Walter Benjamin (1892-1940) je od svoje smrti, ko ga je poznalo le malo ljudi, pa še ti so ga večinoma imeli za obskurnega levega intelektualca in filozofa, do danes prerasel v nekakšno legendo. Konstrukciji te legende je v nemajhni meri pripomogla forma njegovih tekstov, ki so za razliko od večine drugih filozofskih, še posebej pa marksističnih besedil, napisani v skoraj literarno-esejistični ambivalentni obliki in se zato (po navadi zavajajoče) zdijo lažje dostopni. Kljub temu pa je delo, ki ga je Benjamin imel za svoj magnum opus, ostalo relativno neznano. Filozof, ki se je zaradi svojega judovskega rodu in marksistične idejne opredelitve pred nacizmom umaknil v Pariz, je od srede tridesetih let začel intenzivno preučevati urbane fenomene kapitalističnega velemesta, kot so se kazali na primeru tega določujočega mesta 19. stoletja. Pasaže (Passagen-Werk) so rezultat njegovih raziskovanj – nedokončano, še v fragmentu več kot tisoč strani dolgo besedilo, ki je svoj naslov dobilo po enem izmed odločilnih arhitekturnih izumov naraščajočega meščanstva v dobi po Francoski revoluciji.

5
Benjamin pasaž ni nikoli dokončal. Po vojaškem zlomu Francije leta 1940 se je izkazalo, da mora spet bežati. Z množico drugih beguncev, ki so pred nemškim blitzkriegom hiteli proti jugu in španski meji, se je srečno prebil do mesta Portbou v Kataloniji, torej že na španski strani Pirenejev. Francova vlada pa je ob velikem številu beguncev preklicala tranzitne vize in obvestila vse prebežnike, da jih bodo izročili francoskim oblastem, ki so bile tedaj že podrejene nemškim okupacijskim silam. Čakajoč repatriacijo je Benjamin v noči na 26. september v Portbouju storil samomor.

3
Ob petdesetletnici njegove smrti so v Portbouju sklenili filozofu postaviti spomenik. Leta 1994 končan objekt je zasnoval izraelski kipar in umetnik Dani Karavan. Pred vhodom na staro lokalno pokopališče je v skalo Coste Brava vrezal linijo iz treh delov: najprej kot trak iz kortena v obliki zareze na tleh, ki nato s stopniščem v predoru krene v skalno maso navzdol. Tretji in zadnji segment so k nebu odprte stopnice, ki se iztečejo naravnost v turkizno morje. Zareza v terenu je že preizkušena strategija »site-specific« spomenikov; zadnji široko publiciran primer je spomenik žrtvam pokola Andersa Breivika leta 2011 na Norveškem. Vendar pa v primeru Benjaminovega spomenika ne gre le za izrabo reza, prekinitve oziroma rane v naravi kot simbolu šoka ali nasilja; rez sam je obenem prehod, pasaža (kar je tudi uradno ime spomenika) in se tako eksplicitno navezuje na mnogoplastno in nikoli dokončano besedilo, katerega zadnjo verzijo je Benjamin menda imel s sabo v kovčku, ko je umrl. Drug tekst v istem kovčku, znane O pojmu zgodovine, je Hannah Arendt, ki je nekaj mesecev pozneje potovala po isti begunski poti, v New Yorku predala Theodorju Adornu, skupnemu prijatelju, ki je poskrbel za njihovo objavo.

1
Pasaža se spušča v temino zemlje, vendar se na koncu izteče v z mediteranskim soncem obsijano morje. Na nek način je torej beguncu Benjaminu, ki mu je zaprtje prehoda čez mejo vzelo življenje, tu postavljen nekakšen simbolni prehod, pasaža, za katero se ne moremo izreči, ali kam vodi ali ne; obiskovalcu pravzaprav postavi vprašanje, kam gleda, ko skozi temni tunel zre v modrino. Vprašanje, ki leta 1940, v verjetno najtemnejšem letu evropske zgodovine, mnogim ni dalo miru.

6
Ena izmed Kleejevih slik se imenuje Angelus Novus. Na njej je upodobljen angel, ki se namerava – tako je videti – odmakniti od nečesa, v kar strmi. Njegove oči so razširjene, usta odprta in peruti razpete. Tak mora biti videti angel zgodovine. Njegovo obličje je obrnjeno v preteklost. Kjer se pred nami kaže veriga dogodkov, tam vidi on eno samo katastrofo, ki neprestano kopiči ruševine na ruševine in mu jih luča pred noge. Gotovo bi rad zastal, obudil mrtve in razbito zložil skupaj. Toda iz raja veje vihar, ki se je ujel v njegove peruti in je tako močan, da jih ne more več zložiti. Ta vihar ga nezadržno žene v prihodnost, ki ji obrača hrbet, medtem ko kup razvalin pred njim raste v nebo.
(Walter Benjamin: O pojmu zgodovine. Prevedel Fran Jerman. Izbrani spisi, Ljubljana, 1998, p. 219.)

 

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja