Dvesto oseminosemdeset prispevkov, kar pomeni en prispevek vsakih 30 ur – to je v suhi statistiki izraženo leto 2016 na spletni strani Outsider. Za njo se skrivata vložen trud in čas mnogih sodelavcev, ki jih žene skupni imenovalec: želja, da bi o arhitekturi, umetnosti in kulturi razpravljali mnogoglasno, odprto in polemično. V uredništvu upamo, da bomo z letos že dodobra vpeljanim delom uspešno nadaljevali tudi v letu 2017. Materiala bo glede na videno dovolj, kritični glasovi pa bodo v ozračju preteklega in nekoliko distopičnega leta 2016 morda potrebni bolj kot prej. Ker pa prava komunikacija ne potrebuje le bralcev, ampak tudi komentatorje, kritike in sodelavce, v naslednjem letu na vse obiskovalce spletne strani računamo še bolj kot prej. Tik pred silvestrovim smo zbrali nekaj najbolj odmevnih člankov preteklega leta, ki vam jih ponujamo v ponovno branje, obenem pa vam želimo uspešno in ustvarjalno novo leto 2017!

#1 Intervju: pogovor z Marušo Zorec

Na enem svojih predavanj si govorila o sencah in teksturah drevesnih krošenj iz svojega otroštva.

Ja, čustvena odzivnost, da vidiš svetlobo v gozdu ali pa horizont morja. Če to vidiš, potem znaš tudi v arhitekturi to videti. Nič ni narobe, če je človek malo čustveno odprt, dojemljiv, če je včasih vznesen v nekem prostoru ali naravi. So prostori, ki so nekako abstraktni, ki niso zelo avtorsko in formalno določeni, ki so toliko odprti, da se v njih prepoznajo različni ljudje. Če je arhitektura preveč izoblikovana z neko govorico, te lahko zmoti, ker ti ni blizu. Arhitektura mora biti v svojem izrazu odprta in tako dostopna vsem, ki imajo stik z njo. Dati mora svobodo gibanju, uporabi. Da je »prostor« res »prostost«. V slovenskem jeziku sta ta dva fenomena res tako lepo povezana.

 

 

#1 Mnenje: Poročanje o ljubljanskem Rogu

V preteklih tednih smo na spletni strani Outsider veliko pisali o poročanju s fronte; geslo letošnjega beneškega Arhitekturnega bienala poziva k drugačni, bolj angažirani vlogi arhitektov in o nujnosti dialoga med stroko, politiko in splošno javnostjo pri urejanju vseh družbenih prostorskih zadev. Pa so nas, kot se rado zgodi, med zanosnimi premišljevanji zmotili dogodki na lastnem dvorišču in nam fronto prinesli kar na domači prag. Včeraj se je namreč v zgodnjih jutranjih urah odvil prvi izmed poskusov napovedane rušitve objektov na območju nekdanje tovarne Rog. O prvem dejanju obleganja lahko izdatno berete na spletu – deloma zaradi učinkovitega angažmaja braniteljev Roga, deloma zaradi nebrzdanega veselja medijev do pristnega urbanega nasilja. Tu nam zadostuje, da lahko z veseljem ugotovimo, da je prva bitka dobljena: sile javnega reda in miru so se morale umakniti, v znak premirja pa so na dvorišču pustile gradbeni bager, ki so ga obleganci v zmagoslavju (pa morda tudi kot hommage neki drugi barvarski akciji, ki se je pred nekaj leti lotila tanka) prebarvali v subtilen roza odtenek. Držimo pesti, da ne gre za trojanskega konja.

 

 

#1 Projekt: hiša Kogler na Goričkem

»Ne zidaj slikovito. Prepusti ta učinek zidovom, goram in soncu. Človek, ki se slikovito oblači, ni slikovit, ampak je pavliha. Kmet se ne oblači slikovito. Tak kar je. Zidaj tako dobro, kot znaš. Ne bolje – ne pretegni se. Pa tudi slabše ne …«

Adolf Loos (Regeln etc., 1913)

Preprostost prenovljenih objektov lahko na prvi pogled preseneti. Pod pojmom sodobna arhitektura si običajno predstavljamo marsikaj drugega. Navajeni smo ekscesov in sodobnosti za vsako ceno. Razumevanje dejstva, kako preprosta in premišljena je prenova Tanje Rainer Kogler, zahteva čas. Zahteva tudi miselni korak stran od sodobnih smernic arhitekture, podoben korak, kot ga je terjalo delo Adolfa Loosa pred sto leti. O njem je Robert Scheu, Loosov prijatelj, zapisal: »S svojim življenjskim delom je pokazal, da je stol samo stol, da so vilice samo vilice in da je hiša samo hiša. Stvar bi morala biti preprosto to, kar je.« Hiša Tanje Rainer Kogler je preprosto to kar je – hiša.

 

 

#1 Dediščina: Knafelčeva oblikovalska ikona

Kljub spremenljivemu, skoraj aprilskemu vremenu smo na vrhuncu planinske sezone. Na poteh v naravi, apnenčastih skalah v visokogorju in stenah zatočišč in bivakov je naš najbolj vztrajen spremljevalec majhen rdeče-beli znak. Ob dobro izhojenih poteh ga le mimogrede ošvrknemo s pogledom, na slabšem terenu ali v megli pa postane dragocen zaveznik in pogosto, ne da bi se tega zavedali, tudi rešitelj življenj. Ta mesec mineva že 94. leto, odkar je bila uporaba markacije standardizirana in kodificirana. Po njenem avtorju jo imenujemo tudi Knafelčeva markacija; prav gotovo je ena izmed ikoničnih slovenskih oblikovalskih dosežkov in bi jo lahko postavili ob bok stolu Rex, kiosku K67 in telefonu Iskra ETA.

 

 

#1 Natečaj: Slovenska hiša za 21. Stoletje

Problema predimenzioniranosti, energetske potratnosti in funkcionalne neprilagodljivosti stanovanjskih hiš se v Sloveniji že dolgo zavedamo. Kljub temu pa strategija upravljanja z obsežnim fondom hiš, zgrajenih v drugi polovici 20. stoletja (te predstavljajo večino slovenskih eno- in dvostanovanjskih bivalnih enot), še ni bila predmet poglobljene študije ali obširnejšega strokovnega pretresa. Ker je ta problem kompleksen in trdno usidran v ljudeh, navadah in družbenih normah, menimo, da je edina možnost za izboljšanje stanja praktično delovanje na terenu in spodbujanje pozitivnih sprememb s primeri dobre prakse.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja