Novoizvoljeni ameriški predsednik in »slovenski zet« Donald Trump je, kot je zapisalo že nešteto novinarjev, komentatorjev in analitikov, neznanka. Nihče (morda niti on sam) ne zna napovedati prihodnje ameriške notranje in zunanje politike. Ena izmed redkih napovedi, ki jih lahko tvegamo, pa je, da se bo interier Trumpovega prebivališča znatno izboljšal – pod pogojem seveda, da se sploh preseli na naslov Pennsylvanijska avenija 1600, kjer stoji Bela Hiša.

5

Trumpov Penthouse na Peti aveniji v New Yorku

Arhitektura ne laže. Lažejo lahko arhitekti, naročniki, ekstatični opisi natečajnih rešitev, s srečnimi otroci in mladimi zdravimi ljudmi prenapolnjeni renderji, arhitektura pač ne. Četudi samo nerada ali ne da bi se zavedala, nam vedno kaže pravi obraz – pod pogojem, da ga želimo videti. Zato morda ameriškega volilnega šoka, pa tudi nasprotja med obema kandidatoma, nič ne opiše tako dobro kot primerjava sedanjega in (morebitnega) prihodnjega bivanjskega sloga nepremičninskega mogotca.

1

Notranja oprema Bele hiše je kot na kožo pisana Hillary Clinton. Umirjen, okusen in izobražen establišment. Tudi malce brezbarven. In del dvestoletnih omrežij in poznanstev med vladajočo elito severovzhodne obale. Ameriška kolonialna varianta angleškega »understatementa«, ki ima raje loščen mahagonij kot nanose pozlate, raje monokromne pastelne odtenke kot živopisane freske. Tako kot Anglija tudi Amerika ni nikoli poznala baroka. Notranja oprema Bele hiše je vzor vsaj malce povzpetniškim McDvorcem Vzhodne in Zahodne obale, jedilnicam in dnevnim sobam premožnejše suburbije in bogataškim obmorskim rezidencam Long Islanda. Slog bele protestantske elite, ki črpa svojo samozavest že od pristanka ladje Mayflower.

2

Čeprav je Trump na mnoge načine sam del te elite, pa gre pri njem za povsem drugačne miselne vzorce. Še bolj kot (poslovni, politični ali seksualni) uspeh mu je pomembna komunikacija tega uspeha, razkazovanje uspeha. Zato pri Trumpu ne gre za nekakšnega novega fašista, prej za ekshibicionista. Pri tem je treba poudariti, da slednje ni nujno manj nevarno, vsekakor pa je manj predvidljivo. Merilo uspeha je namreč »uspešnežu« vedno zunanje – žene se za tistim, za kar misli, da bo vžgalo. Odraz tega je interier, ki ne teži ne k udobnosti ne k pridušenemu razkošju Bele hiše, ampak stopnjuje okus kazinojev in podeželskih diskotek (v najdražjih materialih, se razume).

4

Pri Trumpu zato ne gre za človeka, h kateremu se bodo, ko pride na oblast, zgrinjali nenavdihnjeni arhitekti (četudi morda dobri organizatorji), kot je bil Hitlerjev Speer. Gre za človeka, katerega vodilna zahteva je ustvariti kuliso uspeha – kakršna koli bi ta pač morala biti. Švicarski Trump bi čisto mogoče za notranjega oblikovalca najel pesnika tišine in askeze, arhitekta Petra Zumthorja. Ameriški Trump pa se je odločil za zlato-marmornato kombinacijo vulgarnega neoklasicizma in Versačija. »The best money can buy,« skratka.  Američani so drugo polovico svojega 19. stoletja poimenovali »gilded age«, pozlačena doba. Ne zlata, ampak pozlačena, pač zaradi množice izkoriščevalskih in povzpetniških industrialcev, »roparskih baronov«, ki so z novimi palačami in javnimi projekti poskusili prikriti naravo izvora svojega bogastva. Kako bomo torej poimenovali Trumpovo dobo? Neoliberalni rokoko?

Miloš Kosec

Vir fotografij: http://www.idesignarch.com

3 misli na “PRI TRUMPU DOMA

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja