Samograditeljskih hiš se zadnja leta drži sumljiv sloves. Deloma je razumljivo, zakaj: so prevelike, neracionalne, pogosto slabo zasnovane in energetsko potratne. Zgrajene so bile za precej velike družine z ne več obstoječim življenskim slogom, danes pa v njih pogosto prebivata enen ali dva stanovalca. Predvsem pa predstavljajo osnovno gradbeno enoto slovenskega (pol)predmestja, ki se je razlezlo med mestom in vasjo, med centrom in periferijo, in je pomagalo izničiti tako ruralno kot urbano okolje in jo zvezati v enolično repetitivno preprogo večno enakega. Po drugi strani pa je tako obširen nabor grehov, ki ga nalagamo polpreteklemu fenomenu, sam po sebi sumljiv. Če je samograditeljska hiša že v svojem bistvu zgrešena, kako to, da je bila gradnja hiš v lastni režiji v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih komaj kaj manj obče priljubljena kot gobarjenje in obiskovanje smučarskih skokov v Planici, dve najbolj »slovenski« prostočasni aktivnosti?

Seveda se odgovor ne skriva v nekakšni prirojeni nacionalni strasti do betonskih mešalcev. Delček odgovora pa se morda skriva v odlični, že pred nekaj leti izdani knjigi Milene Miklavčič »Ogenj, rit in kače niso za igrače.« Na pol spominsko, na pol etnografsko obsežno delo o inimnem in družinskem življenju sredi dvajsetega stoletja v Žirovski kotlini in okolici je prah vzdignilo predvsem s svojim doslednim in odkritim opisovanjem spolnosti »naših dedkov in babic«. Knjiga je zares odlično, deloma v narečju pisano in sveže branje o stvareh, o katerih se nekoč sploh ni govorilo, zato danes o njih skoraj ničesar ne vemo. Vendar pa je branje hudo poučno in naravnost šokantno: ne zaradi kakšnih žgečljivih podrobnosti, ampak zaradi neposrednega in iskrenega opisa vsakodnevne in povsod prisotne brutalnosti in tako fizičnega kot psihološkega  nasilja: pretepanje, zakonska posilstva, incest, tlačenje podrejenih, pijančevanje, … Vzemite skoraj katerokoli sadistično fantazijo, ki se je spomnite, in našli jo boste v opisu nekdanjega podeželskega vsakdana. Tesno jim sledijo manj opazne, pa zato nič manj travmatične tišine, zamolčevanja, spokoritve žensk, otrok, hlapcev. Vendar pa: kaj ima spolna in fizična deviantnost minulih generacij skupnega s samograditeljstvom?

Vse. Premnoga zgodba o novi hiši se na Žirovskem, verjetno pa tudi drugod po Sloveniji, začne z uporom veliki patriarhalni kmečki družini, kjer absolutno, skoraj fevdalno oblast nad ženo, otroci in hlapci vihti gospodar. Ta upor je seveda omejene vrste, vendar pa ni izvedljiv brez poroke ter novih oblik zaposlitev: v tovarni, v obrti, v upravi. V luči izkušenj, ki jih Mileni Miklavčič v posebenem poglavju o samograditeljstvu pripovedujejo današnji osemdeset- in devetdesetletniki, postane jasno, da je suburbana preproga samograditeljskih hiš tudi nekaj zelo pomembnega: je pobeg od vsakodnevnega nasilja in že davno zastarelih vzorcev »razširjene družine«, klic k individualizaciji, omogočanje človeka vrednega življenja; je beg iz vasi, in to na vasi. Po mojem mnenju bi morali etnografskim raziskavam okoliščin in bivanjskim izkušnjam samograditeljev pri razmisleku o »vélikem slovenskem predmestju« nameniti mnogo večjo pozornost in tako pojav najprej poskusiti naklonjeno razumeti, preden pred njim pokroviteljsko zamahnemo z roko.  Spodaj pa za pokušino nekaj utrinkov iz samograditeljskih spominov.

Fanči Šarf, 1964; fototeka SEM

Elizabeta in njen pokojni mož Jože sta hišo zastavila že leta 1949. Najprej sta mislila, da bosta delala na [očetovi] kmetiji, vendar se z očetom, ki je bil precej nazadnjaški, nista ujela. Zaposlen je bil le Jože, ker je bilo pred letom 1950 delovnih mest za ženske bore malo. Kmalu sta spoznala, da se od obljub ne da živeti, pa tudi od žlehtnobe ne. Ko je [Elizabeta] poribala tla, je gospodar pripeljal iz štale konja in ga vodil po hiši. Tako sta se odločila, da gresta na svoje. »Si predstavljate, da se danes lotite zidave ob eni zelo skromni plači?« sprašuje Elizabeta. »Denarja ni bilo in delavci, na srečo, v 50. Letih prejšnjega stoletja, še niso bili vajeni, da bi med delom pili alkohol. Vsak dan sem skuhala velik lonec lipovega čaja, vsi so se radi odžejali z njim! Ljudje so bili zagnani in optimistični, razmišljali so pozitivno, če bo on hišo naredil, jo bom pa tudi jaz lahko. Zgodilo se je, da je bil kdo od delavcev slabe volje in je kričal nad mano, verjemite, le z roko sem zamahnila in se nasmehnila, da je le hiša rasla!«

Alojzij: Leta 1951 smo vložili prošnjo za gradbeno dovoljenje. Naslovili smo jo na Okrajni ljudski odbor v Kranju. Na gradbeno dovoljenje smo čakali leto ali dve. Za vsak papir, ki smo ga potrebovali, smo morali sesti na avtobus, se odpeljati v Škofjo Loko ali Kranj, pa nihče ni jamčil, da vožnja ne bo zastonj. Uradniki so bili strašno počasni, da ne rečem še kaj hujšega. Pogosto se niso dali motiti, ko so klepetali, pili kavo ali poslušali radio.

Dragiša Modrinjak, 1960

Zemlja je bila draga. Leta 1949 je tisoč metrov velika parcela stala 50.000 din. Plača pa je bila okrog 3.000 din. Če je bila parcela velja od 1000 m2, so lastniki izgubili pravico do otroških dokladov, kar se je vsem zdelo krivično, saj jih je še dodatno udarilo po že tako plitvem žepu.

Največji problem mladih graditeljev je bil, ker se noben gradbeni material ni dobil takrat, ko so ga rabili. Niti železo niti cement. Na srečo je bilo v Žireh kar nekaj mest, kjer so sami izdelovali opeko. Imenovli so jih ceglounce. Stale so na mestih, kjer je bila zemlja ilovnata. Peči za žganje so bile v nenehni pripravljenosti. Ženske, ki niso hodile v službo, so vse noči kurile, da se je opeka enakomerno žgala. Pri izdelavi so pomagali otroci in sorodniki.

Do železa za plošče so s prikopali na dokaj izviren način. Takoj po 2. svetovni vojni so nabirali drajt na [nekdanji] meji z Italijo. Navili so ga na kol in ga vsak dan sproti, na kolesu, vozili domov. Tudi nad okna – za preklade – so dajali železne štange, ki so bile prav tako pobrane na mejnem področju. Malce trpko bi lahko rekli, da je vsaka stvar za nekaj dobra – tudi vojna.

Tudi temelje sta zakonca kopala sama. Edino pri betoniranju prve plošče se jih je, že tradicionalno, zbralo več, ki so prišli udarniško pomagat. (…) V najboljših sezonah so posamezniki naredili tudi po 40 ali celo še več udarniških. Trajalo je tri do štiri ure, da je bila narejena. Za malico so dobili klobaso in kozarec vina. Prva plata je bila za vsakega graditelja pravi praznik. Vsi, brez razlike, so bili v tistem trenutku ponosni, da so zmogli doseči prvi cilj. Ob tej priložnosti tudi vina ni smelo manjkati. Veseli dogodek sta morala ponosna lastnika zaliti še na bolj intimen način. Ko so vsi odšli – tako je bilo menda v navadi – , sta na plošči razgrnila odejo in se ljubila. Na ta način sta simbolično zacementirala svojo ljubezen.

 

Miloš Kosec

Vsi odlomki so iz knjige Milene Miklavčič: Ogenj, rit in kače niso za igrače (založba JUTRI 2052, 2013)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja