Knjižnica Bodleian, Oxford

Kot vsako leto je tudi letos pol milijona študentov zadnjega letnika britanskih univerz odgovarjalo na vprašanja o kakovosti študija. Eno vprašanj se je nanašalo na knjižnice in kar 97 % oxfordskih študentov je ocenilo, da knjižnice njihove univerze popolnoma izpolnjujejo njihove študijske potrebe. Mati teh knjižnic je vsekakor Knjižnica Bodleian, ki vse od leta 1602, ko je bila odprta, tvori srce zgodovinskega jedra mesta Oxford. Knjižnica je v resnici sestavljena iz petih zgradb, ki so bile zgrajene skozi obdobje od srednjega veka pa do leta 1930. Tako je tudi avtorjev ter slogov več, kar izrednosti institucije ne odvzame ničesar. Domačini se radi pohvalijo, da je v čitalnicah te knjižnice sedelo in študiralo 5 bodočih kraljev, 40 Nobelovih nagrajencev, 26 predsednikov vlad in pisatelji, kot so Oscar Wilde, CS Lewis in JRR Tolkien. Sam sem knjižnico prvič obiskal ob iskanju redke specifične literature, hkrati pa sem si zaželel oxfordskega rumenega peščenjaka, modrega neba in za Anglijo precej nenavadne svetlobe. Zaradi vzgoje, splošnega reda in stalne podvrženosti požarom tu še danes velja, da pred uporabo knjižnice Bodleian študent podpiše ali pa na slovesnosti pred začetkom jesenskega termina študija ustno recitira naslednje besedilo:

Strinjam se, da iz knjižnice ne bom odtujil, popisal, počečkal ali kako drugače poškodoval dokumentov ali drugega gradiva, ki pripada knjižnici; niti ne bom v knjižnico prinašal ognja oziroma rokoval z njim, tu kadil; prav tako obljubim, da bom spoštoval vsa pravila te knjižnice.

Kakor koli se morda zdi taka obljuba odmev starih časov, brez zadrege lahko zatrdimo, da je za študenta, ki raziskuje, prebira besedila in piše eseje, obdan z zgodovinskim pohištvom pod poslikanimi, rezljanimi ali klesanimi stropi, študij v takem okolju še danes resničen privilegij.

Britanska knjižnica, London

Še nekoliko večja od Knjižnice Bodleian je Britanska knjižnica, znana kot British Library. Zgrajena leta 1999 s svojimi 300 km polic, štirimi kletmi ter z več kot 150 milijoni izvodov velja za največjo na svetu, s 14 milijoni knjig pa se uvršča takoj za ameriško Kongresno knjižnico. Britanska knjižnica je tudi največja javna zgradba na Otoku, zgrajena v 20. stoletju. Gradili so jo kar 37 let, kar pomeni najdlje vse od zgraditve Wrenove katedrale sv. Pavla pred 300 leti. Ta institucija, postavljena v severnem delu osrednjega Londona, vse odtlej močno določa razvoj tega dela prestolnice, ki je tako postal nekakšno raziskovalno središče mesta. Njen avtor Colin St John Wilson, sicer profesor arhitekture na Cambridgeu, je knjižnico zasnoval v modernistični maniri, čeprav bi ob pogledu na stavbo, ki kot ogromna ladja plove proti Londonu, lahko trdili tudi drugače. Ker pa mi podobne klasifikacije tako kot pri ljudeh tudi v arhitekturi niso bile nikoli blizu, se raje predam samemu doživetju, pozneje tudi uporabi objekta. Opečni volumen z nenavadno prostorno vhodno vežo obiskovalca osupne ob samem vstopu in v trenutku dobim občutek, da stojim sredi idealiziranih akvarelov katedral iz časa viktorijanske gotike. Pet razgibano naloženih nadstropij, namenjenih uporabnikom, šestnadstropni stekleni stolp v središču zgradbe z razstavljenimi originali, nabranimi vsepovsod in namenjenimi vsem, enajst čitalnic okrog stolpa, subtilna uporaba naravne svetlobe ter odlično izvedeni detajli predstavljajo spodbudno okolje, kjer se človekova radovednost lahko svobodno pase in napase. To je prostor, kamor se želiš vrniti. Vračati pravzaprav. In če je počutje eden od pomembnih, če ne osrednjih kriterijev arhitekture, potem bi Britansko narodno knjižnico lahko uvrstili blizu Aaltovi Finlandia-talo v Helsinkih in vsekakor pred Ravnikarjev Cankarjev dom v Ljubljani; dve stavbi, ki vsaj na prvi pogled, oblikovno izhajata iz podobnih temeljev.

Saw Swee Hock Student Centre (SAW), London

Iz srednjeveškega vzorca ulic je v letu 2014 zrasla povsem nepričakovana zgradba. Po zmagi na natečaju sta jo stkala irska arhitekta Sheila O’Donnell in John Tuomey. Lokacija, omejena z nepravilnimi, večinoma ostrimi koti obdajajočih ulic, odmiki od sosednjih stavb, in pravica njihovih lastnikov po ohranitvi naravne svetlobe sta bili glavni izziv nalogi. Arhitekta sta našla odgovor v centralni zasnovi neverjetno udobnega spiralnega stopnišča, okrog katerega se po vsej višini, kakor ob centralni ulici ali vzdolžnem trgu, zvijajoče povsem naravno naberejo vsi preostali prostori; to so čitalnice, prostori za srečanja, obštudijske dejavnosti, telovadnica, kavarna in kapela.

Stavba je kot nekakšen opečni stolp, zgrajena iz 175 000 kosov rdeče opeke, ki v nepravilnih oblikah sledi ali se umika sosednjim hišam, se razpira v mesto in proti notranji ulici stopnišča. Velike okenske odprtine, zastekljene v okvirje iz jatobe, trdega lesa brazilske češnje, ki ima na prvi pogled hrastu podobno teksturo in bo skozi čas gotovo eden prvih preizkusnih kamnov te arhitekture, s pripuščanjem prijetne in neagresivne svetlobe v prostor, na perforirane opečne zidove in skoraj rokodelsko izdelane detajle ustvarjajo igro svetlobe in senc.

In čeprav stavba deluje skoraj kot kip sredi mesta, to presenetljivo nič ne odvzame dobri notranji prostorski razporeditvi. Čeprav je ta polna nepravilnih vogalov, njeni notranji prostori delujejo neverjetno domače. Skratka človek se tu počuti odlično. Študij v njej je umirjen, zdi se skoraj brez truda. Prav taki so užitkarski prepadni pogledi navzven.

Pravijo, da avtorja centra Saw Swee Hock črpata iz Kahna, Stirlinga, menda celo ruskih konstruktivistov. Kolikor nas tovrstno opažanje lahko kaj hitro zavede v predalčkanje, morda nadalje uvrstitev v eklekticizem ali kaj drugega, je osvobajajoče predvsem spoznanje, da avtorja ne čutita nobene potrebe po priseganju na eno ali drugo ideologijo. Pri njima gre za opazovanje preteklosti, študij, učenje in predvsem za iskrenost pri delu. To pa so stvari, ki naj bi bile podlaga vsaki veliki arhitekturi. In SAW je gotovo ena boljših arhitektur, morda najboljša, na katero sem naletel v zadnjih letih.

 

 

 

Vse tri omenjene izobraževalne zgradbe dokazujejo, da je arhitektura zelo pomembna, vendarle samo toliko, kolikor je sposobna služiti ljudem.

Napisal: Robert Dolinar

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja