Iva Smrke Kröger, kolumna #Outsider02

Sedim v japonski izakayi, obuta v italijanske čevlje, pijem nemško pivo in berem ameriško knjigo. Kako čudovit svet, poln priložnosti.

Ob besedah poslovno potovanje zaslišim otrpel zvok letala, v katerem bom 12 ur preživela v kabini pod pritiskom in v katerem bo stevardesa že vnaprej poznala, kaj bom izbrala za glavno jed. V zadnjih treh letih sem zaradi posla z letalom prepotovala 380.000 kilometrov; to je razdalja, enaka poti do lune. Ciljev je bilo več, ampak bolj kot katero koli drugo je moj drugi dom postalo tokijsko letališče. Posamezno potovanje traja povprečno tri dni, od tega samo pot ves dan. Telesni napor. A izkušnja je veliko globja od neprespanosti in tako imenovanega jetlaga.  Kako neverjetno dobro je imeti priložnost zgraditi stavbo v Tokiu, medtem ko živiš v Evropi.

Globalizacija in tehnološko napredovanje je to vsekakor olajšalo, vendar je bila mobilnost arhitekta  ključna že mnogo prej. Arhitektura kot poklic nikoli ni bila zgolj lokalna. Arhitekte lahko vidimo kot arhetipske svetovljane, ki prinašajo svoje znanje v kraje, koder lahko najdejo delo in prilagajajo svoje sposobnosti krajevnim razmeram. Kar se je spremenilo skozi čas, so geografski dosegi in razlogi za njihovo mobilnost. Začetni razlogi za potovanje arhitektov so bili kolonialni,  arhitekti so potovali kot predstavniki osrednje oblasti na obrobje. Francoski strokovnjaki, tako kot njihovi britanski kolegi, so dejavno sodelovali pri gradnji kolonialnih mest. Drugi razlogi za potovanja arhitektov so gospodarske ali politične stiske v njihovem prvotnem kraju stalnega prebivališča. Brez prisilnega preseljevanja številnih najboljših arhitektov iz Nemčije in Avstrije ne bilo bi niti Tel Aviva, niti moderne arhitekture  ZDA. Prepričanje, da je arhitektura univerzalni jezik, je še ena motivacija za arhitekte in načrtovalce, da potujejo. Spremembe v potrebah na trgu dela in v migracijski politiki so delovale kot močni  dejavniki  v mobilnosti strokovnjakov za načrtovanje in arhitekturo. Rezultat je kozmopolizacija arhitekturnih in načrtovalnih podjetij ter obnova arhitekturnih in načrtovalnih slogov ali gibanj v nacionalnih okvirih. Znano je, da so migracijski tokovi izvor sprememb urbanih krajin: od trgovin in restavracij, ki ponujajo jedi iz drugih delov sveta, do celih sosesk, ustvarjenih s kompleksnim prepletanjem migrantov in lokalne skupnosti (npr. Chinatown, Little Italy in druge). Ideja, da so kulture lokalizirane in da smo priča nedavnemu premiku iz situacije, v katerih je bil svet mozaik lepo razdeljenih kultur, v situacijo, v kateri je prepleten z gosto mrežo kulturnih izmenjav, je zgodovinsko neustrezna. Medsebojna povezanost je sredstvo za prepoznavanje novih poslovnih priložnosti v širokem geografskem obsegu in odzivanje na spremembe na trgu.

Ko potujemo v državo, v kateri nikoli nismo bili, vemo, da bo potovanje pustolovščina, morda tudi kulturni šok. Stik z drugimi kulturami je fascinanten, ker nam odpira obzorja. Poslovno sodelovanje med različnimi kulturami pa je veliko bolj proces učenja kot proces opazovanja. Skupni poslovni cilj olajša medkulturne razlike ter izzive. Moj cilj s sodelavci v Tokiu je bil zgraditi najboljšo možno stavbo za italijanskega naročnika Prada. Sem majhne postave in sredi tridesetih let, kar za vodilno osebo projekta na Japonskem pomeni izziv – težka pot k pridobivanju spoštovanja starejših gospodov, ki obvladujejo poklic. Trdo delo, znanje in upor so se splačali, kajti po enem letu sem si spoštovanje tudi pridobila. Japonce lahko prepričaš samo z dejstvi ter trdim delom − drugačna komunikacija v arhitekturi in gradnji zanje ne obstaja.

Način komunikacije je bistveno različen med kulturami in je skupni govoreči jezik le osnovno orodje. V zadnjih letih je bilo veliko napisanega o kulturni inteligenci in o upravljanju medkulturnih poslov. V današnjem svetu komunikacij so informacijske tehnologije seveda ključno orodje, ki prinaša vedno večje hitrosti in zmogljivosti za izmenjavo informacij. Še eno plast k hitri globalni dostopnosti je dodal tudi internet Ne predstavljamo si več dneva brez njega, brez elektronske pošte ali aplikacij, kot je skype. Tako je tudi videokonferenca moj vsakdanjik. Zaradi časovne razlike mi ne uspe spiti niti jutranje kave, ko se moram že pojaviti pripravljena pred ekranom, ki ga vidi ekipa v Tokiu − ekipa, ki je lačna, ker je čas za večerjo že zdavnaj minil. Vsekakor je takojšnja povezanost velika prednost današnjega časa, a vendar smo s tem postali tudi neomejeno dosegljivi.

Ob obilici surove ribe, migajočih še živih živali in marsičesa drugega, kar sem užila v zadnjih treh letih, sem spoznala kaiseki − zaporedje jedi, ki so pogosto majhne in umetniško razmeščene. Kaiseki je vrsta umetnosti, ki uravnoveša okus, teksturo, videz, in barvo hrane, kot tudi izraz, ki se nanaša na zbiranje znanj in tehnik, ki omogočajo pripravo teh obrokov. Preciznost in pozornost do detajlov je v japonskem življenjskem slogu opaziti povsod: v hrani, embalaži, obleki, pohištvu in arhitekturi. Ja, arhitekti smo zelo vizualno usmerjeni − tudi na svojih neposlovnih potovanjih smo obsedeni s slikanjem detajlov oken, tal in streh – samo za inspiracijo. To seveda živcira naše sopotnike, a gre za del našega poklica.

Sedim v japonski izakayi (izakaya = pub), obuta v italijanske čevlje, pijem nemško pivo in berem ameriško knjigo, ki je postala moj pogosti sopotnik: Kulturna inteligenca  − obvladovanje kulturnih razlik. Kako čudovit svet, poln priložnosti.

Podprite ustvarjanje revije Outsider! Pišite na: narocnine@outsider.si

4 številke, skoraj 800 strani avtorskih zapisov, fotografij, reportaž, izjemne arhitekture in oblikovanja, 25€.
Revijo lahko tudi kupite v trafikah Delo in 3Dva, bencinskih Petrol, hipermarketih in bolje založenih knjigarnah. 184 strani lastnih vsebin: 7€

 

 

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja