V preteklih tednih smo na spletni strani Outsider veliko pisali o poročanju s fronte; geslo letošnjega beneškega Arhitekturnega bienala poziva k drugačni, bolj angažirani vlogi arhitektov in o nujnosti dialoga med stroko, politiko in splošno javnostjo pri urejanju vseh družbenih prostorskih zadev. Pa so nas, kot se rado zgodi, med zanosnimi premišljevanji zmotili dogodki na lastnem dvorišču in nam fronto prinesli kar na domači prag. Včeraj se je namreč v zgodnjih jutranjih urah odvil prvi izmed poskusov napovedane rušitve objektov na območju nekdanje tovarne Rog. O prvem dejanju obleganja lahko izdatno berete na spletu – deloma zaradi učinkovitega angažmaja braniteljev Roga, deloma zaradi nebrzdanega veselja medijev do pristnega urbanega nasilja. Tu nam zadostuje, da lahko z veseljem ugotovimo, da je prva bitka dobljena: sile javnega reda in miru so se morale umakniti, v znak premirja pa so na dvorišču pustile gradbeni bager, ki so ga obleganci v zmagoslavju (pa morda tudi kot hommage neki drugi barvarski akciji, ki se je pred nekaj leti lotila tanka) prebarvali v subtilen roza odtenek. Držimo pesti, da ne gre za trojanskega konja.

1

Negotovost situacije je trenutno popolna, zanesljivo pa je le eno: mestne oblasti se zlepa ne bodo odpovedale svojemu javno proglašenemu cilju – rušitvi dela kompleksa (govor je o dvoriščnih objektih poleg stare tovarniške zgradbe, v katerih poteka del aktivnosti Rogovcev) kot pripravi na izgon trenutnih uporabnikov zaradi bližnje načrtovane prenove Roga v center sodobnih umetnosti.

2

Apel uporabnikov Roga in tistega dela javnosti, ki za legitimno temo javne diskusije priznava še kaj drugega kot (nasilno) vzpostavitev lastninskih odnosov, je preprost. Kljub temu ga je vse prelahko preslišati sredi medijskega hrupa in operetno-teatralnih potez lokalne oblasti, ki vodi »dialog« z uporabniki Roga v nekoliko srednjeveškem slogu izza hrbtov javne ter celo najemniške vojske (varnostnikov). Zakaj taka ihta? Mestna občina želi vzpostaviti center sodobnih umetnosti, ki bi revitaliziral nekdanjo tovarno in celo območje, obenem pa bi služil kot eden izmed centrov sodobnega kulturnega dogajanja v prestolnici in tudi širše. Rogovci pa upravičeno opozarjajo, da se ravno takšni procesi za zidovi kompleksa že odvijajo. Rog pa ni le center sodobne avtonomne kulture; v distopični situaciji, v kateri smo se skupaj s celotno Srednjo Evropo znašli v preteklem letu, je Rog zaradi pasivnosti državnih oblasti pogumno in prostovoljno prevzel na svoja ramena tudi nekatere osnovne naloge razsvetljenske države, med njimi pomoč pri integraciji in jezikovnem izobraževanju beguncev. V tem smislu je Rog izkazal neprimerno večjo mero državnotvornosti kot graditelji tehničnih ovir na naših mejah.

0

Če so vsi načrti mestne oblasti že uresničeni oziroma so na dobri poti k uresničitvi, pri čemer bi Rogovci potrebovali le minimalno podporo (kvečjemu nekaj odstotkov sredstev, ki so predvidene za še enega mastodonta »kreativne industrije«), zakaj torej iskanje konflikta, zakaj takšna ihta v obračunavanju z uporabniki? Eno je gotovo: Rog v obliki, kot jo trenutno ima, ne bo obstal – potrebuje vlaganja, ki bi zagotovila popolno in povsem varno javno dostopnost kompleksa. Vendar pa za uspešno, družbeno in okoljsko vzdržno dolgoročno delovanje potrebuje tudi konstruktivno podporo oblasti, ne pa uničenja in nadomestitve z nekakšnim podjetniškim inkubatorjem, kjer bi tanka plast kulture služila le za slabo krinko. Kot je znano že iz mnogih drugih podobnih zgodb pri nas in na tujem, lahko zvrhana malha proračunskega denarja obnovi takšno ali drugačno zgradbo – problem se navadno začne po končanju obnovitvenih del in ga lahko povzamemo samo z eno besedo: program. Finančno in družbeno vzdržen program je pogosto obratno sorazmeren z velikostjo inštitucije in centralizmom njenega vodenja. Če pa program deluje, še preden smo začeli z gradbenimi deli, se lahko samo smejimo svoji sreči – in podpremo nujno potrebna gradbena in vzdrževalna dela v kompleksu in ga obenem odpremo še širši javnosti.

3

Dilema, ki se v obliki urbanega spopada te dni odvija v središču Ljubljane, je dilema o načinu upravljanju naših mest in javnega prostora. Urbani spopadi med hierarhično vodeno, od zgoraj navzdol ukazujočo oblastjo, za katero se vse prepogosto skriva špekulativni kapital, in od spodaj navzgor delujočimi progresivnimi pobudami postajajo del vsakdana tudi drugje; pred kratkim smo poročali o še vedno potekajočih protestih Ne da(vi)mo Beograda, skoraj istočasno pa so prostorsko in arhitekturno (pa tudi barvno/barvito!) dimenzijo izkazali tudi makedonski politični protesti. Vendar pa bi lahko enako upravičeno poročali tudi o hausmanizaciji Pariza pred poldrugim stoletjem – vzroki so enaki, tudi tam je šlo za vzpostavljanje centraliziranega in hierarhičnega urbanizma pod krinko lepšanja in urejanja mesta – urejanja, ki je iz barvitega in delavskega centra Pariza ustvarila dragi Pariz višjega srednjega sloja, kakršen je še danes. Fronta se pomika proti severu – kako bomo poročali tokrat?

 

Miloš Kosec

2 misli na “POROČANJE S FRONTE: TOKRAT IZ LJUBLJANE

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja