Odnos državne politike do kulture in umetnosti v samostojni državi je, kot se zdi, ne glede na spremembe in zamenjave vlad konsistentno površen, destruktiven ali pa ga sploh ni. Na vse to sta v bližnji preteklosti v polemičnih in ostrih izjavah opozorila dva ugledna kulturna delavca, Vinko Möderndorfer in Peter Krečič – na žalost pa sta obe javni izpostavljanji ostali brez večjega odmeva. Zato je toliko bolj presenetljivo in razveseljivo, da je predsednik parlamentarnega odbora za kulturo Dragan Matić pred nekaj dnevi javnosti predstavil pobudo, ki ima po vsem sodeč podporo največje parlamentarne stranke. Gre za že večkrat omenjano idejo, da bi del sredstev za obnove in novogradnje v javnem prostoru in javnem interesu obvezno namenili nakupu oziroma naročilu umetniških del, ki bi postala sestavni in javno dostopni del investicij. Predlagan je odstotek vrednosti za javne investicije nad desetimi milijoni evrov ter nekoliko višji, 1,25% delež pri investicijah pod tem zneskom.

Pobudo je potrebno ne le pozdraviti, ampak tudi podpreti, predvsem pa o njej čim prej odpreti produktivno razpravo. Ni nezanemarljivo, da je bil odziv kulturne srenje skoraj obratno sorazmeren odzivu splošne javnosti (oziroma tistega njenega dela, ki se šteje k aktivnim spletnim komentatorjem). Za resnični uspeh morebitne bodoče novele zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi se bo pač treba spopasti tudi s stereotipi o »zabušantskih umetnikih« in odvečnem metanju javnega denarja v prazno. Vendar pa je uspešna zavrnitev takšnih in drugačnih filistrskih glasov odvisna tudi od temeljitega premisleka, kako bi se novela zakona izvajala. Na žalost je pri nas ponavadi prvi odziv na še z najbolj dobrimi nameni spisano zakonodajo razmislek, kako bi obšli nove zahteve, ali pa jih vsaj čim bolj učinkovito ignorirali. Nikjer ni to bolj očitno kot pri zakonodaji o gradnji in umeščanju objektov v prostor. Po drugi strani je treba priznati, da bo zakonodajno odrejena rezervacija občutnih, če ne ravno ogromnih sredstev za umetnost, odprla možnost zlorabam. Kako torej poskrbeti za izpolnjevanje ne le črke, ampak tudi duha zakona?

Bo lahko investitor sam izbral umetniška dela in način njihove umestitve? Kdo bo pristojen za odločanje o umetnikih, ki so upravičeni sodelovati? Bo šlo večinoma le za dekorativni nakup platen za vhodno avlo ali za skrbno integrirano in celostno sinergijo med arhitekturo, kiparstvom in slikarstvom? Ne pozabimo, da se je značaj umetnosti v preteklih desetletjih bistveno spremenil; v svojem bistvu dekorativni sistem fresk, kipov in platen, ki so še v modernizmu lahko delovali sveže in napredno, bi v sodobnih pogojih lahko vse prevečkrat deloval le kot prisilna, če ne naravnost kičasta španska stena, za katero bi se skrivale tako stavbe kot inštitucije. Je torej lahko umetniško naročilo ob novih investicijah tudi performans, umetniška akcija, svetlobna inštalacija? Je sodelovanje med arhitektom in umetnikom obvezno že v fazi natečaja? Tu se nam takoj zastavi tudi prastaro vprašanje o razmerju med arhitekturo in umetnostjo: če je arhitekt tudi umetnik, arhitektura pa umetniško delo (kar navsezadnje posredno sugerira tudi status delavca v kulturi, ki postaja eden izmed najbolj razširjenih statusov arhitektov pri nas), mar to pomeni, da lahko arhitekt sam zasnuje tudi umetniška dela oziroma se njegovo snovanje šteje tudi kot del tega umetniškega enega odstotka?  In nenazadnje, ali bo ustanovljena umetniška komisija, ki bo odgovorna za odrejanje vseh zgornjih dilem? Kdo jo bo imenoval?

Glavna zadružna zveza v Ljubljani, kjer je bil leta 1956 zelo uspešno uresničen sklep o namenitvi 1% investicije za likovno opremo stavbe; na vrhu stavbe je viden eden izmed umetniških prispevkov, sgrafitto Ivana Seljaka Čopiča. Foto: Aleksander Lužnik / Arhitekturni-vodnik.org

Ni razloga, da vseh teh dilem ne bi bili zmožni zadovoljivo rešiti; glede na to, da so podobni zakoni uspešno uveljavljeni v nekaterih drugih državah, bi to moralo biti možno tudi pri nas. Še več: podoben zakon je bil pri nas nekoč že v veljavi. Rezultat nadvse uspešno izpeljanega sklepa o pridržanju enega odstotka investicije za likovno opremo stavbe je vrhunska Glavna zadružna zveza iz leta 1956 na Slovenski cesti v Ljubljani, ki sta jo zasnovala arhitekta Emil Medvešček in Oton Jugovec. Maruša Zorec je v zborniku 20. stoletje : arhitektura od moderne do sodobne zapisala:

“V primeru Glavne zadružne zveze je bila prvič uresničena pobuda, da se en odstotek investicije pri novogradnjah nameni za likovna dela, ki bi pripomogla k izboljšanju ambienta v javnih prostorih. V okviru te pobude so nastala bronasta vrata na dvorišče, delo Stojana Batiča; jedkani bakreni ščiti na stebrih lokala v pritličju Bogdana Groma; pet reliefnih skulptur iz brona, kamna, lesa, keramike in bakrene pločevine Vladimire Bratuž; mozaik v vhodnem hallu Lojzeta Spacala, sgrafitto poslikava stropa restavracije na terasi Ivana Seljaka Čopiča in freska “Ceres in Pomona” Franceta Miheliča v sejni sobi.”

Glede na politično stihijo na področju urejanja umetnosti zadnjih desetletij sprejetje predlagane novele torej ni le zaželjeno, ampak nujno in je v interesu arhitekture, umetnosti, javnega prostora in javnosti nasploh. Zato je zdaj ključen spopad z dilemo: kako?

Miloš Kosec

 

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja