S preobiljem, vsaj sodeč po vsakodnevnih kavarniških pogovorih, pri nas nimamo večjih problemov. Zdi se, da jih nikoli nismo imeli in da nam tudi v prihodnosti ne bo treba preveč skrbeti, kam z denarjem – vsaj, dokler ne začnemo črpati milijonov sodčkov nafte izpod Piranskega zaliva in dokler s hidravličnim drobljenjem (»frackingom«) preorjemo Prekmurja. Če pa bi se v večno prazne državne malhe natekle nepričakovane milijarde, pa bi zagotovo lahko uredili večino vsakdanjih problemov: zaposlenosti, šolstva, zdravstva in kulture. Celo kulture! Namesto desetletnih debat o obnovi Drame bi lahko zgradili čisto novo in sodobno gledališče; namesto prizidkarske strategije, ki je zamenjala nekdaj velikopotezni, danes pa pokopani načrt o treh akademijah, bi lahko postavili velik sodoben kulturno-izobraževalni center; končno bi lahko zgradili Prirodoslovni muzej in izpraznili štiri brezupno zastarele sobe, ki jih častitljiva ustanova z mamutovim in kitovim okostjem zaseda v zgradbi Narodnega muzeja. Morda bi lahko začeli tudi s čim še bolj odmevnim in ambicioznim, kot je tista pred kratkim objavljena novica o morebitnem novem muzeju sodobne umetnosti na Bledu. Zdi se, da je vsakodnevno pritoževanje nad pomanjkanjem investicij tako zelo v naši krvi, da si težko predstavljamo, da bi bilo denarja za kulturo, dediščino in arhitekturo kdaj preveč. Vendar, ali je preobilje sredstev res samo blagoslov? Je lahko denarja kdaj sploh preveč?

1

No, v Evropi pravzaprav poznamo državo, ki je zares naletela na naftne vrelce in jih dodobra izkoristila. Po zaslugi naftnih vrtin v Severnem morju, pa tudi po zaslugi pametnih vlaganj z na novo pridobljenim bogastvom se je Norveška v nekaj desetletjih temeljito spremenila; iz nekdanje relativno periferne države je nastala bogata družba, ki zelo veliko vlaga mednarodne socialne in kulturne projekte ter je postala ena glavnih donatorskih držav družbam v razvoju. Seveda dovolj denarja ostaja tudi v domačih fjordih, kar na zunaj kažejo mnoge nove kulturne institucije, ki so jih v preteklem desetletju ali dveh postavili v Oslu in drugih večjih mestih. V prestolnici se je gradnja osrednje kulturne infrastrukture osredotočila na priobalni pas z načrtom »Fjord City«; med projekti je daleč najbolj znana nova operna hiša arhitekturnega biroja Snøhetta iz leta 2008. Oslo pa ni samo »preobjedeno« mesto, kjer je denarja za kulturne projekte vedno dovolj. Paradoksalno je postalo tudi mesto z vedno več praznimi in propadajočimi kulturnimi zgradbami. Zakaj?

opera oslo Rafał Konieczny

Gradnja novih, večjih, mogočnejših kulturnih ustanov je posledično povzročila združevanje oziroma konsolidacijo obstoječih institucij ter njihovo fizično selitev v nove skupne prostore. Inflacija investicij v kulturno industrijo je zato neposredno odgovorna za presežek razpoložljivih kvadratnih metrov, namenjenih kulturni industriji. Konsolidacija ustanov je bila namenjena predvsem bolj ekonomičnemu vsakodnevnemu poslovanju, da bi lahko preostanek sredstev namenili gradnji novih večjih objektov. Smisel takšnih investicij je predvsem v  na novo odkritem ekonomskem potencialu kulturnih vlaganj. Čeprav so v razvitih državah muzeji, galerije in gledališča nadomestila produkcijske dvorane danes izginule industrije (mnogokrat so kulturne ustanove prostore nekdanjih tovarn tudi dobesedno zasedle), pa se je spremenil tudi smisel in financiranje kulture. Vedno bolj postaja magnet za turiste (kulturni turizem je v mnogih evropskih mestih že med finančno najbolj donosnimi panogami), obenem pa je tudi priročno orodje gentrifikacije celih četrti, kar ima za investitorje (ne pa vedno tudi za lokalno prebivalstvo) izrazito stimulativne učinke.

3

V takšni enačbi igra nova, pogosto ekscentrična, pogosto pa tudi zelo kakovostna arhitektura, vlogo vlečnega konja. Za sabo pa pušča tudi mnoge stare in celo častitljive prostore, ki nastopajo kot ostanek enačbe; za te ni več prostora v bleščeči novi podobi participativne in turistom prijazne kulturne industrije. V relativno majhnem Oslu tako zaradi preobilja investicij v naslednjih letih grozi propad petim pomembnim zgodovinskim stavbam, ki naenkrat niso več potrebne. Narodni muzej, Muzej sodobne umetnosti, Knjižnica Deichmanske, Munchov muzej in Muzej dekorativnih umetnosti in oblikovanja so na seznamu ogroženih. Projekt norveških arhitektov in kuratorjev z naslovom Mesto preselitev (City of Dislocation) preučuje takšno novo dinamiko, ki jo je povzročilo preobilje, predvsem pa, kaj se bo zgodilo z na novo izpraznjenimi zgradbami.

5

Morda se nam zdi, da so norveške skrbi sladke v primerjavi z napori naših mnogih lokalnih in nacionalnih kulturnih ustanov, ki se komaj držijo nad vodo. Pravzaprav pa imamo tudi pri nas nekaj primerov pretiranih investicij v posamezne projekte, ki se dolgoročno izkažejo za podobno, če ne še večjo nevarnost kot počasen propad zaradi pomanjkljivega vzdrževanja. Naša skrb za kulturno dediščino na primer vse prepogosto spominja na hiranje na obroke, medtem ko čakamo na čudežnega rešitelja, najpogosteje v obliki domnevno »bajno bogatih« zasebnih investitorjev in evropskih strukturnih skladov. Kadar pa denar v resnici priteče, se ga pogosto brez potrebnega premisleka o prihodnosti objekta naenkrat porabi. Spomnimo se samo na primer obnove gradu Pišece – vrhunskega in propadajočega objekta, ki mu je nenadna finančna injekcija s popolno sanacijo in obnovo, ki pa ji ni sledila vselitev kakršnegakoli programa v grad, samo odložila propad. Bolj ekonomično in manj destruktivno za častitljivo stavbo bi bilo vzdrževanje obstoječe substance na ravni, da ne bi propadal naprej. Tako pa smo menda po vsega skupaj slabem desetletju na točki, kjer grad zaradi zanemarjenosti spet potrebuje obnovo. Vse skupaj kar preveč boleče spominja na nenadne loterijski srečneže, o katerih kroži vrsta grozljivih zgodb o katastrofah, bankrotu le nekaj mesecev ali let po milijonskem zadetku (priznam sicer, da ima človek pri zgodbah o nesrečnih loterijskih dobitnikih včasih občutek, da gre le za obliž na rane tistih občanov, ki po trideset let nenehnega igranja lota ne morejo pokazati nič več od priložnostne štirice). Ali pa, če vzamemo bolj ekstremen primer: stradajoče, ki se, ko se dokopljejo do bogato obložene mize, ne morejo prenehati s prenažiranjem. Končni rezultat je pri počasnem hiranju in pri nenadnem prenažiranju enak. Preobilje je lahko smrtno nevarno …

 

Miloš Kosec

Fotografije so last projekta City of Dislocation

2 misli na “RUŠEVINE PREOBILJA: PRIMER OSLO

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja