Prejšnji konec tedna, 21. in 22. junija, je na Fakulteti za arhitekturo (UL), v Mestnem muzeju Ljubljana in Muzeju za arhitekturo in oblikovanje potekala konferenca z naslovom “Kolektivno bivanje: nove iniciative”. Že sam napovednik in program sta obetala strokoven in obsežen vpogled na precej široko in kompleksno stanovanjsko problematiko, zato sem se z veseljem odločil na poti na morje ustaviti na fakulteti in se udeležiti prvega dela konference, v katerem je bilo napovedanih nekaj predavanj in delavnica s strokovnjaki iz tujine. »Delavnice«, kot si jo udeleženec konference predstavlja, na žalost ni bilo (očitno sem napačno artikuliral vsebino programa), zato smo obiskovalci poslušali predstavitev seminarskih nalog študentov s komentarji povabljenih strokovnjakov iz tujine. Prav ti komentarji so bili vsebinsko daleč najboljši, saj so povabljeni strokovnjaki postavili pomembno ogledalo na koncept izobrazbe mladih arhitektov s področja kolektivne gradnje in splošne stanovanjske problematike.

Študentje so namreč pri dveh seminarjih dobili nalogo, da analizirajo izbrano obstoječo sosesko in naredijo podrobne analize, na podlagi katerih so izdelali idejni načrti za nekakšno »izboljšanje« stanovanjskih pogojev. Predlagane rešitve problema parkiranj, sprehajalnih poti, neizkoriščene zelenice okoli blokov, manjše krajinske ureditve so bile precej korektno in v dobri meri kakovostno rešene, zato študentom ne gre ničesar očitati. Pa vendar, sem se veš čas spraševal, kakšno to ima povezavo s splošno problematiko stanovanjske (kolektivne) gradnje v Sloveniji? Težave, ki so bile skozi seminarske naloge predstavljene, so seveda pomembne, vendar iskreno povedano, zaradi svoje vsebine bolj sodijo na študij krajinske arhitekture. Arhitekti in urbanisti naj bi se menda ukvarjali z drugimi vprašanji. Z vprašanji, ki so med drugimi s področja reševanja stanovanjskih težav, zasnove stanovanj, iskanja novih potencialov za stanovanjsko gradnjo znotraj obstoječih urbanih območij in podobnega.

Res je, da so se študentje v nekaterih seminarskih nalogah dotaknili tematike iskanja novih potencialov za stanovanjsko gradnjo – in predlagali dozidave obstoječih stanovanjskih blokov, kot je gradnja dodatnih stanovanj na ravni strehi, s pomočjo katerih bi pomagali financirati prenovo fasad, ali pa gradnja novih objektov ob obstoječih oziroma celovita prenova obstoječih stanovanjskih blokov. Vendar so vse to bili postranski predlogi rešitev.

Čeprav se na enem ali dveh primerih, kjer so se posvetili prenovi stanovanjskega bloka, res lahko sprašujemo, ali je predlagana rekonstrukcija, ki popolnoma korektno funkcionalistično zasnovana stanovanja v stolpnici Štepanjskega naselja z obsežnimi gradbenimi posegi spreminja v dupleks »loft« stanovanja  – sploh smiselna. Argument v prid takemu predlogu rešitve, da namesto »dolgočasnih stanovanj« dobimo »bolj pestro stanovanjsko tipologijo«, zagotovo ne drži!

Fakultete so idealno mesto za testiranje različnih konceptov, pri tem pa so ugotovitve lahko zelo odmevne v strokovni javnosti, posebej takrat, ko se združijo različne stroke in se problem analizira z različnih zornih kotov – analiza prenove stanovanjskih sosesk z urbanističnega, prometnega, arhitekturnega, sociološkega, gradbenega, krajinskega in strojniškega zornega kota. Če pa od študentov arhitekture zahtevamo, da sami analizirajo problematiko prenove celotne soeske in iščejo nove rešitve, dobimo nekaj, kar je nedokončano, strokovno parcialno obravnavano in pogosto z zgrešeno vsebino. Pri tem pa še posebej odmevajo besede francoskega arhitekta Frederica Durota, ki je v svojem komentarju na predstavljene projekte študentov, omenil, da pogreša poglobitev v notranjost objektov in v problem zasnove stanovanj.

In res je, v Sloveniji se premalo govori o zasnovi stanovanj, ki bi odgovorila na dejanske bivanjske potrebe v okviru finančnih zmožnosti prebivalstva. Prav zato je nujno potrebno, da se nove generacije arhitektov čim več ukvarjajo s to problematiko čim realneje.

Prav na to je posredno opozorila Gabu Heindl v enem od svojih zaključnih komentarjev, da je velik razkorak med stanovanjsko gradnjo v času Jugoslavije in projekti, ki so jih delali študentje. Zato je smiselno odpirati razpravo, kako nadaljevati kakovostno delo prejšnjih generacij v luči današnjih družbeno političnih in prostorskih razmer. To bi bilo mogoče razumeti tudi kot vabilo, da se začnemo resneje ukvarjati z dejanskimi problemi kolektivne gradnje oziroma razvijati novo strategijo stanovanjske gradnje, ustrezno zahtevam današnjega in prihodnjega načina bivanja v okviru današnjih zmožnosti.

Napisal: Srđan Nađ

Podprite nastajanje Outsiderja z naročilom!

Celoletna naročnina

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja