Ko beseda nanese na lepoto, je še danes včasih slišati, kot da gre za nekaj redkega in povsem ločenega od vsakdanjega življenja. Ljudje takrat odvrnejo pogled od sogovornika in ga, metaforično in včasih tudi dobesedno, uperijo navzgor. Glas se stiša in postane nekoliko hripav. Prava lepota da je redka in elitna; kako bi sploh lahko bila vsakdanja in vulgarna? V današnji povsod prisotni ekonomizirani govorici je lepota »dodana vrednost«, široko tržno nišo vsakdanje potrebe in potrošnje lepote pa nadomešča ceneni kič … Poleg takšnih malomeščanskih predsodkov poznamo tudi popularizirano hierarhijo potreb po Maslowu, kjer je lepota skupaj z umetnostjo nekje visoko v vrhu piramide; počiva lahko samo na varnih in stabilnih temeljih izpolnjenih potreb telesa, varnosti in ljubezni. Lepota naj bi bila skratka »nekaj več«, češnja na torti, družbena nadgradnja v vseh pomenih te besedne zveze. Takšno navidezno čaščenje lepote in umetnosti ima na primer tudi povsem praktične, večinoma negativne proračunske posledice. Kdo pa si upa vlagati v umetnost, če so ljudje še lačni, nepreskrbljeni in neizobraženi? Rad bi opozoril na po mojem mnenju enega izmed najbolj evokativnih zapisov o demokratični in splošni potrebi po lepoti, ki jo razume popolnoma nasprotno kot zgornji predsodki. Še pomembneje je, da gre za beležko iz naših krajev, iz (ne tako) daljnih tridesetih let 20. stoletja in iz počasi ugašajočega postfevdalnega realizma slovenskega podeželja.

Zapisala ga je Gusti Stridsberg (takrat poročena Jirku) na svojem gradu Hartenštajn blizu Slovenj Gradca. Dunajčanka iz premožne bančniške družine se je po zlomu monarhije še mlada preselila na svojo staro podedovano graščino v Kraljevini SHS, ker je večino družinskega premoženja pogoltnila vojna z inflacijo. Dama se je začela učiti slovenščine in v nemščino prevajati Cankarja, zraven pa se je preizkušala že v svojih literarnih pisanjih, iz katerih je pozneje zrasla priznana mednarodna pisateljska kariera. Vzporedno s prosvetljenimi literarnimi nagnjenji pa je gojila povsem arhaično podeželsko aristokratsko življenje z nadzorovanjem poslov na grajskem posestvu in družabnostmi s preostalimi plemiškimi sosedi na obiskih in plesih. Njeni spomini, kjer poleg svoje mladosti na Dunaju in poznejših divjih, skoraj revolucionarnih let, opisuje tudi svoj podeželski intermezzo v Sloveniji dvajsetih let, je z brezkompromisnim opisom sobivanja bede in razkošja nadvse zdravilno čtivo za vse, ki se preradi prepuščajo sanjarjenju o predvojni (malo)meščanski idili. Med pripravami na enega izmed večernih zabav na Hartenštajnu leta 1930 se Gusti zgodi nekaj, kar bo njeno življenje povsem preobrnilo.

Danes izginuli grad Hartenštajn pri Slovenj Gradcu.

Pisateljica se spominja: Pričakovali smo k večerji približno trideset gostov. Bila sem v kuhinji, da bi z gospodično Paulo zadnjič pogledala na priprave. Na dolgi kuhinjski mizi so stale sklede iz Meissnerjevega porcelana v vseh velikostih in oblikah. Hladne postrvi so ležale na posteljah iz majonezne solate, hrustljavi krhki rjavi kapuni med svežim petršiljem, srnini hrbti, naperjeni s slanino, med kolobarji limon z brusnicami, prepelice, pečene v surovem maslu, gosje jetrne pastete, italijanske in francoske solate … v mali jedilni shrambi so druga ob drugi stale torte na srebrnih krožnikih.

Po pregledu jedilnika se je Gusti umaknila v svoje sobe, da bi se pred prihodom gostov preoblekla in naličila:

Odprla sem kaseto z dragulji in vzela ogrlico z briljanti, ki sem jo podedovala po mami in sem jo zelo ljubila. Bili so enakomerno brušeni diamanti – nič večji od graha, a močno se bleščeči. Vedno sem jih nosila s slabo vestjo, vendar ko sem si jih pred ogledalom zapela okrog vratu, se jim nisem več mogla upirati. Prismuknjeno sem strmela v kamne, ko je potrkalo na vrata. Sobarica Milka je pomolila glavo v sobo in vzkliknila: »Hitro, milostljiva gospa, hitro, mala Dorči umira (…)« Dorči je bil dveletni otrok kočijaža Vidasa in Lojze.

Dvorana v gradu Pišece med obema vojnama; na gradovih sta v razkošju in revščini še pred drugo svetovno vojno sobivala morda dva največja socialna ekstrema slovenskega podeželja.

Gusti je pograbila ročno lekarno in odhitela k družini. Pisateljica je še vedno pod isto grajsko streho, obenem pa v povsem drugem svetu:

V kuhinji so se na ognjišču kuhali koruzni žganic. Mala Micka je stala na stolu in mešala z leseno žlico. Ko me je zagledala, je skočila s stola, si pogladila podganja repka za ušesa in se poklonila. (…) Na postelji je sedela Lojza in zibala v svojih rokah culico. Dotaknila sem se modrih zgrbančenih skrčenih otrokovih rokic – bile so ledeno mrzle. »Mrtva,« sem zamrmrala in se ustrašila, kajti Vidas, stara mati z rožnim vencem in Lojza so me gledali polni pričakovanja. (…) Vsi, tudi Lojza z mrtvim otrokom na rokah, so strmeli vame, na diamante okoli mojega vratu, na preklete bleščeče se diamante, na svileno obleko, v napudrani in našminkani obraz obtožene … Umaknila sem se k vratom, a moje noge so bile težke kakor v snu, če človek želi ubežati, pa je ohromel. Nepričakovano so me vsi obkolili in grabili vame, poljubovali so moje roke, z lažno vdanostjo in s spoštovanjem v očeh … Ko sem bila končno zunaj, sem stekla …

Pisateljica Gusti Stridsberg v poznejših letih.

To so zadnje besede, ki jih Gustu Stridsberg nameni svojemu življenju na Hartenštajnu. Namesto vsakdana podeželske graščakinje – pisateljice se kmalu nato odloči za pot v tujino, za socialno revolucijo, podpira boj republikancev v Španski državljanski vojni in za nekaj časa celo postane sovjetska vohunka. Svoje življenje sklene na Švedskem, razočarana nad sovjetskim nasiljem, vendar pa neomajna v svojem socialističnem humanizmu. Zaključna pretresljiva epizoda njenega bivanja na Hartenštajnu (gradu danes ni več, ker je bil med vojno požgan in po vojni odstranjen) je vsaj v njenih spominih izpostavljena kot življenjska preokretnica, kot izkušnja, preko katere ni več mogla v okviru tedanje družbe. Vendar pa sam odlomka nikoli nisem bral samo kot ilustracijo materialnih razlik: kdo ima več in kdo manj, kdo gosti na večerji trideset ljudi z množico tort in eksotičnih jedil ter kdo mora dnevno shajati z žganci. Najbolj pretresljivo se mi je zdelo, kako je Gusti Stridsberg namesto vrednostnih razlik materialnih dobrin izpostavila estetske – z drugimi besedami, kako so bili čistost, lepota in eleganca monopolizirana in pridržana za samo, danes bi rekli, 1%. Lepota gospodarice, njenega lepo vzgojenega nastopa, njene razkošne obleke in draguljev, ki družini mrtve deklice kljub nevzdržno travmatičnem trenutku vzbuja zavist in upanje, ponižnost in sovraštvo obenem, ni le indikator krivic, ilustracija nepravičnosti, nadgradnja družbene moči. Lepota ne pride na koncu, ko so vse ostale potrebe že izpolnjene. Potrebe po lepoti zato ni mogoče ločiti ali postaviti v hierarhičen odnos do socialne, materialne in politične enakosti. Je bistvena in enakovredna sestavina človeka vrednega življenja in zato nujen estetski cilj splošnega boja za  pravično družbo.

Miloš Kosec

(Odlomki so citirani iz knjige Gusti Stridsberg “Mojih pet življenj”, ki je v slovenskem prevodu izšla leta 1971 pri Založbi Obzorja Maribor.)

***

Dragi bralci spletne strani outsider.si!

Hvala, da nas spremljate! Z naročilom tiskane revije Outsider (4+1 številke letno, 25 €) podprete nastajanje spletnih vsebin in nastajanje tiskane revije. Vsebine na spletu in v tisku se razlikujejo!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja