V sredo je po spletu in arhitekturnih medijih zaokrožila novica o letošnjih Pritzkerjevih nagrajencih. Nekoliko presenetljivo so lanskoletnega slavljenca Alejandra Araveno nasledili trije katalonski arhitekti: Rafael Aranda, Carme Pigem in Ramon Vilalta, ki skupaj sestavljajo arhitekturno pisarno RCR Arquitectes. Letos je sploh prvič, da so nagrado prejeli trije arhitekti. Seveda ne moremo ravno trditi, da gre za neznano pisarno, obenem pa RCR prav gotovo ne spadajo v t.i. skupino zvezdniških arhitektov, ki so v preteklih letih predstavljali glavnino nagrajencev. Letošnjo nagrado je zato poleg priznanja specifičnim kvalitetam in dosedanjemu delu katalonskih arhitektov morda treba razumeti tudi kot zavesten obrat žirije. Ni nepomembno, da je je letošnji sestavi žirije predsedoval Glenn Murcutt, ki je verjetno sam najbolj slaven antizvezdniški arhitekt, pravzaprav kar paradoksalna zvezda nezvezdniških arhitektov. Izrazito regionalna nota, nekakšna sodobna izpeljanka kritičnega regionalizma, je prav gotovo stična točka med Murcuttom in letošnjimi dobitniki prestižne nagrade.

RCR Arquitectes so trije nagrajenci ustanovili pred slabimi tremi desetletji v svojem domačem mestu Olot kmalu po dokončanem študiju arhitekture. Mesto in dežela Katalonija z izjemo nedavnih realizacij v Franciji in Belgiji predstavljata ne le izhodišče, ampak tudi skoraj ekskluzivno področje delovanja biroja. Povod za ustanovitev biroja je bila zmaga na natečaju za svetilnik Punta Aldea. Vse odtlej njihovo delo zaznamuje skrben in pretanjen odnos do topografije in lokalnih materialov, združenih s pogosto uporabo (post)industrijskega kortena.

Predanost specifikam lokalnega okolja, združena s sodobnim arhitekturnim izrazom, je navdušila tudi žirijo, ki je v svojem poročilu izpostavila: “Vsaka zgradba nagrajenih arhitektov brezkompromisno pripada svojemu kraju in času. Njihova dela so vedno plod resničnega sodelovanja in v službi skupnosti. Arhitekti razumejo, da je arhitektura intimno prepletena s svojim okoljem ter da sta izbira materialov in obrtniška spretnost postavljanja zgradbe močni orodji za ustvarjanje trajnih in pomensko bogatih prostorov.”

V sledečih tednih bo zanimivo spremljati razlage in interpretacije podeljene nagrade. Po eni strani gre gotovo za »protizvezdniški« obrat, ki je, resnici na ljubo, tudi v arhitekturnih krogih že desetletja kritiziran. Po drugi strani pa lahko v primerjavi z lanskoletnim nagrajencem Araveno, ki je izrazit predstavnik družbeno ali vsaj socialno aktivnega ustvarjalca (karkoli si o uspešnosti njegovih družbenih gest pač mislimo) letos ugotovimo odvrnitev od »političnega«, angažiranega arhitekta. Nagrada zato morda predstavlja tudi obrat nazaj k arhitekturi kot arhitekturi, ki se je ogradila od neposredne debate o družbenih napetostih in politični stvarnosti.

Lokalno specifične mojstrovine RCR Arquitectes prav gotovo predstavljajo sodobi vrh arhitekturnega poklica, vendar pa se na koncu moramo vprašati, ali je za »postresnično« ali »postfaktično« dobo, kjer ne operiramo le z dejstvi, ampak tudi z »alternativnimi dejstvi«, takšna izjava dovolj močna? So zvezdniški arhitekti za globalno arhitekturno kakovost res glavna nevarnost, ali pa morda le simptom? In končno, ali je vrnitev v lokalni okvir, ki v svoji najboljši različici pomeni kvalitetni regionalizem, v svoji najbolj dvomljivi pa folklorizem, v dobi globalizacije res tisti pravi odgovor? To je le nekaj vprašanj, ki jih odpira letošnja Pritzkerjeva nagrada, obenem pa pod žaromete več kot zasluženo postavlja do danes malo znan regionalni opus, ki ga bomo v prihodnjih letih z veseljem podrobneje raziskovali.

Miloš Kosec

Vir fotografij: www.pritzkerprize.com, fotograf Hisao Suzuki

 

 

Ena misel na “Pritzkerjeva nagrada 2017: RCR Arquitectes

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja