Ko je moj najmlajši sin Lolo iz Pekinga, kjer je bil rojen in kjer je odrastel do šestnajstega leta, vstopil v zagrebško 18-to gimnazijo, je prvo enico dobil iz hrvaškega jezika. Ne zato, ker ga ni znal. Zato, ker ni razumel, kaj poskušajo s temi čudnimi besedami doseči.

‘Nisem se naučil pesmi na pamet.’ Mi je odgovoril, ko sem ga vprašala okrog enk. ‘Pa zakaj se je nisi naučil?’ ‘Le zakaj bi se? Saj je zapisana v knjigi.’

In tako sem se znašla – kot že kdove kolikokrat – pred izivom svobode in zatiranja v izobraževanju, v dilemi, ali naj Lola kritiziram, ker se pesmi, mislim, da je bila Goethova, ni naučil na pamet, ali naj ga, nasprotno, pohvalim, ker ni razumel  tistega, česar tudi sama ne razumem: zakaj bi se česarkoli učili na pamet? Čemu služi pomnjenje danes, ko niti telefonskih številk ne nosimo v spominu sami, ampak naši telefoni, tudi najpomembnejše zgodovinske letnice pa zaupamo spominu veličanstva Googla?

Naj pojasnim: Lolo je, kot njegov starejši brat Vid, v Pekingu obiskoval najprej štiri prve razrede indijske osnovne šole, potem pakistanski kolidž, zasnovan na angleškem izobraževalnem sistemu, obogatenem s specifikami južno-azijske kulture, vere in občutka za multikulturnost. Kako različni sta bili ti dve zemlji, pa hkrati tako zelo podobni. ‘Išči znanje, ne glede na meje’, je moto ki velja na obe straneh meje, ki jih deli. Ne glede na to, da so pakistanski profesorji predavali zvestobo islamski veri in Koranu, med Lolovimi učitelji v prvem razredu gimnazije pa so bili štirje doktorji znanosti in nivo predmetov, ki so jih učili, bi bil popolnoma primerljiv z nivojem evropskih fakultet.

Za razliko od njiju, je moj  najstarejši sin Davor dokončal prve razrede v kitajski šoli.

Moral je sedeti polnih 45 minut vsake ure z rokami za hrbtom, na vprašanja je samo odgovarjal, nikoli jih ni smel sam postavljati, vse se je moral vedno naučiti na pamet in teste iz matematike je reševal ob učiteljici ki je pritiskala na  štoparico. Ni bilo zadosti, da je pravilno rešil naloge. Moral jih je rešiti enako hitro kot elektronsko računalo.

To s hitrostjo me nekako ni motilo, a o učenju na pamet sem morala govoriti s sinovo učiteljico Li Guanmei. Čemu to? In kako pričakuje, da bodo otroci kadarkoli razumeli kaj iz snovi, ki jih jo učijo, če morajo vse znati na pamet, in če ne smejo zastavljati vprašanj?

Tovarišica Li me je najprej strogo pogledala. Nisem se spraševala o njej, pač pa o njihovi šoli, – sicer znani v Pekingu. Postavila sem neokusno vprašanje, dvom o vsej kitajski tisočletni tradiciji. Če resnično mislim, da imam kakršnekoli kvalifikacije za polemiko s Konfucijem, potem moram to nekako dokazati. Gledala me je z očmi, ki so nemo zavračale vprašanje: ‘Pa kdo si ti, da dvomiš o učenju na pamet?’

Samo zahvaljujoč dejstvu, da sem tudi sama dokončala fakulteto na Kitajskem, in sem torej učiteljici Li lahko dokazala, da poznam Konfucijevo učenje, je najin pogovor lahko prešel iz konfrontacije v razpravo. ‘Koliko kitajskih črk poznaš?’ me je vprašala, ko sem ji rekla, da berem kitajsko književnost brez slovarja, je sama zaključila, da okrog 6-7 tisoč. ‘In kako si se jih naučila?’ me je spraševala naprej, pa še preden sem odgovorila, poudarjeno zaključila: ‘S ponavljanjem! Z učenjem na pamet!’

Ni imela popolnoma prav, ker sem se kitajske pisave učila v Beogradu, po metodi genialnega beograjskega profesorja in sinološkega entuziasta, ki je v učenje kitajskih pismenk vnašal polno logike. ‘Zakaj se drevo napiše tako?’ Naš evropski ‘zakaj’ je večkrat užalil kitajske lektorje, a sama od njega nikoli nisem odstopala. Drevo se napiše po kitajsko tako, kot je narekoval stari piktogram: steblo, veje; drevo. Nič lažjega!

No, s tovarišico Li sem se morala strinjati, da je ponavljanje pri učenju podobno mantri v budistični molitvi, da z učenjem na pamet v nekem trenutku preideš v sfero svobodnega upravljanja z naučenim, in da se še potem odpre široko polje razumevanja in kreativnega pristopa do tistega, kar smo do takrat slepo in na videz brez razmišljanja neštetokrat ponavljali.

Ko je Davor začenjal ravnati kot spužva, ki bi samo vpila vsebino in jo potem reproducirala z robotsko preciznostjo, sem ga prepisala na mednarodno šolo, njegovih bratov pa sploh nisem prepustila kitajskemu izobraževanju. Ravno takrat so se pojavile teorije, kako je kitajsko šolstvo močnejše in uspešnejše od zahodnega, kadar govorimo o matematiki, inžinirjih ali znanosti, a se mi je vseeno zdelo bolj nevarno otroka ‘Lego-generacije’ vzgajati v takšnemu militantnemu drilu, ki najprej zatre vsako samoiniciativo, da bi po doseženi disciplinske nirvani, morda spodbudil kreativnega genija, skritega v vsakem mladem bitju.

Mednarodna šola je bila popolno nasprotje. Profesor književnosti je zahteval, da Davor in njegovi kolegi dokončajo Shakespearovega Hamleta na svoj način, vztrajal je na razpravljanju o psihološkem zaledju Palahniukovega ‘Fight Cluba’ in ničesar se ni smelo brati neposredno iz knjige. Vsak nov segment znanja je moral preiti skozi individualno sprejemanje, vedno odprto za nove in nove interpretacije. To je bila šola razmišljanja. Razmišljanja na splošno, ne samo o Shakespearu in dvojnih resnicah. Razmišljanja o številkah, kadar govorimo o bakrterijah, povezovati kemijske reakcije z vojnami in družbenimi spremembami. Razmišljati končno o kitajskih pismenkah in o tem, kako pismenke vplivajo na filozofsko misel, logiko in etiko tistih, ki sanjajo v kitajskem jeziku.

Od nekdaj sem bila prepričana, da se otrok rodi vseveden. A potem jih šola, skupaj z ambicioznimi starši, počasi a zagotovo pretvori v intelektualne povprečneže, mediokritete.

Iz izkušnje z lastnimi otroki se mi vseeno zdi najpomembnejši del izobraževanja soočanje z obsežnostjo neznanja. V tem je bila glavna razlika med kitajsko osnovno šolo na eni strani in indijske, mednarodne šole na drugi. V kitajski šoli je važno, da otroci točno odgovarjajo. V dobrih šolah je bilo pomembneje, da otroci postavljajo dobra vprašanja. In kot najvažnejšo razliko bi izpostavila zahtevo, ki jo je mednarodna šola postavila pred otroke, da najprej sebi dajo oceno. Da ocenijo, koliko mislijo, da resnično znajo. Ali, bolje rečeno, koliko vejo, da ne vejo. Na koncu dneva je samo to važno. Vse drugo je pamet na pamet. Ali drugače rečeno, iluzija izobraženosti po lažnih kriterijih minulih časov.

Napisala: Zorana Baković

* Podprite nastajanje revjie Outsider z naročilom! Pošljite naslov, na katerega želite prejemati revijo, na: narocnine@outsider.si

Cena letne naročnine (4 številke) je 25€, posameznega izvoda pa 7€

Revija izhaja brez podpore javnih sredstev!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja