POPOTOVANJE PO 27. APRILU

od • april 27, 2016 • Dediščina, RazmislekKomentarji (0)4073

Pred bralca vržem tezo, da je zanimivost potopisa po navadi obratno sorazmerna z dolžino potovanja, ki ga opisuje. Zato se »V osemdesetih dneh okoli sveta« Julesa Verna vse prehitro reducira le na seznam voznih redov vlakov in ladij, medtem pa je Levstikovo »Popotovanje od Litije do Čateža« kljub celo po čitalniških merilih skromnim geografskim dometom literarno ambiciozen manifest. Absolutni zmagovalec v kategoriji vrhunskih potopisov o malo manj vrhunskih potovanjih pa je »Popotovanje po spomenikih Passaica v New Jerseyju« Roberta Smithsona. Začetnik »land arta« v nekaj kilometrih ameriške suburbije iz šestdesetih oriše kar prerez neke cele dobe. Brez pretenzij, da bi posnemal ali celo dohitel katerega izmed zgoraj omenjenih tekstov, vas danes vabim na sprehod po Cesti 27. aprila; današnjemu dnevu primerno.  Slab kilometer dolga ulica v ljubljanski Rožni Dolini je dobila ime po dogodku, ki se je menda zgodil dan prej – to pa ni zadnji nadrealistični obrat te kratke, po arhitekturnem značaju meščanske, po zgodovinskem pomenu pa mnogo bolj heterogene ceste. Čeprav po njej premerimo nekaj stotin metrov v prostoru, naredimo obenem kakšno stoletje v času. Morda pa še več: cesta se namreč na koncu izteče v Večno pot.

16

Cesta 27. aprila že od začetka dvajsetega stoletja predstavlja enega izmed prestižnih naslovov v mestu. Tudi zato se je sem, ko je bil zaradi finančnih težav prisiljen prodati svojo čudovito najemniško palačo v centru mesta, za katere mu je načrte narisal Maks Fabiani, preselil takrat že nekdanji župan in bodoči veleposlanik ter senator Kraljevine Jugoslavije Ivan Hribar. Naš vodilni predstavnik nacionalno liberalnega meščanstva se je ob začetku okupacije z danes slavno gesto demontrativno uprl načrtom Italijanov, da bi ga postavili za marionetnega župana, in je zavit v nacionalno zastavo zakorakal v Ljubljanico.

17

V izvorno majhni meščanski vili, ki jo je novi lastnik po svoji hčerki poimenoval »Zlatica«, je njena botra živela vse do svoje smrti leta 2000. V oporoki jo je skupaj z dragocenim inventarjem zapustila  državi, ta pa jo je prenesla na Mestno občino. Kljub načrtom o prenovi ki naj bi bila (že nekaj let) pred vrati, stavba še naprej sameva. Za inventar, ki večinoma izvira še iz časa umetniško razgledanega legendarnega župana, sicer skrbi Mestni muzej, del opreme v vili pa je bil še pred nekaj leti v zaskrbljujočem stanju … Zaenkrat je objekt, ki ga je Ivan Hribar po nakupu razširil s prizidkom po načrtu Josipa Costaperarie, zato še vedno le alegorija slabe skrbi za lastno zgodovinsko in umetnostno dediščino.

15

Dve vili naprej stoji precej večja in razkošnejša hiša nekdanje dežnikarske družine Vidmar, od koder izvira Josip Vidmar (ki je po vojni sicer bival v nekdanji Dukičevi vili ob isti cesti precej bliže centru). V hiši se je (menda) 26. aprila zgodil skrivni sestanek, ki ga obeležuje tudi današnji Dan upora proti okupatorju. Da je bila konspiracija res uspešna, zgovorno priča dejstvo, da že takoj po vojni nihče izmed udeležencev ni znal neizpodbitno določiti niti datuma niti natančnega imena organizacije (najprej naj bi se imenovala Protiimperialistična fronta, pa menda tudi za to ni dovolj trdnih dokazov). Po vojni je Plečnik v ograjo vile inkorporiral spomenik dogodku, ki se z nizkimi kamnitimi obeležniki širi vse do vozišča – spomenik je na ta način podobno kot vhodno lopo na Fakulteti za arhitekturo razširil na celoten pločnik. Pred vilo se danes na drogu vije nemška zastava, ki označuje drugo nadrealistično poanto našega kratkega sprehoda – Vidmarjeva vila, kjer je bila osnovana Osvobodilna fronta za boj proti okupatorju, je danes rezidenca nemškega veleposlanika. Vendar pa moramo objektivno pripisati, da na spomeniku vsako leto sloni tudi venec nemške države.

11

Osvobodilna fronta se je namesto v divjih gozdovih osnovala v meščanski industrialčevi vili, nova oblast pa je vile v Rožni Dolini pogosto naseljevala tudi po vojni. Najbolj impozanten primer takšne »oblastniške kontinuitete« je Vila Podrožnik, ki je še danes osrednji državni protokolarni objekt v prestolnici. Vila je bila skupaj z obsežno posestjo do njegove smrti leta 1932 domovanje bogatega narodno zavednega mecena Roberta Kollmanna, ki je bil eden izmed vodilnih podpornikov novonastale Narodne Galerije, vilo pa je zapustil lastni dobrodelni ustanovi. Njegova poslednja volja se zaradi gospodarske krize, dražb, mnogih medvojnih sprememb namembnosti, končno pa zaradi preureditve objekta za namene protokola ni nikoli uresničila. Notranjost vile, ki jo je kmalu po vojni prezidal Vinko Glanz, smo skupaj z obsežnim parkom obiskali že v četrti tiskani številki revije Outsider, tako da se bomo danes ustavili le pred Glančevim mogočnim kamnitim vhodnim portalom. Iz vogala enega izmed podpornih stebrov v nas strmi Kollmannovo poprsje, eno izmed najbolj posrečeno umeščenih javnih plastik zadnjih let. Ozadje bronaste plastike je namreč izdolbeno iz masivne in moumentalne mase kamnov; kip dobrotnika simbolno, pa tudi čisto dobesedno načenja monolitnost obzidja, ki je obdalo in od mesta skoraj obrambno izoliralo prestižni kompleks. Vdolbina je obita s temno kovino, ki dajejo zamolklo svetlečemu poprsju primerno kontrastno ozadje. Celota je dopolnilo, pa tudi antiteza obstoječega – včasih lahko nove plasti dodajamo samo z odvzemanjem in načenjanjem obstoječe celote. Kollmannov spomenik ima za tako ravnanje vsaj malo moralne upravičenosti.

8

Sprehod nadaljujemo ob zidu Vile Podrožnik. Visoko obzidje je pravzaprav oporni zid nasutja, s katerim so po vojni nivelirali parkovni teren objekta in v katerem naj bi bili zasuto mnogo gradbenega materiala Kollmannove vile, ki je ostal po Glančevih rušenjih in dozidavah. Zid ritmično kronajo težke betonske vaze. Ne morem si kaj, da jih ne bi začel natančneje opazovati – in njihov ritem se izkaže za manj enakomernega, kot se zdi na prvi pogled. Vaze, ta popolnoma klasični motiv, se ponekod nenatančno, drugje celo naravnost površno postavljene in se s tektonskimi podporniki, s katerimi naj bi bile poravnane, nekje bolj, nekje manj ujemajo. Klasični ritem postaja sinkopiran, morda celo malo jazzovski. Tako stroga kompozicija, pa tako nedosledna realizacija? Ali so vaze premikali in nenatančno postavljali šele pozneje? Spreten satirik bi lahko na tem motivu zgradil marsikatero alegorijo (katerekoli že) oblasti, jaz pa grem raje dalje.

vaze

Ob koncu jazzovskega obzidja stoji še neka druga rezidenca, McMansion ameriškega veleposlanika v Sloveniji. To je stavba, ki je nekdaj pripadala Kollmannovemu veleposestvu, danes pa v božični sezoni s svojo praznično razsvetljavo pritegne bolj ali manj pomilovalne nasmehe. Še nekaj korakov in Ceste 27. aprila je konec, prispeli smo na Večno Pot. Ne vem natanko, proti kateri večnosti gremo, če sprehod podaljšamo proti Živalskemu vrtu ali še dlje, proti Mostecu. Če bi bila to večnost iz petdesetih let, bi lahko sedli na vlak in se odpeljali. Sicer le štiri kilometre in le po ozkotirni železnici, pa vendar.

pionirska proga

Progo iz Viča proti Podutiku (z vmesno postajo pri Koseškem bajerju) so leta 1948 zgradili z udarniškim delom. Vse poklice na progi (vključno s strojevodjo) so opravljali pionirji. Ker pa se je po začetnem velikem zanimanju proga izkazala za nerentabilno, so jo že leta 1954 ukinili. Na delu proge med Živalskim vrtom in Mostecem pa še danes poteka železniški nasip, po katerem so pozneje speljali verjetno najlepšo kolesarsko progo v prestolnici. Kolesar danes za štiri kilometre nekdanje dolžine potrebuje vsaj nekaj manj kot 24 minut, kolikor je trajala vožnja z do danes edino resnično mestno železnico v Ljubljani.

Miloš Kosec

Naroči revijo

 

Sorodne vsebine

Komentarji