Več kot pol stoletja je že, kar je Theodor W. Adorno opozoril, da je treba Beethovna rešiti pred njegovimi lastnimi častilci. Pri tem seveda ni imel v mislih zanikanja skladateljeve veličine, kvečjemu obratno: skrb, da je intenzivno prisvajanje in interpretiranje umetnikovega lika in dela pogosto v neposrednem nasprotju z osnovno umetniško resnico Beethovnovih mojstrovin. Kako bi lahko drugače skladatelja, ki je celo življenje zvesto sledil razsvetljenskim idealom in uglasbil Schillerjevo internacionalistično Odo radosti, nemški nacionalisti in pozneje nacisti proglasili za ideal rasnega nemštva? Kajpada bo velika umetnost vedno na udaru ideološke instrumentalizacije. Nihče ne more zahtevati, da pri vsaki omembi Beethovna naenkrat zajamemo vse kompleksnosti tega izrazito heterogenega in nekonsistentnega genija, vendar pa je Adorno poudarjal, da se je treba aktivno upreti problematičnim prisvojitvam vrhunskih umetnikov in njihovih del.

Mar ni nekakšno podobno opozorilo na mestu tudi danes, tudi tu? Ker je letos Plečnikovo leto, je veliki arhitekt trenutno še posebej v ospredju. Včasih se zdi, da nam iz razstav, člankov, izjav in knjig ne prihaja nasproti en človek, ampak mnogo različnih, celo nasprotujočih oseb. Plečnik je izmenično svetnik, zvesti sin katoliške cerkve, religiozni samorastnik in upornik, skrajni konservativec in progresivni naprednjak, vizionar in človek preteklosti, odljudni mračnjak in prijazen dedek s psom Sivkom v naročju; arhitektova podoba je pogosto le  zrcalo tistega, ki ga omenja. Gre pa še za precej bolj pomembno debato od relativno marginalne zagate, kakšna osebnost je Plečnik bil. Če namreč začnemo govoriti v Plečnikovem imenu, si ne prisvajamo le pravice interpretacije njegove osebnosti, ampak se prej ali slej znajdemo v poziciji, kjer si prisvajamo tudi njegovo arhitekturno avtoriteto.

V takšnem ravnanju lahko prepoznamo dve skrajnosti. Vprašanje »Kaj bi si Plečnik želel?« je izmenično odgovorjeno s pobudami za predelave in nadgradnje njegovih objektov kot tudi s pobudami za “zvesto” realizacijo nikoli realiziranih objektov. Kot primer prve instrumentalizacije Plečnika pri debatah je treba omeniti debate okrog bežigrajskega Stadiona. Nedavni članek kolega Matevža Grande, ki tematizira svež pristop Nike van Berkel in ki se tudi meni zdi na mestu kot razmišljanje o novi uporabi objekta, ki je na nek način izgubil svoj osnovni namen, se dotakne tudi zdaj že razvpitega projekta arhitekturnega biroja GMP. Slednji je pogosto tematiziran kot sodobna izpeljanka Plečnikovih idej o nadgradnji stebrišča ob Dunajski cesti s stanovanjskimi in poslovnimi površinami, ki bi izrazito nizek in predmestni značaj zunanjih zidov vkopanega športnega kompleksa pretvorili v bolj »mestotvoren« element, primeren sodobnemu mestu, ki je za razliko od tridesetih let dejanska nacionalna in državna prestolnica. Gre za med vrsticami omenjeno prepričanje, da bi Plečnik danes stadion tako ali tako zasnoval drugače, zato ga lahko tudi sami mirne vesti nadgradimo in spremenimo. Podobne premise so omenjene tudi v zanimivem in zelo pomenljivem televizijskem pogovoru o Stadionu pred časom; neverjetno se mi zdi, da od vseh udeležencev idejo dosledne ohranitve in obnove Stadiona, kakršen je, zagovarja samo dr. Prelovšek.

Drugo skrajnost bi bilo najlaže in najbolj slikovito predstaviti tistim bralcem, ki jim »v zabavo in poduk« ni odveč ogledati spodnjega posnetka: gre za nedavno predstavitev pobude za realizacijo Plečnikovega parlamenta oziroma Katedrale svobode na območju »Južnega trga« ob Kongresnem trgu. Navidezna zvestoba Plečnikovim načrtom je pravzaprav bliže fantastičnemu kolažu nekaterih izoliranih arhitektovih idej, ki so skupaj zlepljene v neprepoznavno in nadvse postmoderno celoto. Realizacija Plečnikovega parlamenta (ki naj bi stala »borih 360 milijonov« – pustimo ob tem staro resnico o razliki med arhitekturnimi proračuni »čez palec« in končnim zneskom) bi bila po razlagi profesorja Suhadolca izvedena na podlagi obstoječih arhitektovih idejnih načrtov. Seveda je zaradi neobstoječe dokumentacije potrebna cela vrsta ugibanj in špekulacij o tem, kakšen bi bil interier, zato naj bi bila najboljša pot kar »posnemanje Plečnikovega sloga« tam, kjer arhitekt ni zapustil natančnih načrtov. Kar pomeni pravzaprav povsod; idejni načrti določajo samo osnovne tlorise, prerez in glavno fasado. Tu morda dobronamerna »zvestoba« arhitektu obenem postane negacija tistega, v čemer je bil Plečnik najboljši – v nenehnih subtilnih predelavah in prilagajanjih mikro pogojem lokacije in gradbene situacije, kot se je razvijala s časom. Največja bizarnost predloga pa je gotovo popolno zanikanje osnovnega »genius loci« projekta – objekt je iz originalne (in danes menda »neprimerne«) lokacije ob robu Tivolija preprosto prenešen na sredo stavbnega otoka s Knafljevim prehodom. Monumentalni stožec bi dosegel skoraj dvakratno višino Nebotičnika in grajskega griča –center Ljubljane bi postal kakofonično utesnjen pastiš vertikal.

Na koncu si dovolimo špekulacijo: vsi slovenski arhitekti se usedemo za veliko okroglo mizo, se primemo za roke, k sebi povabimo medija in iz onostranstva prikličemo Plečnika, da nam sam pojasni, kaj mojster sam zares misli in kaj bi sam storil. Je vprašanje sploh na mestu? Plečnikova Ljubljana je nastajala v specifičnem kulturnem in zgodovinskem kontekstu med obema vojnama in je ravno zato mednarodno priznana kot izjemen in mojstrski opus. »Kaj bi Plečnik zidal v današnjem kontekstu?« je vprašanje, s katerim poskušamo z neko že davno minulo avtoriteto vse prepogosto zakriti povsem sodobne in aktualne profesionalne, kapitalske in družbene interese. Plečnik ni in ne bo ostal izjemen zaradi stvari, ki bi jih morda zidal danes, ampak zaradi projektov, ki jih je snoval in realiziral znotraj svoje lastne realnosti. Nekaj podobnega je treba privzeti tudi kot ideal sodobnih arhitekturnih generacij. Takrat bomo morda dovolj pogumni, da bomo dosledno in enakovredno varovali dediščino velikega arhitekta, obenem pa tudi dovolj pogumni, da nam za spopad s sodobnostjo ne bo treba uporabljati Plečnikove avtoritete.

Miloš Kosec

 

Tiskane in spletne vsebine Outsider nastajajo v popolnoma neodvisni produkciji, brez podpore javnih sredstev. Za ustvarjanje potrebujemo aktivne bralce. Naročite se na tiskano edicijo Outsiderja ali podarite naročnino!

 

 

2 misli na “Rešiti Plečnika pred njegovimi častilci

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja