Dunaj je vstop v dvajseto stoletje zaznamovalo obdobje progresivnih idej, svobodni upor znanemu in stremenje k ustvarjanju nevidenega. Z razcvetom gradbeništva ob dokončanju nove Ringstrasse, je monumentalna arhitektura različnih pompoznih slogov snovala blok elitistov, s tem pa tudi blok vedno glasnejših kritikov. Dunaj je z ustanovitvijo Dunajske secesije, kjer so se različni umetniki zavzemali za novo radikalno pojmovanje umetnosti, postal eden izmed glavnih središč takratne miselne renesanse. Med številne uporniške umetnike in arhitekte, kot sta Otto Wagner in Josef Hoffman, nedvomno sodi tudi Jože Plečnik. Čeprav je bil Plečnik takrat šele na začetku svoje profesionalne poti, je v tem obdobju s svojim slogom z enim izmed svojih prvih samostojnih projektov,  prispeval k tlakovanju “secesijske katarze”. Plečnika je dunajski  stavbni mojster Karl Langer povabil, da dokonča njegovo vilo v elitnem 14. okraju na Dunaju. Ogrodje hiše je bilo že postavljeno, ko je Langer povabil Plečnika, da naredi načrt za fasado ter uredi stopnišče in nekatere notranje prostore.

www13_Plecnik_2

Tro-nadstropna hiša je bila grajena v razkošnih merilih, značilnih za takratno dunajsko stanovanjsko kulturo. Cestno fasado je zasnoval kot veliko enotno preprogo, ki skozi gubanje površine poudarja pomembnost posameznih prostorov v notranjosti.  Valovit segment, ki domiselno ovija velike salone, postopoma preide v nevtralni pas kabinetov in kuhinjskega predela. Okna delujejo samostojno, kot vrezani liki v samem ovoju, ki pa skozi izbočenost geometrije okvirjev prepleteno dopolnjujejo valovit ritem fasade. Geometrijska prehodnost posameznih elementov celotne zunanjosti hkrati vzpostavi vizualno povezavo s sosednjo hišo.

Plečnik je sicer še vedno uporabljal Wagnerjev princip “teksturne fasade”, a jo je domiselno razčlenil in obogatil z modernimi motivi francosko-belgijskega art nouve. Celotno površino fasade je oplemenitil z kombinacijo plastičnih vzorcev vrtnic in valovitih linij. Motiv vrtnic je geometrično poenostavil, kar je bilo tedaj zelo priljubljeno v umetniških krogih, ki so zastopali secesijski slog. V nasprotju z Wagnerjem, je ornament videl  kot sestavni del fasadnega reliefa, in se odrekel ornamentu kot zgolj dekorativni funkciji.

www13_Plecnik_5

Fasada in notranje stopnišče zanimivo kažeta vplive različnih stilov. Če je Plečnik izkoristil fasado za raziskovanje lastnih oblikovalskih principov, je notranjost veliko bližje vzorom gradnje dunajske mestne železnice, pri kateri je Plečnik sodeloval. Štukaturno okrasje stopnišča in vhodnih vrat ter stiliziran motiv mahu tlaka v veži namreč kažejo na jasne vplive Wagnerjeve šole. A vendarle je projekt “Vila Langer” Plečnikov prvi korak k odcepitvi od ornamentalnih vplivov svojega učitelja Wagnerja, in deloma povod k razmišljanju o novi viziji arhitekture kot zrcalu družbenega stanja.

Kot član “Dunajske secesije” je tako Plečnik aktivno prispeval k razvoju arhitekturne kontekstualnosti in umetniškega “Zeitgeista”. S tem, ko se je Plečnik zoperstavil Wagnerjevim prepričanjem, je presegel meje takratne arhitekturne mantre, hkrati pa sebi omogočil kritičen vpogled v lastne arhitekturne ideale. In prav je tako. Tudi sam je  med gradnjo v pismu svojemu bratu Andreju zapisal; “`…če zdaj ne bom pretiraval, potem verjetno nikoli ne bom vedel, kaj pravzaprav hočem – nikoli si ne bom na jasnem”.

 

Vila Langer, Beckgasse 30, Dunaj

Arhitektura: Jože Plečnik

Projekt: 1900

 

Besedilo: Jakob Travnik

 

Iz prve številke revije Outsider. Naroči. 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja