SLOVENSKI GRADOVI STRAHOV DANES – 2. DEL

od • november 4, 2016 • Dediščina, RazmislekKomentarji (1)1324

Po drugi svetovni vojni so veliko večino naših gradov in dvorcev njihovi lastniki zapustili: bodisi potomci starodavnih rodbin, katerih družinska drevesa so se v grajskih dvoranah vila od stropa do tal, bodisi malce novejši meščanski povzpetnik, ki so si priborili svoje »družinsko gnezdo« – ti slednji so bili idejni potomci Prešernovega novopečenega graščaka, ki je lani:

Starino še prodajal, nosil škatle,
meril platno, trak na vatle,
letos kupi si grajšino.

Gradovi pa so ostali, četudi vse prevečkrat požgani, uničeni in izropani. Tiste, ki jih ni uničila vojna vihra, so počasi dodelali novi časi, ki se v večini primerov vlečejo vse do danes. Razen redkih srečnih izjem: gradov, ki so namenjeni javnim kulturnim funkcijam, ali pa za njih vzorno skrbijo zasebni lastniki, se večinoma počasi sesipajo, ali pa jih zasedajo programi, za katere drugje ni in noče biti prostora. Še pred desetletjem ali dvema smo imeli gradove, v katerih so bili nastanjeni begunci, še danes pa najdemo take s socialnimi stanovanji, umobolnicami in popravnimi domovi – vsebine, ki jim starinske zgradbe ne ustrezajo podobno, kot one same ne ustrezajo kulturnim spomenikom. Morda so se grajski duhovi ravno zaradi takih razmer odločili, da svojim živim sorodnikom ne bodo sledili v pregnanstvo, ampak bodo ostali med propadajočim kamenjem in sesipajočimi se tramovi.

2_00

Najdragocenejši vir za preučevanje problematike sodobnih slovenskih grajskih duhov in prikazni so internetni forumi; navadno jih psujemo in jih (upravičeno) imenujemo za greznice napačno razumljene svobode govora, tokrat pa moramo priznati, da niso vsi enaki. Forumi o nadnaravnem so, kot jim pristoji, vsekakor nenavadni kraji s svojimi pravili (in včasih celo s svojim jezikom: rahlo arhaično, neobtesano slovenščino, v kateri se subtilnejša pravila naše slovnice diskretno umaknejo zanosni, mistični in ocvetličeni skladnji in izrazoslovju). Ker pa sicer z vsemi drugimi informacijami bogata topografija v 25 zvezkih avtorjev Ivana Stoparja in Igorja Sapača o grajskih stavbah pri nas ne postreže z izdatnimi beležkami o obstoječih duhovih, brez forumov niti ne bi mogli začeti tega jedrnatega in nepopolnega pregleda.

Eden izmed gradov, ki naj bi bil še posebej oblegan z duhovi, je grad Pišece na Kozjanskem. Že njegova podoba z mogočnim stolpom, ki se dviguje nad širnimi samotnimi gozdovi, se zdi primerno pribežališče kulturnih stereotipov. Ustreznost se nadaljuje tudi, če nam uspe prestopiti grajski prag; v pred nekaj leti prenovljenem srednjeveškem kompleksu, ki pa na žalost ostaja brez stalnih vsebin in programa in mu zato grozi ponovni propad, bi lahko svoje grozljivke snemala Murnau in Polanski. Tako kot Hmeljnik, ki smo ga omenili v prvem delu članka, so bile tudi Pišece pred vojno bogato opremljene. Zadnji potomec baronov Mosconov, ki so imeli Pišece več stoletij za svoj rodbinski izvorni grad, je umrl malo pred drugo svetovno vojno. Mimogrede, gre za družino, na katero najpogosteje naletimo na Tominčevem skupinskem portretu, kjer po zadnji modi opravljene, obenem pa malce puhoglave dame pijejo kavo. Morda je med grajskimi duhovi tudi katera izmed treh gospic? V fotografijah časopisne priloge Ilustrirani Slovenec si lahko ogledamo častitljivo notranjost v tridesetih letih dvajsetega stoletja, ko je stavba doživljala svoje indijansko poletje.

dvorana_na_gradu_pisece

Temni leseni opaži in težki portreti prednikov so primerna scenografija za prikazni in na Pišecah jih po trditvah raziskovalcev paranormalnih pojavov še danes ne manjka, četudi se je mnogo dragocene opreme porazgubilo, del slik pa je danes ohranjen v muzeju v Brežiškem gradu. Domišljijo najbolj buri velik romanski stolp, kjer naj bi Mosconi že pred davnimi stoletji zaradi družinskih razprtij zazidali mlado deklico, ki so jo hranili skozi lino. Umrla je šele po sedmih desetletjih jetništva, ko se je v visoki starosti še vedno igrala s punčkami. Njen duh naj bi še danes taval po stolpu. Drugo temačno zgodbo, ki naj bi prispevala svoje k zakleti graščini, navaja Janko Orožen v svoji knjigi Gradovi in graščine v narodnem izročilu (1936):

grajsko_dvorisce_na_pisecah

Neki pišečki baron je bil silovit okrutnež. Da bi doka­zal svojim podložnikom, kako neomejeno gospodari nad njimi, si je često privoščil krvavo šalo. S kočijo se je pripeljal do »marofa«, kjer je z žvižgom priklical svoje podložnike. Konje so izpregli in ročno so ga morali po bregu vleči v grad. To počenjanje je kmete še bolj razdražilo in nekoč so njega in njegovo ženo zavratno v gozdu umorili. Kmete je doletela strašna kazen. Nekatere izmed njih so usmrtili, toda pred smrtjo so jim sekali ude, jih četvorili itd. V spomin na gozdni umor je pozneje na tistem mestu (ob cesti k podružnici sv. Jederti) stal črn križ. Danes ga ni več, ali mesto se še vedno imenuje »Pri črnem križu«.

2_slivnica

Med kandidati za graščine, v katerih še straši, je eden od pogosteje omenjenih tudi grad Slivnica. Na okroglih mizah o problematiki propadanja slovenskih gradov je bil pogosto izpostavljen kot eden izmed najbolj žalostnih primerov propadanja – še posebej zato, ker tu za tragično stanje niso bili krivi dolgi denacionalizacijski postopki: lastnik je že vseskozi Ministrstvo za šolstvo, ki pa se ni potrudilo niti toliko, da bi grad zaklenilo in preprečilo njegovo nadaljnje uničevanje. Po najnovejših podatkih pa je Slivnica letos končno dobila nove lastnike. Še zadnji čas, sicer bi čez nekaj let grad sam postal le še duh. Upamo, da bodo novopečeni ruski graščaki čudovito graščino v historicistični preobleki, ki tudi na zunaj deluje kot uklet dvorec, ustrezno prenovili in s tem pokazali državnim ministrstvom, kako se stvari streže, obenem pa upamo tudi, da z obnovo iz gradu ne bodo pregnali njegovih duhov. Kot piše eden od bolj marljivih udeležencev enega izmed forumov o paranormalnih pojavih, so grajski prostori polni ne zelo benevolentnih prikazni. Zakaj, nismo uspeli ugotoviti, ker kakšnih srh vzbujajočih zgodb prav za ta grad ni zabeleženih (četudi jih ima skoraj vsaka druga na pol spodobna fevdalna rezidenca vsaj nekaj).

predjama

Zaključiti pa moramo z morda najbolj odmevnim (in najbolje raziskanim?) grajskim duhom pri nas – strašenjem v Predjamskem gradu! Nikar se ne čudite, če za duhove v Predjami še niste slišali, tudi jaz nisem, dokler niso leta 2008 k nam prišli člani ameriške ekipe »Ghost Hunters International« in posneli dokumentarec o iskanju prikazni v nekdanji utrdbi Erazma Predjamskega. Nastal je »dokumentarec« (bi morali zapisati: »mokumentarec«?), ki prestrašenim gledalcem zares postreže z neovrgljivimi znaki, da v Predjami straši. Zlobneži bi sicer pripomnili, da je za prikazni odgovorna morebitna parkinsonova bolezen snemalca (tresenje kamere je eden glavnih znakov grajskih strahov), skrivnostne zvoke pa bi lahko ekipa dodala pozneje, v udobju kakšnega ameriškega nizkoproračunskega studia, vendar pa jih ne bomo poslušali. Izrazimo lahko samo zadovoljstvo nad naključjem, da so duhove našli ravno v najbolj slikovitem in turističnem Slovenskem gradu, ne pa v kakšni odročni in zapuščeni puščobni graščini. Pa kaj potem, če ni ohranjena kakšna prepričljiva legenda ali pripovedka o predjamskih duhovih. V današnjih časih gredo duhovi v korak s časom – namreč tja, kjer so turisti (ali je ravno obratno?) …

Preberite tudi prvi del članka o grajskih duhovih na Slovenskem v preteklosti.

Miloš Kosec

Sorodne vsebine

One Response to SLOVENSKI GRADOVI STRAHOV DANES – 2. DEL

  1. […] drugem delu članka smo preverili, kako je z grajskimi duhovi na Slovenskem […]

Komentarji