Nekaj let je že od tega, kar sem poskusil prvič obiskati takrat nov bivak pod Grintovcem v Kamniških Alpah. Pomrznjen januarski sneg na pobočjih na poti od Zoisove koče do bivaka je bil prevelika ovira za majhne dereze, ki sem jih imel s sabo, svoje nestrinjanje z mojim pohodom pa je izrazil tudi Grintovec sam, ko je na pot pred mano poslal manjši plaz snega in kamenja, zato sem se pametno obrnil – arhitektura ima to edinstveno in dragoceno lastnost, da te vedno počaka na istem kraju in ob vseh časih, ne glede na to, kolikokrat sam zatajiš. Naslednji poskus aprila je bil bolj uspešen, snega je bilo še v obilju, vendar se je čez dan že občutno zmehčal, tokrat pa sem si pomagal še s pravimi in ne igračkastimi derezami – pobočje se naenkrat ni več zdelo nepremagljivo in kmalu za ovinkom se je na robu Velikih podov, visokogorske planjave med Grintovcem, Skuto in Štruco (glede na slikovita poimenovanja okoliških gora bi lahko tudi Velike pode preimenovali v Zajtrkovalno mizo) pojavila siva vertikala novega bivaka. V primerjavi z zimskimi sobami običajnih planinskih postojank in starejših bivakov se je zares izkazal kot kraljevsko prenočišče, pravo veselje pa je prispelo zjutraj s skoraj slepečim soncem, ki je osvetlilo pobeljene visokogorske planjave, jaz pa sem jih skozi velika okna lahko opazoval kar iz tople spalne vreče v dobro izolirani leseni notranjosti. V ostri razliki med presežno in negostoljubno naravo ter minimalnim, a gostoljubnim gorskim »kokonom«, je kvaliteta zatočišča najbolj pristno občutena in cenjena. Bivak, ki ga je leta 2010 zasnoval arhitekt in alpinist Miha Kajzelj, je bil eden izmed prvih v »novi generaciji« gorskih zatočišč, ki so se izkazala za nadvse posrečeno mini eksperimentalno polje novejše slovenske arhitekture. Od takrat sem bivak pod Grintovcem obiskal še nekajkrat, nazadnje nas je v majcenem volumnu prenočilo kar enajst ljudi (večinoma nizozemskih planincev in ne morda že pregovorno prisotnih zastonjkarskih Čehov, ki se v nove udobne bivake menda preselijo tudi za več dni).

bivak1-1024x781
Bivak pod Grintovcem je zanimiva arhitekturna vaja, ki hote ali nehote načenja vse ključne teme gradnje. Obenem je sodobni derivat Laugierjeve »prvinske koče« in visokotehnološki nizkoenergetski objekt. Do občutljivega in obenem divjega gorskega sveta mora zavzeti jasen odnos, pri čemer mu za vodilo ne more služiti noben drug objekt ali sploh umetna infrastruktura, saj je po navadi vizualno in dejansko osamljen objekt. Kajzeljev bivak reagira na vse te zunanje pogoje preprosto in originalno; zaradi specifik Velikih podov, ki so pogosto meglen in geografsko neizrazit teren s težavno orientacijo, je bivak namesto k tlom obrnjen k nebu in kot klicaj v pokrajini sam vzpostavlja orientacijsko točko, ne da bi se vznemirjal s svojo tujostjo v naravnem okolju. Drug bivak na Kotovem sedlu pod Jalovcem v Julijskih Alpah, ki ga je ravno tako zasnoval Kajzelj, zavzame zaradi drugačnih specifik terena povsem drugo obliko. Na videz je planjava pod Jalovcem podobna tisti pod Grintovcem – dokaj neizrazita razbrazdana površina med vrhovi, po kateri so razsute ponekod že prav gigantske skale. Vendar pa mikrolokacija zavetišča, za katerega so izbrali mesto pod previsom ene izmed takšnih balvanskih velikank, pogojuje povsem drugačno rešitev. Klicaj v pokrajini je že skala sama, zato se bivak zlekne pod njen zaščitni previs, obenem pa distanco do naravnega okolja vzpostavlja z materialom kot tudi z obliko – okrogla okna upravičeno spominjajo na čisto majhno vesoljsko ladjo ali fantazijsko podmornico. Čisto upravičeno, ker gre podobno kot pri morskih globinah in vesoljskem vakuumu za človeku tuje, čeprav seveda mnogo manj ekstremno okolje. Oba bivaka vzpostavljata jasen konceptualni odnos do okolja; vendar pa to ni in ne more biti iskanje genius loci, saj je vsakršno kulturno kontekstualiziranje po definiciji tujega okolja zavajajoče in obsojeno na neuspeh.

22-851x1024_

Zadnji primer novega bivaka v Kamniških Alpah je spet (nehote) načel javne polemike o tem, kakšna arhitektura (če sploh) ima mesto v visokogorju. Bivak pod Skuto v relativni bližini Grintovca so s pomočjo študentov Harvardske šole za arhitekturo zasnovali OFIS arhitekti in je bil na straneh Outsiderja že predstavljen. Tudi najnovejša pridobitev med visokogorskimi zatočišči sledi podobnemu odnosu do alpskega okolja, kot ga je vzpostavil že Kajzelj. Abstraktno oblikovan volumen oblikuje minimalne, a udobne bivalne pogoje za prenočevanje manjšega števila gornikov (upamo, da ne preveč udobne, saj še skromnejša zatočišča med visoko sezono v resnici pogosto postanejo brezplačne večdnevne »vikend hišice«, kar je gotovo tudi arhitekturni problem). Kar preseneti nas, ko izvemo, da je bil bivak zasnovan in tudi že zgrajen za povsem drugo lokacijo Na Jezerih nad dolino Vrat v Julijskih Alpah. In ravno razlogi, zaradi katerih je bil objekt nato postavljen povsem drugje, nas prepričajo, da je arhitekturna naloga bivaka nadvse zanimiva ne le v estetsko-kontekstualnem smislu gradnje v ekstremnih pogojih, ampak tudi kot sociološki eksperiment. Glede na objavo enega izmed vpletenih akterjev, alpinista Anžeta Čokla, je postavitev bivaka na izvorno zamišljenem mestu preprečilo premočno nasprotovanje dela alpinistov.

Untitled-1
»Moderna gajba tukaj gor ne bi smela kaj iskati,« je bil eden izmed »argumentov«. Pa ne gre za osamljen pogled; tako najnovejši bivak kot tudi Kajzeljevi bivaki, ki stojijo po slovenskih gorah že kar nekaj let, so bili deležni mešanega sprejema. Komentarji internetnih forumov, ki so gotovo resnicoljuben barometer javnega mnenja, četudi je včasih za prebijanje čez žolčne pripombe potrebna presežna mera potrpežljivosti, vsebujejo tudi še takšne trditve: »Lahko kdorkoli in kjerkoli v naših gorah postavlja take konzerve?« »Ob estetski grozljivki posnetka bivaka pod Kotovim sedlom imam občutek, da so tam pristali Marsovci.« »Ena možnih rešitev bi bila, da se ta in vse podobne konzerve, vključno z nekaterimi oskrbovanimi kočami odstranijo z naših hribov.« »Takih ali drugačnih skrpucal ne potrebujemo.« In to je samo jagodni izbor komentarjev dela zainteresirane, hribovske javnosti. Zanimivo je, da bi še bolj kot aktualni novi projekti bivakov razjarjenim opisom v komentarjih ustrezal najbolj ikoničen objekt slovenskega visokogorja, »vesoljski« Aljažev stolp, ki vsekakor ne sledi kakšni domačijski izpeljanki gorenjske arhitekture (kot da so kdaj nekdaj povsem neobiskano visokogorje krasili miniaturni posnetki alpskih domačij z ganki?), ampak je suvereno oblikovan v lahkih in za začetek 20. stoletja sodobnih materialih. Vendar pa nedovoljena vprašanja o arhitekturi za arhitekte ne bi smela obstajati; tudi če se zdijo neupravičena, razkrivajo razkorak med stroko in javnostjo, ta razkorak pa je optimalno področje naslednjih arhitekturnih eksperimentov. Zato je specifična naloga gorskega zatočišča mnogo bolj kot generični idejni načrti raznih »urbanih paviljonov« tudi širše zanimiva arhitekturna naloga, ker je potrebno vse dejavnike vedno znova premisliti od začetka. Vsako obdobje mora pač na novo izumiti svojo »prvinsko kočo« in s tem redefinirati svojo vizijo arhitekture.
Miloš Kosec

3 misli na “PRVINSKA KOČA V GORAH

  1. Tudi postavitev Aljaževega stolpa je bila takratnim oblastnikom sporna. Navajam zapis iz Wikipedije: “Nakup zemljišča in izgradnja stolpa sta Aljažu prinesla pravi pravdarski spopad z nemškimi organizacijami, ki so se ga lotile s trditvijo, da je ob izgradnji stolpa uničil podzemno triangulacijsko točko prvega reda. Z obtožbami so želeli doseči podrtje stolpa, a se je Aljaž obtožbam uprl. Obravnava je traja pol leta, zasliševali pa so kmete, planice, lovce in vodnike. Aljaž je trdil, da je civilni inženir postavil na vrhu Triglava leseno piramido za meritve, ki pa je bila zaradi vremena kmalu uničena. Njegovo zgodbo sta potrdila tudi Janez Klinar – Požganc in Gregor Legat. To so potrdili tudi na sodišču. Dogovorili pa so se, da se pod stolp zakoplje škatlo s pergamentom, ki bo služila kot resnična triangulacijska točka. Tako pa bi prešel stolp pod cesarsko varstvo. Kasneje je Jakob Aljaž predal stolp Slovenskemu planinskemu društvu.”

    1. Krasno, hvala za informacijo! Ja, v “prvinskem in neomadeževanem” visokogorskem svetu so očitno nacionalni, ideološki in kulturni konflikti še toliko bolj pogosti … Je pa šlo na prelomu prejšnjega stoletja za dve zavestni vzporedni akciji Nemcev in Slovencev: kdo bo prej (na račun drugega) podelil goram svoj “nacionalni karakter” – Aljaž je s svojo akcijo uspešno stopil na žulj nemškim društvom in že takrat sta bili očitno obe strani vešči pravnih zank, s katerimi sta poskušali onemogočiti nasprotnika.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja