Nedavni požar londonske stanovanjske stolpnice Grenfell se izrisuje kot največja nesreča kakšne stanovanjske stavbe v povojni Veliki Britaniji. Seveda pa se v dneh po požaru, ki je zahteval najmanj trideset življenj (vse pa kaže, da je pogrešanih še veliko več) kopičijo ugibanja, v kakšni meri imamo dogodek lahko samo za nesrečo; vedno bolj se zdi, da je katastrofa posledica splošnih sistemskih politik in praks na področju socialne stanovanjske gradnje v kombinaciji s specifično lokacijo stolpnice v londonskem kontekstu.

Socialna stanovanja, posejana tudi po tako bogatih londonskih predelih, kot je Kensington (gre za najbogatejšo občino v celotnem Združenem kraljestvu), so ostanek povojne Britanije, na katero smo že skoraj pozabili. Od druge svetovne vojne pa vse do konca sedemdesetih je bilo Združeno kraljestvo namreč ena najbolj reguliranih tržnih ekonomij ter obenem ena najimpozantnejših socialnih držav zahodnega tipa z nacionaliziranimi javnimi storitvami, stanovanji in infrastrukturo. Ena izmed ključnih socialnih politik skoraj vsake povojne vlade – tako laburističnih kot konservativnih – je bila gradnja socialnih stanovanj. In to ne le v delavskih in revnejših četrtih; socialna stanovanja so bila načrtno umeščena tudi v tradicionalno premožnejše soseske, deloma tudi kot nekakšna strategija družbenega »premešanja kart« in bolj vzdržne integracijske politike onkraj tradicionalnih razrednih ločnic britanske družbe. Uspešnost neokonservativne revolucije Margaret Thatcher v osemdesetih, ki je odprla pot neoliberalni vladavini nereguliranega prostega trga, privatizirala večino javnega servisa in omogočila razprodajo socialnih stanovanj, je najbolj očitna skozi dejstvo, da se povojna desetletja socialne države v Veliki Britaniji, danes eni najbolj razslojenih družb Zahoda, zdijo kot nadrealistične sanje.

Stolpnica Grenfell pred nedavno prenovo

Ena izmed tipičnih znanilk bodoče solidarne in socialno vzdržne družbe, ki se nato ni nikoli uresničila, je bila tudi stolpnica Grenfell, ki je v od nekdaj premožnem zahodnem Londonu zagotavljala socialna bivališča za 600 oseb. S tragičnim požarom je stavba, ki je vzplamtela kot bakla, na žalost postala znanilka britanske, pa tudi globalne realnosti. Neoliberalna realnost pač vključuje intenzivno razslojevanje, predvsem pa umik države kot upravljalskega in regulatornega mehanizma. Če stavek Margaret Thatcher, da »družbe ni, so le posamezniki in družine« združimo s po definiciji kolektivnim, torej družbenim bivanjem v stolpnici, v neki točki nujno pride do katastrofe. Upravljanje socialnih stanovanj je bilo v primeru stolpnice Grenfell namreč na dva načina ogroženo: stolpnica se je nahajala na »sovražnem terenu«, kjer je bil pretežen motiv lastnikov nepremičnin obdržati in povišati njihovo vrednost (pri čemer je treba vedeti, da bližina socialnih gradenj v Londonu na cene stanovanj praviloma vpliva negativno), obenem pa se je znašla tudi v kolektivnemu in socialnemu bivanju sovražnem času.

Da ne gre le za nekakšno alegorijo politične in družbene debate v razgretosti po tragediji, ampak za nadvse otipljivo in smrtonosno posledico večdesetletne namenske politike, najbolje kažejo prvi podatki o širjenju požara. Stolpnica je bila v letih 2015 in 2016 temeljito obnovljena – vrednost projekta je bila ocenjena na 10 milijonov funtov. Poleg umestitve skupnih prostorov v pritličju stolpnice so posegi med drugim vključevali tudi novo fasado z izolacijo. Ta standardni poseg pri obnovi zastarelih stanovanjskih stolpnic širom Evrope je bil v primeru Grenfell izveden z izolativnim materialom  Celotex RS5000, obdanim z zunanjim panelnim slojem – novo fasado. Glede na posnetke požara je bila smrtonosna kombinacija ne dovolj požarnoodpornega materiala in efekta dimnika, kjer je vlek zraka med izolacijo in fasadnimi paneli požar sunkovito razširil po celotnem obodu stolpnice. Panelna fasada je požar ujela med dve plasti in preprečila odpadanje goreče izolacije iz fasade – kar bi se zgodilo v primeru kontaktne fasade. Čeprav bo treba na izsledke uradne preiskave počakati, zaenkrat vse kaže na to, da je bila ravno nedavna prenova z izbira cenejšega materiala namesto dražje, požarnoodporne izolacije, in s slabo zasnovo nove fasade v veliki meri kriva, da se je stolpnica spremenila v smrtonosno baklo. Vendar pa ni mogoče spregledati tudi širše družbene vloge katastrofe in prenove, ki ji je očitno botrovala. Eden izmed glavnih motivov lanskih posegov je bil namreč estetski – kako stolpnico iz leta 1974, ki je mnoge premožne prebivalce Kensingtona vse preveč spominjala na ne tako davno socialno državo in na neželjeno revno prebivalstvo, ki zbija ceno okoliškim nepremičninam, vsaj na zunaj prenoviti in napraviti manj estetsko motečo. Šlo je za neke vrste vizualno gentrifikacijo, ki je bila dobesedno navedena tudi v planskih dokumentih: »Zaradi svoje višine je stolpnica vidna iz okoliških zaščitnih območij (…) prenova stolpnice bo izboljšala poglede iz okoliških sosesk.« Po poročanju časnika Daily Telegraph je šlo pri izbiri med bolj gorljivo izolacijo (22 funtov za kvadratni meter) in negorljivo, izboljšano različico (24 funtov) za samo 2 funta, torej za približno 9% razliko v ceni. Jasno: socialna stanovanja po definiciji ne prinašajo profita, izboljšana podoba zgradbe pa bi lahko občutno zvišala cene (in torej profit) okoliškim lastnikom nepremičnin. Imperativ prenove je potencialno varnostno in strukturno izboljšanje stolpnice izrabil za »širši« učinek, blagodejen predvsem za privatne interese.  »Optimizacija trošenja« javnih sredstev pa zahtevala varčevanje na vsakem koraku; zato so današnja ožgana lupina Grenfella in desetine mrtvih prebivalcev v njej nadvse otipljivi znaki umika strokovne arhitekturne in gradbene kompetence pred kapitalom, predvsem pa umika države iz družbe.

Miloš Kosec

Naroči revijo Outsider

 

Deli objavo:

3 misli na “Smrtonosna estetizacija socialnih stanovanj?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja