Nedavno je mariborski založnik in galerist Primož Premzl javno predlagal, da bi ob stoletnici odločilne akcije Rudolfa Maistra v Mariboru, s katero je obranil slovensko severno mejo, generalu in pesniku končno postavili primerno monumentalno grobnico. Maister je namreč od leta 1934 pokopan na Pobreškem pokopališču v Mariboru v družinskem grobu, ki pa je bil že od začetka bolj zasilna rešitev. Maistrova sinova sta namreč načrte za novo monumentalno grobnico naročila kmalu po smrti očetove soproge štiri leta pozneje. Pri tem sta angažirala Jožeta Plečnika, ki je nato s svojimi študenti zares izdelal izvedbeni načrt za novo grobnico, ki pa zaradi vojne ni bila nikoli izvedena. Premzlova pobuda, da bi Plečnikovo grobnico postavili danes, tako tudi za arhitekturno stroko ponovno odpira vprašanje, kaj narediti s Plečnikovimi načrti desetletja po arhitektovi smrti.

Sedanji Maistrov grob na Pobreškem pokopališču v Mariboru

Dilema ni nova in tudi ni omejena samo na Plečnika; konec koncev so Le Corbusierjevo cerkev sv. Petra v Firminyju začeli zidati šest let po arhitektovi smrti ter jo dokončali šele pred petnajstimi leti sredi bučnih polemik o posrečenosti geste in končnega rezultata. Medtem se gradnja barcelonske Svete družine 136 let po začetku in 92 let po smrti njenega arhitekta Antonia Gaudija še vedno nadaljuje. Pri nas pa dileme z gradnjo projektov, ki jih niso za časa Plečnikovega življenja nikoli izvedli, še posebej tlijo od osamosvojitve naprej. Spomnimo samo na Ribjo brv in na Mesarski most, za katerega so se v devetdesetih že celo začela pripravljalna dela. Že od osemdesetih pa neprekinjeno, čeprav večinoma na margini in v ozadju, vztrajajo ideje o izgradnji arhitektove monumentalne Katedrale svobode v Tivoliju, kamor naj bi se preselil slovenski parlament.

“Le Corbusierjeva” komaj pred petnajstimi leti dokončana cerkev v Firminyju

Vse tovrstne pobude so imele zagrete zagovornike in nasprotnike; prvi so poudarjali nepreseženo vrednost arhitektovih načrtov ne le v arhitekturnem in umetniškem, ampak tudi v identifikacijskem in državotvornem smislu; njihovi nasprotniki pa so vztrajali, da je izvedba brez nadzora živega avtorja lahko le slab posnetek brez avtentične vrednosti – še posebej, kadar ni ohranjenih natančnih izvedbenih načrtov. V večini primerov so zmagali slednji, gotovo tudi zaradi nekaj resnično neposrečenih poskusov arhitektov v osemdesetih in devetdesetih, kako biti »bolj plečnikovski od Plečnika.«

Načrt, ki je v ospredju pobude Primoža Premzla

Primer Plečnikovega načrta za Maistrovo grobnico je na prvi pogled povsem izven kategorije zgoraj omenjenih velikih urbanih ureditev. Navsezadnje izvorni projekt ni imel značaja javnega ali državnega naročila; Maistrova družina je za načrte zaprosila sama; eno izmed množice podobnih naročil za grobove, ki sta jih zasnovala Plečnik in njegova šola med vojnama in tudi še pozneje. Čeprav je bil general v času Kraljevine Jugoslavije pomembna in priznana javna osebnost, pa je projekt šele s pred kratkim obnovljeno pobudo postal zares javnega značaja. Zaenkrat tudi še ni čisto jasno, v kakšni meri je ohranjen načrt delo Plečnika samega oziroma koga drugega iz njegove šole. Gre za dovolj zanimivo ugreznjeno rešitev skoraj krajinskega značaja z dvignjeno grobnico na sredi, ki pa se na prvi pogled ne more primerjati z nekaterimi najbolj zanimivimi Plečnikovimi nagrobnimi rešitvami. Vendar pa v tem primeru ne zdrži eden izmed glavnih pomislekov nasprotnikov izgradnje: na voljo je dokaj natančen izvedbeni načrt, ki omogoča rekonstrukcijo s precejšnjo mero zvestobe avtorju.

Žalna slovesnost ob smrti generala Maistra leta 1934 v Mariboru

Na tej točki se skrivajo najbolj zanimive zagate, ki jo odpira mariborska pobuda. Na voljo imamo natančno dokumentacijo, odločiti se je treba samo, ali jo je primerno izvesti. Bo sledenje načrtom z obrtniki, ki z načinom dela pred osemdesetimi leti nimajo kaj dosti stika, smiselno, rezultat pa posrečen? Bo to še Plečnikov projekt, ali pa vključuje takšna časovna distanca nujno tudi sodobnega »prevajalca«? Prevajanje pa seveda nikoli ni nevtralen ali nezaznamovan proces. In morda ključno: bo grobnica bolj kot spomenik Maistru postala spomenik Plečniku? Vse te dileme so zanimive in na njih je težko enoznačno odgovoriti. Jasno pa se mi zdi vsaj dvoje. Najprej, v preteklosti se je med skrajnostima zagovornikov in nasprotnikov rekonstrukcij oblikovala nekakšna zlata sredina, ki je zavzela stališče: »pritrditev osnovni Plečnikovi prostorski ideji, vendar pa le, če je prevedena v sodoben materialni in likovni izraz«. Ne le, da gre za dolgočasno in kompromisarsko odločitev; takšno stališče hierarhično ločuje med osnovno prostorsko idejo in pomenom detajlov v arhitekturi, kot da so slednji samo fleksibilen in nebistven dodatek drugega, ki jih lahko prosto menjamo. Ker pa Plečnikov NUK ne bi bil to, kar je, če ne bi imel svoje tipične fasadne obloge iz opeke in kamna, niti skromna grobnica ne more biti zares Plečnikova, če bi jo nekdo »moderniziral«, karkoli že to pomeni. Druga sugestija je, da so slovenska pokopališča, kar se tiče urejenosti, naravnost švicarska, kar se tiče prostorske in likovne kulture, pa malce manj vzorna. Zato je eksperimentiranje znotraj takšnega okolja tudi v najslabšem primeru precej manj usodno kot kakšen gigantski zavožen projekt sredi centra mesta. Tako bi namesto špekulativnih debat imeli na razpolago vsaj »učni primer«, preizkus, kaj v majhnem in relativno nezahtevnem merilu pomeni uresničevati načrte že davno pokojnega arhitekta.

Miloš Kosec

Nastajanje dobrih vsebin pomogočate bralci z naročninami!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja