Prejšnji teden je ustanova Historic England obsežnemu spisku zavarovanih zgradb dodala sedemnajst novih britanskih arhitektur. Anglija z Walesom slovi po svoji dobro ohranjeni zgodovini ter množici dvorcev, gradov, cerkva in podeželskih domačij; zavarovanih naj bi bilo kar pol milijona stavb, zato se sedemnajst dodatnih ne zdi nič posebnega. Vendar pa tokrat ni šlo za normanske stolpe, gotske katedrale ali celo viktorijanske dvorce, ampak za stavbe, ki so stare trideset, nekatere pa celo manj kot dvajset let. Zavarovali so torej zgradbe, mlajše od marsikaterega študenta arhitekture, kar je gotovo nenavadno. Poleg tega je sedemnajst zavarovanih zgradb dvignilo nekaj prahu tudi v arhitekturni skupnosti, ker gre od prve do zadnje za postmodernistične stavbe – te pa v Angliji tako kot pri nas še vedno močno razdvajajo arhitekturne duhove.

“Tematska hiša” Charlesa Jencksa, ki jo je zasnoval skupaj z nekaterimi kolegi, med drugim s Terryjem Farrellom, je ena izmed bolj ekscentričnih na novo zaščitenih postmodernističnih zgradb (varovanje II stopnje, fotografija Chris Redgrave/Historic England).

Med zavarovanimi postmodernističnimi zgradbami sicer (še) ni nekaterih najbolj ekscentričnih mojstrovin, ki jih je že samo London poln; večinoma gre za dokaj umirjene in kontekstualne stvaritve osemdesetih. Ker so bila to leta divjega Thatcherjanskega neoliberalizma, je tovrstna arhitektura v nasprotju s socialno angažiranim modernizmom in brutalizmom pogosto povezana z borznimi povzpetniki, hitrim zaslužkom in slabim smislom za humor … Zato je vsaj mene presenetilo, da obstaja cela vrsta »kontrakulturnih« postmodernističnih arhitektur, ki utelešajo ravno obratno: slavljenje javnega in upor popolni prostotržni orgiji. Že pred pol leta zavarovane živopisane in resnično ekscentrične vodne črpalke Johna Outrama sredi najbolj razvpite neoliberalne poslovne četrti Docklands so bile zaradi svoje infrastrukturne vloge na primer edina javna investicija tega ogromnega območja zasebnih steklenih nebotičnikov. S svojo pretirano komično likovnostjo so zato slavile ravno vrednote javnega in skupnega – in s tem pokazale, da postmodernizem ni nujno samo slog japijev, ampak tudi njihovih nasprotnikov.

Vodna črpalka na Isle of Dogs, London (varvanje II stopnje).

Knjižnica redkih knjig Katharine Stephen, Newnham College, Cambridge (varovanje II stopnje; fotografija James Davies/Historic England).

Vrstne hiše St Mark’s Road, Kensington, London (varovanje II stopnje, fotografija James Davies/Historic England).

Poslovna stavba Aztec West, južni Gloucestershire (varovanje II stopnje, fotografija James Davies/Historic England).

China Wharf, 29 Mill Street, Southwark, London (varovanje II stopnje, fotografija James Davies).

V Sloveniji smo sicer doživeli zelo drugačen postmodernizem od tistega v Britaniji; le malo ga je prišlo preko intelektualnih odvodov Venturija in drugih ameriško-britanskih postmodernistov, več ga je k nam zašlo preko italijanske šole in tudi z avtonomnim koketiranjem zrelih modernistov s historicizmom. Tudi razvil se je pozneje in svoj ustvarjalni vrh doživel šele proti koncu osemdesetih in v zgodnjih devetdesetih letih, tako da je deloma sovpadel z gradnjo samostojne države. Četudi geneza postmodernizma v Britaniji in pri nas ni enaka, pa so njegovi problemi zelo podobni tako na tej kot tudi na drugi strani Rokava. Postmodernizem je namreč že nekaj časa v najbolj nevarnem arhitekturnem življenjskem obdobju, v katerem je bil še pred nekaj desetletji modernizem: zaničevan in osovražen predstavlja mnogim avtorjem karierno poglavje, ki bi ga najraje pozabili, večini ljubiteljem in javnosti pa ponesrečeno in nerazumljivo zmoto. Modernizmu so v njegovem kriznem obdobju dodali pridevnik »tragični«, postmodernizem pa danes velja za »komičnega«. Diskreditacija nekega sloga, preden spet doseže priljubljenost, pa je obdobje, ko je mogoče hiše najpreprosteje podreti. Podobno nam bi bilo žal vreči stran televizor, ki smo ga ravno kupili, na odpad pa ne bomo zapeljali niti prababičinega klavirja, ki si je s častitlivostjo prislužil ponovno občudovanje; po drugi strani pa takšnih pomislekov ne bomo imeli ob na primer dvajset let starem računalniku.

Rušenje zahodnega trakta Robin Hood Gardens decembra 2017 – kljub konsenzu stroke …

Zato so že mnoge postmodernistične stavbe v Britaniji končale pod bagri, pri nas pa bi se kmalu lahko začelo dogajati kaj podobnega. Čas je, da razmislimo o kritičnem in celostnem pretresu naše postmodernistične dediščine vključno z njeno zaščito ne glede na to, ali nam je všeč ali ne. Doseči zrelost pomeni poiskati sposobnost živeti tako s svojimi uspehi kot tudi z napakami. Zato je pomembno, da ne brišemo vsega brez premisleka in tako začenjamo vedno znova. Preizkus zrelosti pa ni nekakšno nevtralno sito, ki za sabo pusti samo dragoceno zrnje, plevel pa odplakne; vse prevečkrat namreč sito v rokah ne držijo strokovnjaki ali zainteresirana javnost, ampak zasebni interesi in želja po čim hitrejšem dobičku. Tovrstna motivacija je pogosto močnejša od še tako utemeljenih strokovnih in zgodovinskih argumentov. Najbolj boleč dokaz za to je rušenje slovite modernistične soseske Robin Hood Gardens Alison in Petra Smithsona v vzhodnem Londonu, ki kljub mednarodnem konsenzu stroke o njenem izrednem arhitekturnem in kulturnem pomenu (med drugim sta se angažirala Richard Rogers in pokojna Zaha Hadid)  ravno zdaj izginja pod bagri. Še malo, pa bo zadnji ostanek zahodnega trakta ohranjen le še kot muzejski artefakt; Muzej Victoria & Albert bo namreč dve stanovanji skupaj s prefabriciranimi betonskimi fasadami že čez teden dni razstavil na beneškem Arhitekturnem bienalu …

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja