, kakšno veselje jim ponovno odprtje knjigarne predstavlja in s kakšnim ponosom jih navdaja. Veliko nam pomeni, da se v prostorih dobro počutijo.

DSC_0315

Je bila pot od zasnove natečajnega predloga do realizacije zahtevna?

Izvedba je potekala relativno hitro in brez zapletov, prilagajanja pri izboru materialov pa so bila potrebna, da smo ostali v okviru predvidenih finančnih sredstev. Svoje delo radi primerjamo s Philippom Petitom, ki je leta 1974 na višini 400 metrov napel vrv med dvojčkoma takratnega Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku in uspešno prišel na drugo stran. Arhitekti smo akrobati, vrvohodci, ki vseskozi lovimo ravnotežje med željami in finančnimi zmožnostmi naročnika.

Gradite v Sloveniji, Avstriji in Italiji. Kakšne so razlike med državami?

Če govorimo o segmentu gradnje individualnih hiš, je pri nas še vedno veliko investitorjev »samih svojih mojstrov« in arhitekte najamejo zgolj zato, ker tako narekuje zakonodaja. Iz tujine imamo popolnoma nasprotne izkušnje. Avstrijski naročniki nam zaupajo in cenijo delo arhitektov. Kar se birokracije tiče, pa Italija nedvomno vodi po dolgotrajnosti in obsežnosti postopkov za pridobitev ustreznih dovoljenj za gradnjo. Tam gre še počasneje kot v Sloveniji.

CONCEPT_copy

So si mesta Ljubljana, Trst in Dunaj zelo podobna?

Imamo srečo, da ustvarjamo v Ljubljani, v Trstu in na Dunaju. Vsa tri mesta so nam izredno ljuba. Ravno prav velika, da so še obvladljiva, nam – pešcem in kolesarjem (vse bolj) prijazna, z urejenimi centri in prijetnimi javnimi prostori. V vseh treh se tudi naši otroci lepo počutijo. Kljub temu bi za življenje in delo ponovno izbrali Ljubljano, v kombinaciji s krajšimi in daljšimi pobegi na tržaški morski zrak in po dozo kulturnega dogajanja na sever. Vizija, ki jo zasledujejo odgovorni na Mestni občini Ljubljana, se nam zdi odlična in verjamemo, da bo na dolgi rok mesto naredila prebivalcem še prijaznejše.

Boris Pahor danes praznuje 102. Rojstni dan! Sam o mladosti in starosti pravi:

‘Mlad je, kdor gleda na prihodnost v imenu ustvarjalnosti, na spodoben razvoj človeške družbe; star, kdor ne ve, kaj bi počel, in če si že česa želi, potem je to uspeh.’ vir: Moja Slovenija, 2009

 

Slovensko knjižno središče v Trstu / SoNo Arhitekti / Trst, Italija

Arhitektura: SoNo Arhitekti: Edvard Blažko, Marko Volk, Nejc Batistič, Aleš Plesničar, Igor Spetič

Leto izvedbe: 2015

Fotografije: Žiga Lovšin

 

Pripravila: Nina Granda

 

 

Ena misel na “ODPRTJE KNJIGARNE PRINAŠA VESELJE

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja