Zunanja podoba tipične slovenske hiše je že desetletja tarča (svetovljanskega) posmeha in (privatne) fascinacije. Dobro rejena, v več nadstropij zidana gmota se v pritličju, ki se mu uradno sicer reče klet, ponaša s strojno delavnico in z garažo, ki bi zadostovala za manjši vaški gasilski dom. Sledi nadstopje (ali dve pri imovitejših lastnikih), katerega glavni zunanji kras so ganki, njihova ornamentirana lesena ograja pa je dematerializirana z eno najstarejših zelenih fasad sploh: subtilno zaveso pelargonij, nagljev in drugih bohotno cvetočih rož. Celoto ščiti streha, ki je vedno v malce prenizkem naklonu in pod katero se skriva slovenska manifestacija družinske srebrnine: prazen volumen oziroma na pol izdelano stanovanje za tretjo generacijo, »če ne bo druge variante«. Zakaj pa ne, čez sedem let vse prav pride. Takšni pokroviteljski opisi, ki v slovenskem domu iščejo psihopatološke sledi nacionalnega karakterja, so seveda tudi sami problematični. Še posebej, kadar se za njimi skriva bolj ali manj prikrita misijonarska želja, da bi tudi pri nas »enkrat končno začeli živeti po skandinavsko« – seveda po modernistično, z ravnimi strehami in brez ograj med vrtovi – kar je precej drugače kot folklorni, »živopisan les in hygge domačnost« način, ki je v Skandinaviji v resnici precej bolj pogost.

Mnoge izmed na lanski Outsiderjev natečaj prispele kandidatke za “Slovensko hišo 21. stoletja” so izpolnjevale enega ali več zgoraj omenjenih stereotipov

Zato je namesto zavračanja včasih prav osvežujoče naklonjeno pristopiti k našim bizarnim, vendar avtohtonim posebnostim. Ne nujno kot svetal vzor, kaj šele kot fetiš, vsekakor pa vsaj zato, da do njih ne bi pristopali nujno pokroviteljsko ali vseznalsko. Če bi sestavljali slovenski arhitekturni leksikon oziroma etnografijo slovenskega stavbarskega okusa, bi obsežne članke morali nameniti vsaj naslednjim zunanjim manifestacijam naše »domačnosti«:

Navadni vrtni palček: Bolj ali manj prikupni škratovski varuhi vrta in hiše se na mnogih slovenskih vrtovih ne pojavljajo samo posamično, ampak mnogokrat po številu glav z lahkoto presežejo svoje človeške lastnike. Bizarne palčkaste vrtne mizanscene, morda skoraj unheimlich grozljivke krajinske arhitekture, srečujemo tudi v drugih žlahtnih alpskih deželah in niso samo slovenska posebnost, vendar pa lahko prefinjene vzore, iz katerih so se morda razvili njihovi plebejski serijsko izdelani daljni potomci, pri nas zasledimo že v času baroka. V ambicioznih vrtovih Dornave in Vipavskega Lanthierijevega dvorca so že sredi 18. stoletja stali skrbno izdelani kipi pritlikavcev in pokvečencev, ki so v baročne parkovne parterje vnašali ravno pravšnji občutek za fantastiko. Zadnji krik mode pa je takrat menda bil, da si je premožni plemič za kakšno desetletje najel čisto pravega živega pritlikavca ali pa vsaj sivolasega puščavnika, ki se je zavezal, da bo kot živi ornament živel izključno v gosposkem parku in z nobenim izmed obiskovalcev ne bo spregovoril niti besede. Če se je prekršil, je bil ob plačilo. Kaj takšnega se sodobni slovenski premožneži še niso upali poskusiti, po drugi strani pa ljubezen do plastičnih in cementnih škratovskih odvodov priča o pri nas še vedno živem baročnem smislu za estetiko.

 

Baročni vzori sodobnim vrtnim palčkom? Kamnite figure v parku Lanthierijeve graščine v Vipavi (foto Johann Jaritz)

Domači fasadni pajek: Častivredno pionirsko raziskavo o fenomenu majhnih in velikih pajkov iz bakra in kovanega železa, ki jih že vsaj pol stoletja srečujemo na fasadah domov širom slovenskega ozemlja (in menda nikjer drugje – z osamljeno izjemo v Estoniji, ki potrjuje pravilo!), so pred leti že opravili člani Društva za domače raziskave. Projekt S’pajkanje so Alenka Pirman, Damijan Kracina in Jani Pirnat posvetili temu nenavadnemu in nikoli povsem razjasnjenemu dekorativnemu fenomenu, ki pa pokaže, kako mlade in kljub temu v skrivnost zavite so nekatere na videz samoumevne tradicije. Na spletni strani nacionalne televizije je še vedno dostopen dokumentarec o njihovem domoznanstvenem podvigu.

Dokumentarni film Amirja Muratovića Domači pajek

Rogovja pod napuščem: Na mnogih Valvasorjevih bakrorezih manjših podeželskih dvorcev dežele Kranjske iz konca 17. stoletja lahko opazite jelenja rogovja, ki so krasila napušče in strešne stolpiče. Pri revnejših plemičih, ki si so le stežka privoščili stanu primerno prebivališče, je bil lov eden izmed redkih statusnih razlik od premožnega kmečkega sloja. Takšni »frajerji« (beseda ni brez razloga nemškega izvora: Freiherr, svobodni gospod, je v nemščini označeval plemiško stopnjo barona) z rogovi na svoji hiši se najdejo še danes; takih hiš je sicer mnogo manj kot onih s palčki, vendar pa lov in lovstvo pri nas ostajata pomembna in v svojem jedru postfevdalna fenomena. No, ko prestopimo prag katerekoli izmed hiš, ki se ponašajo s pajkom, palčki, rogovi, ali pa kar z vsem naštetim, gotovo ne bomo mogli mimo ene ali dveh trofej. Slovenska obsedenost z nagačenimi živalmi v dnevni sobi in na hodniku sicer ni povsem specifična, kar bi gotovo potrdili naši avstrijski in bavarski bralci. Po drugi strani pa je jagrski značaj slovenske notranje opreme (pa tudi pogostost, torej cenovna dostopnost trofej) navdihnil že lepo število sodobnih sovenskih umetnikov, med njimi v osemdesetih in devetdesetih še posebej Irwin in NSK, pozneje pa tudi denimo Jasmine Cibic (v osmi številki Outsiderja smo objavili obsežen intervju z našo v Londonu živečo umetnico).

Dvorec Lisičje pri Grosupljem je svojo imenitnost v sedemnajstem stoletju izkazoval kar z devetimi pari rogov na fasadi

Mimoidočemu praviloma za zavesami skrita notranjost slovenskih hiš in okus, ki domuje v njej, sta že druga zgodba … Vendar pa lahko na podlagi zgoraj povzetega stereotipa, s palčki in trofejami ozaljšano in predimenzionirano slovensko hišo, postavimo dokaj presenetljivo tezo: zdi se, kot da je bivanjski ideal malega podeželskega dvorca iz 17. stoletja precej uspešno prestal prav vse časovne in družbene spremembe in je danes skoraj tako čil kot v Valvasorjevih časih. Mar fevdalni Freiherr sedemnajstega stoletja res ni bistveno drugačen od domačega frajerja 21. stoletja?

Miloš Kosec

 

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja