Naj kar takoj na začetku poudarim, da je bila delna prenova stavbe Državnega zbora pred zdaj že sedemnajstimi leti v veliki meri dokaj uspešna. Posegi arhitektk Sonje Miculinić, Albine Kindlhofer in Darje Valič so se omejili na javno najbolj izpostavljene dele častitljive zgradbe, ki je ena izmed naših zadnjih državniških celostnih umetnin. Razen v Veliki dvorani, ki je bila iz stare delegatske »predavalniške« zasnove popolnoma preurejena v novo, krožno obliko, ter glavnega preddverja, je stavba v glavnem ostala odsev časa svojega nastanka, pa tudi političnih in umetniških ambicij petdesetih in šestdesetih let.

Danes so pač drugi časi; med vsemi državnimi ustanovami je Državni zbor morda še najbolj javnosti odprta inštitucija; javni ogledi so ob pravočasni napovedi možni, kadarkoli ni zasedanja, ne glede na to pa tudi vsako drugo soboto v mesecu. Poleg tega se lahko zagreti državljan ob predložitvi osebne izkaznice v času zasedanja povzpne na balkon velike dvorane, kjer lahko odposlance ljudstva v živo spremlja, dokler preglasno ne izrazi morebitnega srda (takrat ga varnostniki namreč vljudno pospremijo nazaj na Šubičevo). Resnična hiša ljudstva torej, z nekaj zdravorazumskimi omejitvami. Poleg tega naj bo Državni zbor deležen še čisto specifične, umetniško obarvane pohvale; menda glede na svojo obsežno zbirko likovnih del zaposluje umetnostnega kustosa – nekaj, kar pri nas in tudi drugje še zdaleč ni samoumevno.

Na žalost bo vsak kolikor toliko izkušen bralec ob zgoraj naštetih pohvalah zaslutil staro medijsko resnico, da te nikoli ne pridejo same. Ne, bile so uvod v refleksijo, nastalo ob enem takšnih priložnostnih obiskov Državnega zbora. Ker se mora hiša ljudstva razvijati skupaj z ljudstvom in naj bi torej vsaka doba dodala kaj svojega (še posebej dragocenega in vrhunskega) v to umetniško-arhitekturno nacionalno šatuljo, me je zanimalo, kaj je stavbi dodal naš čas. Saj je splošno znano, da je arhitekt Vinko Glanz v stavbo vzidal izključno domače materiale in da je bila za njeno likovno opremo izbrana cela četa domačih umetnikov. Manj znano pa je dejstvo, da je nad njihovimi programskimi in tudi čisto likovnimi odločitvami bdela komisija politikov in umetnostnih zgodovinarjev. Za nekatere je to znak nekdanje cenzure, za druge znak minule pomembnosti in politične relevantnosti umetnosti. Naj je tako ali drugače, kar je starega, je v palači brez izjeme skrbno in večinoma zelo pretanjeno oblikovano. Stenski mozaik, ograja in kljuka na vratih, vsi elementi so glasnik svojega časa in obenem dovolj vrhunsko izdelani, da se nam za njihovo trajanje ni bati. Današnja oprema pa je – no, verjetno tudi glasnik današnjega časa.

V preddverju dvorane Državnega sveta …

Če bi nekoč v prihodnosti umetnostni zgodovinar ali arhitekt sestavljal inventar in enote, kot je pri umetnostnih zgodovinarjih pač običajno, razdelil po časovnih obdobjih, bi za kose iz novega tisočletja uporabljal le malo različnih oznak. Predvsem bi bil na seznamu zastopan pridevnik »generični« – generične so zofe in fotelji v preddverju velike dvorane, generični so drogovi za varovalne vrvi, generična so svetila, posuta po stropu, generični so prezračevalni jaški na visečem stropu (seveda je generičen tudi sam viseč strop!), generični so tudi (tu postojim v mešanici sarkazma in razočaranja) avtomati za vodo. Ravno takšni so kot v zobozdravniški čakalnici in šolskem hodniku; pravzaprav pa to velja tudi za vso ostalo opremo. Nekaj tiste skvoterske začasnosti, o kateri sem v zvezi z našo državniško arhitekturo pisal že pred časom, je povsod prisotne; kot da bi bil edini pogoj na javnem razpisu pri opremi postavka »element je mogoče v nekaj urah razstaviti in prepeljati na novo lokacijo«. Da bi častitljivo opremo preteklih časov dopolnjevali z vrhunskimi sodobnimi kosi, tega na žalost ni videti.

Ockhamova britev pragmatičnega realizma demokratično reže tako Cankarja kot stolp Ljubljanskega gradu

Dobro, bodimo zadovoljni s tem, kar že imamo dobrega. Pri nas se dediščina tako pogosto brezbrižno uničuje (včasih celo s strani države, ki bi jo morala varovati), da moramo biti zadovoljni z doslednim varstvom preteklosti, ki ga ikonoklazem ali preurejanje zgodovine na srečo nista bistveno prizadela. To je res, dediščino pa je namesto njiju prizadel pragmatični realizem – tako bi lahko poimenovali rokovanje z monumentalno, vsem znano fresko Zgodovina Slovencev Slavka Pengova, ki je sama ena naših redkih umetnin v slogu nekega drugega – socialističnega – realizma. Ob obnovi leta 2000 so namesto prejšnjega v velikem preddverju namestili nov, spuščeni strop, ki v sebi skriva vso običajno sodobno magijo razsvetljave in prezračevanja. Kako uskladiti znižan strop s fresko, ki je v izvornem stanju segala do stropa? Preprosto: freski odrežemo zgornji pet centimetrov (kdo bo pa opazil?). To je najkrajša definicija pragmatičnega realizma; izberemo si kriterij in mu prilagodimo vse druge. Ta kriterij bi sicer lahko bil ohranitev freske, v tem primeru pa je bil pač izvedba standardnega spuščenega stropa. Dejanje pa kljub najboljšim namenom ni ostalo neopaženo; že takoj po izvedenem dejstvu je nanj opozorila Mladina, ki je prejela odgovor, da morajo v Državnem zboru zaradi različnih odtenkov zgornjega pasu pred popolnim razkritjem freske najprej izvesti restavracijo umetnine, nato pa bodo lahko celoto povrnili v izvorno stanje. No, celo desetletje pozneje, leta 2010, je bila freska zares restavrirana. In rob? Ogledate si ga lahko na fotografijah.

Ne prizanese niti kvadrigi na Brandenburških vratih …

Pragmatični realizem je tako kot vsak drug resnično avtentičen slog ogledalo svojega časa. Naša, demokratična doba, se v Državnem zboru manifestira tako, da je s sodobno tehnologijo obešenega stropa ,ki ga lahko občudujemo v vsaki večji novogradnji, povozila prav vsa obdobja slovenske zgodovine v enaki, torej demokratični meri. Minimalistična črta bele mavčne plošče tako reže skalpe starih Karantancev enako kot Frankov, viharniško pričesko Prešerna enako kot Cankarjeve pramene, stolp Ljubljanskega gradu enako kot kvadrigo na Brandenburških vratih, čelade Nemcev in Italijanov enako kot partizanske kape. »Anything goes«, ideologija našega časa, je v preddverju Parlamenta iznašla svojo Ockhamovo britev, katere selekcija je »vsakega po malo«. Najbolj povedno pa je, da skoraj po sredini prereže tudi napis »Narod si bo sodbo pisal sam« – in si tudi zares jo.

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja