Za lanskoletno Noč čarovnic smo na Outsiderjevi spletni strani objavili nekaj odlomkov iz arhitekturnih razmišljanj očeta literarne grozljivke, Edgarja Allana Poa. Letos pa se ob noči, ko naj bi bile duše umrlih najbližje svetu živih, vračamo v domače loge. Na prvi pogled se zdi, da se po številu duhov in strahov na Slovenskem ne moremo primerjati s Škotsko, kjer se včasih zdi, da bi nacionalni popis strahov nanesel višjo številko od trenutno živih Škotov. Ravno tako nismo razvili kakšnih nacionalnih stereotipov o krajih, kjer straši. Skromno število slovenskih grozljivk niti ni moglo ustvariti kulturnih vzorcev, ki jih povezujemo z ameriško podobo zaklete hiše: viktorjanske graščine s stolpom in z v prazno zibajočim se gugalnikom na verandi. Vendar pa nikar ne verjemite, da so duhovi uvoz »ameriškega kulturnega imperializma«; ob podrobnejšem pregledu se je samo slovenskih gradov z zgodbami o duhovih in strahovih nabralo toliko, da bomo morali članek razdeliti na dva dela. V prvem bomo obiskali nekaj zgodovinskih primerov grajskih duhov na Slovenskem, v drugem pa bomo preverili, ali so duhovi po drugi svetovni vojni izginili skupaj z nekdanjimi lastniki gradov, ali pa imajo med razvaljenimi stenami in počasi sesipajočimi se stropovi starodavnih dvorcev še vedno svojo domovinsko pravico.

valvasor_-_novi_dvor

Novi Dvor v Radečah v času, ko se je grajskim prebivalcem prikazoval duh nekdanje gospodarice

Eden izmed prvih pri nas zabeleženih grajskih duhov je častitljive starosti; v svoji Slavi Vojvodine Kranjske ga je podrobno popisal naš vsestranski kronist Janez Vajkard Valvasor. Skrivnostne dogodke na graščini Novi Dvor pri Radečah med 15. in 25. januarjem 1684 je pred nekaj leti v odlični zgodovinsko-poljudni knjigi opisal znani zgodovinar Dr. Dušan Kos. Duh nekdanje, takrat že dvajset let pokojne grajske gospodarice Marije Elizabete pl. Gallenberg se je najprej prikazal grajski kuharici Ani, nato pa je začel nadlegovati še preostalo služinčad, lokalno duhovščino in tudi grajskega gospoda, nečaka pokojnice Sigmunda Viljema barona Cečkerja. Dogodki so podeželsko skupnost tako vznemirili, da je ljubljanska škofija nekaj mesecev po dogodkih poslala posebno komisijo, ki je imela za nalogo ugotoviti, ali je bilo v prikazovanjih kaj resnice, ali pa je šlo samo za potegavščino oziroma prevaro.

knjiga

Najprej je kazalo, da bo komisija dogodkom prišla do dna, ne da bi se morala zatekati k nadnaravnim pojasnilom; vzbudili so se dvomi o morali grajske kuharice Ane, pa tudi o namenih nekaterih hlapcev, ki so z duhom strašili grajske dekle …Vendar pa je bilo pričevanj sčasoma tudi od bolj uglednih in zaupanja vrednih članov podeželske družbe, torej duhovnikov in plemičev, preveč, da bi se posvetne razlage izkazale za zadostne. Komisija se je zato, da bi se škandal čim manj opazno polegel, uradni razsodbi izognila, duh pa je prebivalce graščine prenehal nadlegovati, ko so dali pred oltarjem sv. Antona Padovanskega brati trideset maš za dušo pokojne plemkinje. To naj bi bila zahteva nekdanje grajske gospe, ki si je za svoj medij izbral ravno grajsko kuharico. Če pa gre verjeti slovenskemu rumenemu tisku (bralka in bralec bosta tu nedvomno prepoznala očiten oksimoron), ima duh Marije Elizabete v onostranstvu spet težave; na radeškem gradu, kjer je že od povojnega obdobja mladinski prevzgojni dom, spet poročajo o nenavadnih dogodkih, ki kratijo spanec varovancem in osebju …

rajhenburg

Spodnji in zgornji grad Rajhenburgu v Brestanici, prebivališči sovražnih bratov; njuni lobanji sta bili svoj čas shranjeni na zgornjem gradu (vir fotografije: http://www.tvz.si/)

V ljudskih pripovedkah in bajkah je sicer brez števila duhov, ki strašijo okrog razvalin nekdanjih gradov. Večinoma gre za nekdanje graščake, ki so zaradi za življenja strojenih krivic kmetom ali pa zaradi svojega pohlepa obsojeni na večno tavanje ali čuvanje kadi zlata in srebra v grajskih kleteh, kjer čakajo na Božjo milost. Včasih srečamo pa tudi manj tipične zgodbe, ki spominjajo na dogodke, ki jih danes označujemo za »poltergeiste«: hrupne, nagajive in včasih nevarne hišne duhove, ki se največkrat manifestirajo z trkanjem, razbijanjem, loputanjem in splošnim rogoviljenjem po zakleti hiši. Tako so na gradu Mokrice, ki je danes hotel, včasih pripovedovali, da se po dvorišču na god sv. Barbare vali topovska krogla in napravi tri kroge okrog grajskega vodnjaka – v spomin na nekdanjo grajsko gospodarico, ki se je zaradi neuslišane ljubezni vrgla z grajskega stolpa. Na spodnjem in zgornjem gradu Rajhenburg v današnji Brestanici ob Savi pa naj bi nekoč davno živela dva brata, ki sta se sovražila:

Nekega dne sta se istočasno uzrla skozi okni. Ker sta imela pri sebi strelno orožje, sta brž pomerila drug proti drugem in ustrelila. Prestreljeni lobanji so pozneje shranili v posebni sobi na gornjem gradu. Če so jih obrnili drug proti drugem, je začelo v sobi močno šumeti in prasketati, kar je pomenilo, da se hudo sovraštvo še ni umirilo.

luknja

Grad Luknja na začetku dvajsetega stoletja, ko je že začel propadati, kar pa ni ustavilo skrivnostne kočije z brezglavim lastnikom ne njeni vsakonočni poti …

Zanimiva ljudska zgodba je ohranjena tudi o gradu Luknja blizu Novega Mesta, ki s svojimi naravnimi in zgodovinskimi danostmi kar kliče po uporabi za scenografijo v kakšni grozljivki. Grad na skali pri vhodu v kraško jamo in nad izvirom rečice Prečne je bil zapuščen na začetku dvajsetega stoletja; njegove razvaline se danes hitro sesipavajo same vase. Odročna lega v senčni dolini, obdani z gostimi gozdovi, je za duhove pripravna že sama na sebi, atmosfero pa še gosti spominska tabla ob še ohranjeni grajski pristavi nekaj kilometrov stran ob vhodu v dolino, ki označuje mesto okrutnega umora iz šestdesetih let dvajsetega stoletja. Pristavo in nekdanji grad povezuje pot, po kateri naj bi se ponoči v veliki črni kočiji brez glave vozil duh povzpetniškega in skopega lastnika iz devetnajstega stoletja Jelovška pl. Fichtenaua. Za strašljivo nočno vzdušje divjega ambienta jamči bralcem kar pisec teh vrstic, ki je v svojih najstniških letih taboril v omenjeni dolini, čeprav je bila črna kočija takrat verjetno na popravilu, ker je nisem uzrl.

hemljnik

Hišni duh spada v domači grad vsaj tako kot portreti in orožje na stenah; predvojna reportaža z gradu Hmeljnik v Ilustriranem Slovencu

Da so duhovi podobno kot portreti prednikov in orožje iz protiturških vojn na stenah osnovna oprema družinskih gradov, so se  zavedali že predvojni lastniki, ki so včasih podobne zgodbe zaradi slikovitosti širili kar sami. Otroci zadnjega lastnika gradu Hmeljnik so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja Bernardi Potočnik ob pogovorih za knjigo »Hmeljnik : način življenja plemiške družine Wambolt von Umstadt med prvo in drugo svetovno vojno« zaupali, da je dal baron Wambolt v podstrešno »viteško dvorano« gradu, ki ga je ravno takrat prenavljal, pod omet zazidati nekaj šopov las, ki jih je kupil od ženske iz okolice – pač zato, da bi lahko goste strašil z zgodbami o zazidani ženi. Menda je imelo podstrešje s svojimi poustvarjenimi duhovi vsaj pri mlajših obiskovalcih baronske družine in njihovih guvernantah zaželjen učinek.

V drugem delu članka smo preverili, kako je z grajskimi duhovi na Slovenskem danes.

Miloš Kosec

Naroči revijo OUTSIDER! 4 štrevilke/25€

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja