POTREBUJEMO ARHIV NEUSPEŠNIH PROJEKTOV

od • januar 24, 2017 • RazmislekKomentarji (0)589

Leta 1990 je Todd Lockwood v Burlingtonu v zvezni državi Vermont ustanovil knjižnico Brautigan. Poimenoval jo je po ameriškem pisatelju Richardu Brautiganu, navdihnila pa jo je pisateljeva novela »Splavitev: zgodovinska romanca 1966« iz leta 1971. V njej Brautigan opiše izmišljeno knjižnico, katere izključni namen je zbiranje vseh rokopisov, ki zaradi najrazličnejših razlogov nikoli niso bili natisnjeni. Knjižnico takšnih propadlih literarnih projektov so verjetno navdihnile kar pisateljeve osebne izkušnje z založniki, ki v njegovih delih pogosto niso prepoznali komercialnega in/ali umetniškega potenciala.

Richard Brautigan

Lockwood je kmalu po pisateljevi smrti njegovo vizijo dobesedno uresničil. Edino merilo za sprejem gradiva v Brautiganovo knjižnico je, da rokopis ni bil izdan ali kako drugače objavljen, v kvaliteto in tematiko napisanega pa se ne spušča. V Brautiganovi knjižnici so rokopisi urejeni po posebnem »majoneznem sistemu«,  še enem pisateljevem izumu. Majonezni sistem je ime dobil po dejstvu, da so posamezne literarne kategorije tekstov na policah med sabo ločene z majoneznimi kozarci, zajema pa naslednje oddelke:

  1. Pustolovščine
  2. Vse drugo
  3. Družina
  4. Prihodnost
  5. Humor
  6. Ljubezen
  7. Smisel življenja
  8. Naravni svet
  9. Poezija
  10. Družba/politika/kultura
  11. Duhovnost
  12. Ulično življenje
  13. Vojna in mir

Kot si lahko mislite, Brautiganova knjižnica ne predstavlja najbolj uspešnega komercialnega modela. Pravzaprav je leta 1995 že prenehala delovati, nato pa je na novi lokaciji v Vancouvru v zvezni državi Washington leta 2010 ponovno odprla svoja vrata. Glede na to, da je neuspešnih piscev vsaj nekaj desetkrat več kot tistih, ki so na koncu natisnjeni, bi si kdo morda mislil, da je do prispelih rokopisov načeloma povsem nediskriminatorna Brautiganova knjižnica največja na svetu. Zaradi prostorskih in finančnih omejitev vas moram takoj razočarati: celoten nabor del znaša le 316 fizičnih neobljavljenih rokopisov. Razvoj digitalnih tehnologij je sicer omogočil, da nabor digitaliziranih neobjavljenih rokopisov sicer medtem neovirano raste, vendar pa se človek ne more znebiti občutka, da je Brautiganova knjižnica še zmeraj živi predvsem kot ideja in manj kot realnost. Vsaj s protipožarnimi ukrepi se ji ni treba ubadati, saj že od Bulgakova naprej vemo, da rokopisi ne gorijo.

Zato pa ideja Brautiganove knjižnice poraja še eno, sorodno idejo: poimenujmo jo Piranesijev arhiv. Če ob ideji na vse neuspešne in nepriznane avtorje neobjavljenih tekstov, ki pridejo na enega uspešnega in priznanega pisatelja, postanemo rahlo melanholični, pa moramo ob misli na desetine arhitekturnih ekip in njihovih nerealiziranih projektov na arhitekturnih natečajih, ki pridejo na en zmagovalni (kaj šele na en realizirani projekt!) postati prav depresivni. Če zraven dodamo še vse arhitekturne načrte, ki so jih njihovi avtorji v dogovoru z naročniki pilili mesece, leta in včasih tudi desetletja, nato pa zaradi različnih razlogov niso bili nikoli zgrajeni, dobimo že prav osupljivo obsežno zbirko »virtualnih«, nikoli nerealiziranih predlogov. Med njimi je gotovo ogromno slabih in, če imamo srečo, tudi precej zares katastrofalnih projektov – ti so mnogokrat med bolj zanimivimi. Vendar pa nerealiziranim projektom delajo čast tudi tako znani avtorji, kot so Piranesi, Boulleé, Ledoux, Tatlin, Loos …

Eden izmed najbolj razvpitih utopičnih projektov, Boulleéjev Newtonow kenotaf

Le malokateri res znani pisatelj premore rokopis, ki ga ne bi slej ko prej natisnili; če ne drugače, pa po njegovi smrti. Na drugi strani pa ima vsak, še tako znan arhitekt, tudi nerealizirana dela, o katerih se v akademskih in javnih debatah še desetletja krešejo mnenja. Mar ne bi bilo smiselno ustanoviti nekakšno Brautiganovo knjižnico za arhitekte – repozitorij vseh visokoletečih idej, ki so jim bila pristrižena krila, vseh tistih neprespanih natečajnih noči, katerih edina nagrada je ostala mimobežna omemba v natečajnem poročilu (po navadi v kategoriji »nenagrajeni projekti«), vseh utopičnih predlogov, za katere čas še ni zrel, nenazadnje pa tudi vseh tistih neslavnih primerov, kako nizko lahko pade sleherni arhitekt. Takšen »Piranesijev arhiv« bi združeval nizko in visoko arhitekturo, utopične projekte in zavrnjene tipske zasnove, preveč in premalo divje barvne študije fasad, … Baza splavljenih projektov kot svojevrstni spomenik nerealiziranim sanjam in trdemu delu, ki se je na koncu izkazalo za odvečno; pregled neuspeha; arhiv nepotrebnega.

 

Miloš Kosec

Sorodne vsebine

Komentarji