Stanovanjska zadruga Stan in dom na ljubljanskem Viču bo čez nekaj let praznovala stoletnico. Male vile s strmimi strehami, ki so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zrasle v izrazito ubrano celoto, so do danes s prizidki in prezidavami v določeni meri postale predimenzionirane družinske nepremičninske špekulacije – tudi v tem se zgledujejo po nabuhli Rožni Dolini na drugi strani železniške proge. Kljub temu pa Stan in dom ostaja zaenkrat najambicioznejši zadružniški poskus, kako v mestu, kjer so bile cene nepremičnin za večino vedno previsoke, ljudmi s povprečnimi dohodki omogočiti lastna stanovanja oziroma celo majhne vile z vrtom – bivanjski ideal tako pred sto leti kot danes. Morda bo kmalu drugače: Zadrugatorjev predviden projekt nove zadružniške gradnje na Rakovi Jelši vzbuja upanje, da se nam po krvavo potrebnih oblikah gradnje v času, ko cene nepremičnin spet skačejo v nebo, ne bo treba ozirati samo k sto let starim vzorom.

Stan in dom leta 1928 (vir: Zadrugator.org)

Vendar pa tudi pozabljene in porumenele časopisne strani iz časa zgraditve soseske razkrivajo zanimive polemike ob gradnji zadružniškega projekta. V mestu, kjer stanovanjske politike praktično ni bilo (je danes kaj drugače?) in kjer so si maloštevilni lahko zgradili svoje vile in večstanovanjske hiše kot investicijo, velika večina meščanov pa je stanovanja najemala, je pobuda po zadružniški gradnji zbudila precej navdušenja, pa tudi vsaj toliko skepse. Seveda, v času strahu pred socialnimi trenji in pred delavskimi gibanji je zadružniški projekt, katerega pobudnik je bil Anton Kristan v sodelovanju s socialistično Zadružno banko in Zvezo gospodarskih zadrug, pri mnogih verjetno vzbujal boljševiške in druge politične strahove. Od ustanovitve zadruge leta 1924 do konca desetletja so v dveh kolonijah zgradili že dvesto hiš. Zunanji videz visokopritličnih hiš z dvojno mansardo je bil določen, možni pa so bili trije tipi velikosti z od tremi do petimi sobami. Zadruga je kupila zemljišče; del zgradb je zgradila sama in jih nato oddajala svojim članom po znižanih najemninah, del zgradb pa so po skupnih načrtih zgradili posamezni člani, ki so lahko za gradnjo dobili tudi ugodni posojilo. Za to je bilo, odvisno od velikosti hiše, potrebnih od 100.000 do 130.000 dinarjev v času, ko je bila uradniška plača okrog 3.000, delavska mezda pa 1.000 dinarjev mesečno.

Stan in dom danes (fotografija: Matjaž Bizjak)

Kogar so pred gradnjo skrbele zadružniško-levičarske ideje, si je po zaključku del vsaj v arhitekturnem pogledu lahko oddahnil. Namesto kakšnih sovjetsko-konstruktivističnih novotarij so hišice sredi majhnih vrtov in s strmimi strehami prej spominjale na novoromantične alpske soseske. Prej zavetišča za Janka in Metko kot pa za socialistične agitatorje! In ravno te strme in slikovite »germanske« strehe so med Ljubljančani postale nov problem. To so bila leta, ko so se po mestih prvič začele pojavljati armiranobetonske ravne strehe; tako pri nas kot drugod so postale zunanji znak modernistične progresivnosti, ki ji je nasproti stala konservativna dvokapnica. Ideološko-arhitekturna ločnica, ki v določeni meri vztraja do danes, spominja na srednjeveško razločevanje med italijanskimi podporniki papeža (Gvelfi) in podporniki Svetega rimskega cesarja (Gibelini). Da so lahko že od daleč pokazali, kateremu izmed sovražnih taborov pripadajo, so prvi obrambne izzidke svojih gradov oblikovali z ravnimi linijami, drugi pa v obliki lastovičjih repov. Včasih se mi zdi, da po ravnih in strmih strehah še danes nehote sodimo, katero rubriko na volitvah obkrožujejo ljudje, ki živijo pod njimi.

Pojasnilo tajnika zadruge o razlogih za strme strehe

Zadružniki so imeli pri strmih strehah Stan in doma manj ideološke razloge; s takšnim naklonom so bile lahko sobe v prvi mansardi brez nagnjenih stropov, poleg tega pa so pridobili prostor še za kabinet pod slemenom v drugi mansardi. Kljub temu se nezaupanje do nove soseske med Ljubljančani ni poleglo: tuja oblika streh naj bi samo izkazovala tujost njenih prebivalcev, ki se želijo prebiti med lastnike vil, četudi so »samo« obrtniki in novinarji. Naselje je kmalu postalo znano kot »Špičasta« in celo »Mavrahova« kolonija. Ko se debata preseli v dnevno časopisje, objavi gospod Podkrajšek, užaljeni tajnik zadruge, dolg in s številkami podkrepljen odgovor kritiku strmih streh gospodu Rojcu. V članku prizna, da je sam glasoval za položnejše strehe, da bi nastala »lična kranjska vas«, pa so ga ostali zadružniki zaradi ekonomičnosti strmih streh preglasovali.

Dodatek tajnika zadruge, ki bralstvo prepričuje, da je Stan in dom kolonija, v kateri živijo tudi “ugledni” meščani

Še posebej pa so zadružnike razburila namigovanja, da med graditelji novih hiš ni »uglednejših« meščanov. Podkrajšek tako objavi še statistiko o državnih uradnikih, ki zidajo pod okriljem Stan in doma. Zadruga ni le stvar delavstva, ampak tudi meščanstva, beremo med vrsticami. In ravno to je morda najbolj problematična lastnost Stan in doma: namesto, da bi zadruga reševala stanovanjske stiske delavstva, sosesko kljub nižjim cenam gradnje in najema na koncu naseljujejo večinoma ljudje iz dovolj udobnega srednjega sloja.

Nepremičninske sanje gospoda Kokodajsnika – črtica Angela Cerkvenika

V časopisu Delavska politika kmalu nato Angelo Cerkvenik objavi svojevrsten epilog polemikam o arhitekturnemu izgledu nastajajoče kolonije. Kratka moralka – satira pripoveduje o malomeščanskem gospodu Kokodajsniku, ki kupi srečko in že sanja, da si bo z dobitkom privoščil pravo vilo na Mirju, kjer živijo ugledni ljudje; v Stan in dom z arhitektovimi zapovedmi, kako graditi, že ne bo rinil. Ko srečka ne zadane, pa se je pripravljen spustiti niže in kljub vsemu obišče sedež zadruge … No, na koncu se izkaže, da tudi z zadrugo ne bo nič, ker gospod Kokodajsnik nima niti 250 dinarjev za vplačilo enega deleža.

Piše: Miloš Kosec

Podprite Outsiderja z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja