SINGULARNI OBJEKTI: ARHITEKTURA IN FILOZOFIJA

od • december 15, 2015 • Dogodki, Knjige, KulturaKomentarji (0)1638

Ob izidu slovenskega prevoda knjige Singularni objekti: arhitektura in filozofija bo v četrtek, 17. decembra ob 18.30 v prostorih mediateke Institut français de Slovénie potekala predstavitev in pogovor o knjigi. Knjiga Singularni objekti: arhitektura in filozofija, ki jo izdaja založba Praznine, sooča dva izmed ključnih avtorjev s preloma 20. in 21. stoletja, filozofa, sociologa in teoretika kulture Jeana Baudrillarda ter arhitekta Jeana Nouvela. Razprava je v prvi vrsti posvečena problematiki sodobnega prostora oziroma razmerju arhitekture do družbe v najširšem smislu. Problemi, ki se jih lotevata avtorja med drugim zajemajo vprašanja iluzije, dematerializacije, podobe, politike, estetike … V jedru pogovora je vprašanje o možnosti in nemožnosti singularnega objekta arhitekture kot nečesa, kar se je zmožno upreti učinkom globaliziranega in s kulturno industrijo preobremenjenega sveta. Knjiga je hkrati izjemen dokument, ki dokazuje, da najprodornejše sodobne arhitekturne in teoretične prakse nujno ukinjajo njuno medsebojno razliko.

2
Singularni objekti, ki jih zasledujeta Nouvel in Baudrillard, so po eni strani torej objekti, ki se gibljejo na robu naših predstav o svetu, celo več, nastopajo kot objekti, ki krojijo same robove misljivega in nemisljivega, po drugi strani pa bi jih lahko opisali kot vase zapognjene entitete, »mikrouniverzume«, ki delujejo po radikalno drugačni, lastni logiki. Pošastni objekti, pravi Baudrillard, objekti »od drugje«. V njih je nekaj eksplozivnega in nedoumljivega, nekaj, česar ni mogoče dokončno izčrpati ne z interpretacijo ne z linearno kavzalnostjo. In če že kje, potem se vselej pojavljajo na mestu preloma med vzrokom in učinkom, kot tisto, kar med avtorja in njegove objekte vnese nepojasnljivo in nepopravljivo prekinitev.
Seveda pa do »singularnosti«, »univerzalnosti«, »niča« ali »praznine«, o katerih govorita naša sogovorca, ni nobene bližnjice. Baudrillard morda že lahko reče, da ga arhitektura nikoli ni posebej zanimala, in sprašuje, če le ta presega svoje postopke, da bi se izčrpala v nečem drugem, kar bi morda pomenilo njen konec. Toda Nouvel ga bo tu pričakal z natančnim odgovorom: arhitektura se umešča v polje, ki je omejeno in zamejeno in kvečjemu skozi to omejenost se šele lahko osvobodi svojih pogojev, vzrokov in predpostavk. Objekt lahko singularen kvečjemu postane, na način, da se iztrga splošnosti. Kdor hoče iti naravnost k stvari, recimo na prej omenjene kategorije, nujno zgreši poanto ter kvečjemu estetizira in potvarja pravi ustvarjalni akt. Samo po ovinku lahko zadenemo objekt.
(Iz uvodne besede Nejca Lebarja)

Fotografija: založba Praznine

Sorodne vsebine

Komentarji