Sprehod skozi stanovanjsko sosesko Planina v Kranju ni nič posebnega; stanovanjski bloki iz sedemdesetih in osemdesetih let, šole, vrtci, balinišče, živilska trgovina, pošta, tripleks garažne hiše – standardna stanovanjska soseska iz druge polovice 20. stoletja, dom 16.000 prebivalcev Kranja. Na prvi pogled se zdi Planina urejena soseska, kjer ni zažganih smetnjakov, razbitih vhodnih vrat, preparkiranih zelenic, ki so pogost pojav tako gosto poseljenih in degradiranih območij. Zato se zastavlja vprašanje, zakaj je Planina upravičena do prenove. Morda je videz varljiv, morda pa v ozadju le tičijo problemi in zgodbe stanovalcev, ki so željni osvežitve svojega okolja.

Stavbe, parkirišča, zelenice in drevesa niso edini gradniki soseske, med njimi so tudi ljudje, ki so bistveni soustvarjalci stanovanjske skupnosti, zato bi bila degradacija tako velike soseske, v kateri prebiva četrtina prebivalcev mesta Kranj, velik urbani in družbeni problem. Samo s tega vidika je potreba po prenovah in razvijanju sosesk konstantna. Leta 2015 so zagnali projekt celostne prenove soseske, ki vpeljuje spremembe tako na urbano-grajeni kot na družbeni ravni. V prostorskem smislu vzpostavljajo manjkajoče športnorekreacijske površine, prostore za druženje stanovalcev in drugo. Na družbeni ravni pa so se trudili predvsem ustvarjati sosedsko skupnost z izvedbo različnih anket, delavnic in okroglih miz, kjer so skupaj iskali rešitve in ukrepe za probleme, ki pestijo sosesko. Rezultat sodelovanja stanovalcev, občine in posameznih strokovnjakov so novo otroško igrišče, zeliščni vrtiček, oznake za slepe in slabovidne … V bližnji prihodnosti pa se obetajo še druge realizacije: prenova podhodov, zgraditev paviljona za druženje in rekreacijo ter ureditev drugih rekreacijskih površin.

Več o projektu prenove so povedali soudeleženci: predstavnik občine Janez Ziherl (Urad za okolje in prostor, MOK), arhitekt Aleš Peternel (društvo KRARH) in arhitekt Selman Čorović (zavod Carnica).

Kaj je bilo pobuda za projekt, kakršen je v slovenskem prostoru precejšnja redkost? Kateri so bili prvi koraki?

Na Planini so se od leta 2008 izvajale posamezne, manjše aktivnosti, ki so bile posledica parcialnih pobud tamkajšnjih krajevnih skupnosti. Po nekajletnem delu na ta način se je vodstvo občine odločilo, da bi te različne, manjše projekte zajeli v enoten projekt, ki temelji na participatornosti – soudeležbi stanovalcev pri razvoju projekta. Za izhodišče in vse nadaljnje korake za pridobivanje EU-sredstev je bila s pomočjo ankete ter pogovorov s krajevnimi skupnostmi in stanovalci izdelana Strategija celostne prenove stanovanjske soseske Planina v Kranju. S pridobitvijo sredstev iz evropskega projekta Celostne teritorialne naložbe (CTN) je projekt počasi celostno zaživel ter se razdelil na podprojekte in manjše interventne realizacije.

Kakšna je razlika med vašim načinom celovite prenove soseske in morebitno pridobitvijo najboljše urbanistično-arhitekturne in krajinskoarhitekturne rešitve na natečaju?

Evropske direktive narekujejo izogibanje principu »top down« (natečaj → projektiranje → izbira izvajalca → izvedba), zato je treba pri mehkih (družbenih) vsebinah projekte razvijati v sodelovanju z uporabniki. To omogoča vzporedno delo tako pri grajenih (urbana oprema, igrišča …) kot pri družbenih komponentah prostora. V okviru delavnic so stanovalci udeleženi pri zasnovi in razvoju ter realizaciji različnih pobud. Poleg tega jih ozaveščamo o odnosu do javnega prostora – o prostoru kot zunanjem bivanjskem prostoru stanovalcev in o vzpostavljanju odnosa s sosedom. Takšen pristop je edini, ki omogoča, da se soseska revitalizira tako v vizualnem kot v socialnem smislu.

V Sloveniji je ogromno stanovanjskih sosesk, ki so zrele za prenovo. Kaj bi morali storiti, da bi prišlo do več realizacij njihovih prenov?

Treba se je zavedati, da je za uspešno realizacijo takšnega projekta potrebna podpora na vseh ravneh – od stanovalcev do države, zato ni mogoče imenovati enega člena, ki bi bil zadolžen za zagon in izpeljavo projekta. V tem primeru ne gre za pristop »top down« ali »bottom up«, temveč za vmesno pot.

O vidiku stanovalcev je več povedala Sara Aranel, ena aktivnejših stanovalk v projektu.

Kaj je bilo gonilna sila med stanovalci?

Med stanovalci se je že desetletja nabiral nekakšen gnev, zakaj to in ono ne deluje, zakaj ni tega ali drugega in tako dalje. To je bil eden od razlogov, da so se na delavnicah zbrali različni profili ljudi, z različnimi pogledi, vizijami, vendar vsi s skupno željo, da se ustvari nekaj dobrega.

Pri tem je pomembno predvsem to, da je dana možnost za zgraditev nečesa, ne samo v fizičnem, ampak tudi v socialnem smislu. Hkrati pa se je treba zavedati, da smo si ljudje različni: eni nekaj znajo izpeljati, drugi se znajo ustaviti in še malo premisliti, tretji zadevo premakniti naprej.

Ali ljudje v soseski zaznavajo spremembe, je vzdušje spremenjeno?

Nekateri spremembe čutijo, drugi, ki se morda niso tako vpletli v ta projekt prenove, sprememb še niso občutno zaznali. Največji problem tako velike soseske je slabo poznavanje ljudi med seboj. Prav te delavnice in majhni projekti dajejo možnost, da se bolje spoznamo. Najpomembneje pa je, da obstaja podporni sistem, ki ljudi združuje, jim daje priložnost in omogoča, da stvari znotraj skupnosti rastejo.

Če bi v tem projektu iskali blišč, velikopotezne posege, novo tlakovanje ali dizajnersko urbano opremo, bi zgrešili bistvo prenove soseske. Prenoviti sosesko pomeni ponovno ustvarjati skupnost prebivalcev. Vsa urbana oprema ter krajinske in arhitekturne intervencije so le sredstva, ki omogočajo primerno delovanje te skupnosti in ki spodbujajo njeno življenje. Prav v tem tiči lepota pristopa k prenovi soseske, kjer niso potrebni milijoni za nova granitna tlakovanja in urbano opremo, pač pa le zmerna finančna sredstva in ogromna volja stanovalcev za vključitev v projekt. Zato je zapuščen podhod bolje obnoviti in ga dati v oskrbo skupini skejterjev, kot pa da ga občina renovira po svoji presoji in nato gledamo njegovo propadanje. Da imajo stanovalci možnost soustvarjati sosesko, je največja vrednost. In da imajo ljudje na občini zanje posluh. Ker sta urbanizem in arhitektura le kulisa za preplet kulture ljudi v dobre sosedske odnose.

Napisala: Srđan Nađ, Urška Podlogar Kos

Foto: Mateja Debeljak, Mojca Valant in Srđan Nađ

 

 

Celoletna naročnina

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja