Znanstveniki predvidevajo, da bi v primeru, da bi ljudje naenkrat izginili s planeta Zemlja, trajalo le nekaj stoletij, preden bi naravni procesi izbrisali veliko večino človeških sledi. Kakšnih petsto let torej, pa bi le sistematična izkopavanja in prefinjene kemične analize razkrivale sledi nekdanje človeške civilizacije. Zemeljska površina pa bi bila zaradi geoloških in bioloških procesov v tem času že tako preoblikovana, da bi na njej zaman iskali sledi avtocest, velemest in danes povsod prisotne infrastrukture. Če samo pomislimo na egipčanske piramide, ki skoraj nespremenjene vztrajajo že tisočletja, se nam glede takšne znanstvene ocene sicer vzbudi kakšen dvom – res pa je, da brez dvoma drži za veliko večino vsakdanjega grajenega okolja, ki za razliko od piramid nikoli ni bilo projektirano za večnost.

5

Iz knjige Cerkve na Kočevskem nekoč in danes (Mitja Ferenc in Gojko Zupan)

Tudi v Sloveniji imamo nekaj primerov, kako minljiva je »večna arhitektura«. Ozrimo se na Kočevsko. Po obsegu največja sprememba pokrajine v nedavni preteklosti pri nas se kaže v današnjih strnjenih gostih gozdovih redki poselitvi, kjer je bilo še pred osmimi desetletji vse polno vasi, cerkva in pokopališč. Zaradi izselitve nemških Kočevarjev na začetku druge svetovne vojne, pa tudi zaradi vrste drugih vzrokov, povezanih z medvojnimi in povojnimi dogodki, je kultivacija krajine izven osrednjega območja okrog mesta Kočevje skoraj popolnoma zastala. Mnogi izmed na videz starosvetnih temačnih kočevskih gozdov so kljub videzu dokaj nedavnega nastanka – v nekaj desetletjih so povsem prekrili nekdanja polja, pašnike, travnike in vasi. Tu se je hitreje in nazorneje odvrtel scenarij, ki se v zadnjih desetletjih intenzivira tudi drugje na slovenskem podeželju: opuščanje obdelovanja zemlje, praznjenje odmaknjenih naselij in »renaturalizacija« kulturne krajine.

DSC02451

Kaj je v naravi ostalo od kočevarskih vasi? Ne mnogo – čeprav je bila večina hiš zidanih iz kamna ali opeke, je bilo nekaj desetletij dovolj, da so se stene sesipale, kamni raztresli, konfiguracija terena pa je izgubila umetne, geometrično pravilne oblike, in se v neustavljivem procesu entropije povezala s prodirajočimi gozdnimi, s koreninami prepredenimi tlemi. Le kakovostnejša gradnja iz kamnoseško bolje obdelanih elementov, kar najpogosteje pomeni cerkvene stavbe, in pa občasno vzdrževanje nekaterih pokopališč in znamenj, je v krajini zadržalo nekaj sledi stoletne človeške prisotnosti. Vendar pa je zanimivo in obenem nekoliko ironično, da se za najbolj trpežne sledi človeške naselitve niso izkazali kamniti zidovi, škarpe in drugi stoletni graditeljski posegi, ampak – rastlinje. Kot v svojih delih o opuščeni Kočevski pišeta zgodovinar Mitja Ferenc in umetnostni zgodovinar Gojko Zupan, so še dolgo po izginotju arhitekturnih sledi naselij zanesljiv označevalec vasi podivjana sadna drevesa. Večinoma ne gre za izvorne primerke cepljenih dreves, ki so bila obvezna sestavina vsake domačije, ampak za njihove potomce, ki pa so se večinoma zasadili na istem območju. Ironija usode torej za najtrpežnejše nosilce poselitvenega izročila ni določila arhitekture, ampak ravno rastlinje, ki je obenem odgovorno tudi za hiter izbris kočevarskih vasi.

bellotto

Ne samo na Kočevskem, ampak povsod po svetu lahko kmalu najdemo dovolj dokazov za tezo, da flora in arhitektura nista nujno alegoriji nasprotja med naravo in arhitekturo; eden izmed najbolj znanih primerov je rimski Kolosej. Stavba, za katero prerokba trdi: »Dokler bo stal Kolosej, bo stal tudi Rim. Ko bo padel Kolosej, bo padel tudi Rim. Ko bo konec Rima, bo tudi konec sveta.« Preden jo je obsesija z »avtentičnimi ruševinami« v devetnajstem in dvajsetem stoletju očistila vseh srednjeveških adicij in bohotnega rastlinja, ki sta vsaka po svoje načeli in tudi mnogo dodali antični zgradbi, so relativno dobro ohranjene stebre in stene preraščale mnoge vrste najrazličnejšega rastja. Že sredi 17. stoletja je Domenico Panaroli izdelal katalog rastlinskih vrst (našel jih je kar 337!), ki jih je našel v zidovju mogočnega amfiteatra. Najbolj znano raziskavo pa je leta 1855 objavil Richard Deakin v knjigi z naslovom »Flora Koloseja«: v njej je naštel celih 420 rastlinskih vrst na območju zgradbe. Število je bilo pozneje močno okleščeno z očiščevalnimi deli, ki so z željo prezentacije antične veličine na žalost izbrisale mnoge naravne in historične sledi mnogih stoletij Koloseja po njegovi prvotni uporabi in pred njegovim ponovnim »odkritjem« v dobi, ki se je imela za rešiteljico antičnega izročila.

deakin

Vendar pa je pri vsej zgodbi s floro Koloseja najbolj zanimivo, da so bile mnoge rastlinske vrste eksotičnega izvora, ki jih že v neposredni bližini zgradbe niso več našli – med njimi so bile afriške in azijske sorte, ki na Apeninskem polotoku niso prisotne. Romantične teorije so diverziteto pripisovale množici eksotičnih zveri, pa tudi ljudi z vsega konca imperija, ki so jih sem prisilno in prostovoljno dostavljali v stoletjih krvavih spopadov, namenjenih zabavi rimskega plebsa. V zabojih z živalmi, v njihovi dlaki in na oblekah sužnjev so potovala tudi semena tujih rastlin; nekatera izmed njih so se zasadila v okolju, kjer so slej ko prej končali njihovi nosilci. Raznoliko rastlinje je tako na nek način postalo spomenik mnogih živalim in ljudem, ki jih je konzumirala »zabavna industrija« iz začetka našega štetja. Podobno kot v Kočevju se je tudi tu rastlinje izkazalo za izjemno obstojno zaradi sposobnosti, da se samo razmnožuje in perpetuira skozi genetski zapis (ne pa, kot velja za arhitekturo, skozi snovno obstojnost, ki mora slej ko prej priznati poraz pred nezaustavljivo vztrajnostjo entropije). Zato gosto rastlinje na ruševinski gmoti ni le romantičen okras ali pa moralna pridiga o minljivosti vsega človeškega – lahko je tudi najbolj vztrajen in trajen spomin na človeško aktivnost. Flora je v zgornjih primerih postala poslednja ruševina in zadnji nosilec zapisa o ljudeh in kamnih, ki jih tam že davno ni več.

Miloš Kosec

Ena misel na “SPOMIN RASTLIN

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja