Krize je že nekaj časa konec, cene stanovanj po Sloveniji in v urbanih centrih vztrajno rastejo, tudi zato, ker sta kreditosposobnost in s tem povpraševanje na vrhuncu, ponudbe novogradenj pa (skoraj) ni. V skladu z maksimo o plašnosti kapitala bo trajalo še nekaj let, da se bodo investitorji opogumili in začeli graditi; takrat pa bodo verjetno zgradbe poljubne kakovosti gradili vsi po vrsti in kjerkoli bo mogoče. Pri nas sodeč po ljudskem glasu vedno obstaja samo ena resna poslovna priložnost naenkrat (danes na primer Bitcoini, jutri bodo spet stanovanja). Pri takšnem poslovnem sousmerjanju katastrofe niso izjeme, ampak nujna in predvidljiva posledica. Vse skratka kaže, da bomo sebi v škodo z odliko ponovili katastrofalno nepremičninsko vajo izpred desetletja.

Vendar pa ta zapis ni jeremijada niti mimobežna moralka. Namesto tega postavlja vprašanja: kako to, da se tipologija stanovanj pri nas nikamor ne premakne, ne spreminja in ne razvije? Ne govorim samo o najemniških in socialnih stanovanjih, za katere se skupaj z vlado in stanovanjskimi skladi vsi strinjamo, da jih je premalo (kot da konsenz kaj spremeni!). Gre za preprosto dejstvo, da so izjemen porast drugačnih oblik zaposlitve, kreditna nesposobnost in drugačne bivanjske prioritete ustvarili izjemno obsežen del družbe, za katere morda tudi najemniška in socialna stanovanja, če bi jih gradili, ne bi ponujala ustreznih rešitev. Kmečka hiša, kakršna se je razvijala stoletja, je bila racionalen odgovor na bivanjske in delovne potrebe kmečkega življenja. Baročno aristokratsko stanovanje je bilo oblikovano kot popoln mehanizem samoreprezentacije avtoritete in okusa višjega sloja. Funkcionalistično stanovanje izraža idealno platformo za življenje nuklearne družine z dvema staršema, ki hodita v službo od osmih do štirih. Kako to, da danes, ko je takšno življenje izpred nekaj desetletij mnogim skoraj enako oddaljeno kot baročni aristokratski pomp ali patriarhalno podeželsko življenje ob kmečki peči, ne razpolagamo ne z odmevnimi strokovnimi razmisleki niti z resnimi poslovnimi analizami, ki bi lahko ponudili odgovore za spremenjene življenjske potrebe?

Pred več kot šestdesetimi leti so v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču odprli slovito razstavo »Stanovanje za naše razmere« s preprostim in učinkovitim namenom, da bi sporadične in neusklajene poskuse množične gradnje takoj po vojni uskladili in prilagodili spremenjenim potrebam urbanizacije, množičnosti, kakovosti, udobnosti in higienskih standardov. Razstava s strokovnim in didatičnim naporom je zaznamovala psihološko spremembo, ki je bila nujna za premik od Litostrojskih blokov  do kakovostnih, celostno zasnovanih stanovanjskih sosesk 60-ih in 70-ih let. Razmere, predvsem pa finančne zmožnosti, so se od takrat drastično spremenile. Danes potrebujemo nov premislek o »stanovanju za naše razmere« za vse tiste, ki jim dnevna soba ne pomeni več avditorija za gledanje televizije, spalnica pa ne več skrbno izolirane, monofunkcionalne sobe.

‘Urejena hiša’ zbuja neki lažni videz, za katerim nič več ni; družbene in osebne razmere niso več dovolj trdne za hiše, nikomur na svetu ni več v resnično zadovoljstvo, da bi na zunaj predstavljal trajnost in vztrajanje. Nekoč so ljudje to delali ter s številom sob in služabnikov in gostov kazali, kdo so. Danes skoraj vsakdo čuti, da je brezlično življenje edina ustrezna oblika za mnogotere volje in možnosti, ki napolnjujejo življenje, in mladi ljudje ljubijo bodisi golo preprostost, ki je kakor neopremljeno gledališče, ali pa sanjajo o velikanskih kovčkih in tekmovanjih za prvenstvo v bobu, o teniškem prvenstvu in o razkošnem hotelu ob cesti s karavanami avtomobilov, z zemljiščem za golf in s tekočo glasbo, ki se jo da odpirati in zapirati po sobah.

(Besede, ki jih je glavnemu junaku romana Mož brez posebnosti v usta položil že Robert Musil v približno enakem času, kot je Hans Scharoun zgradil hišo v Wroclawu)

Pred letom dni sem imel priložnost ogledati si stavbo, ki je četrt stoletja starejša od zdaj že davne ljubljanske razstave. Stavbo za pare in samske ljudi v Wroclawu na Poljskem (ko je bilo mesto še vedno Breslau v Weimarski republiki) je leta 1929 v okviru znane razstave WUWA Nemškega Werkbunda zasnoval Hans Scharoun. Na prvi pogled gre za sanatorij ali pa hotel: v dva kraka razprta nizka modernistična stavba se z oblikovanjem zgleduje pri streamline estetiki parnikov – motiva, ki ga je za vzor modernim arhitektom napravil Le Corbusier. Bela križarka med zelenjem ni le metaforični formalni vzor: ravna streha namesto običajne terase gosti skupinsko ploščad za sončenje, ki je na las podobna promenadni palubi katere izmed luksuznih prekooceank. Vendar pa se pravi dosežek skriva v zasnovi notranjosti.

Bivalna enota z majhno kuhinjo in stopnicami do spalnice

Bivalne enote niso standardne sobe, ampak večje in manjše suite v dveh nivojih. Vsaka ima svojo kopalnico, večjo (in višjo) dnevno sobo z majhno čajno kuhinjo ter nižjo in manjšo spalnico, ki jo dosežemo po stopnicah. Prostorsko razgibana bivalna enota spominja na miniaturno izvedbo stanovanja v Le Corbusierjevem Unité d’Habitation (ki je bil zasnovan precej pozneje). Objekt vsebuje 16 večjih enot (po 37m2) in 32 manjših (po 27m2). Bivalna enota ponuja intimo in določeno avtonomijo, ki pa ni popolna: na stičišču obeh krakov so situirani skupni prostori, razkošna bivalna avla in skupna jedilnica, ki je namenjena vsem prebivalcem in ki ponuja dimenzijo in kakovost programa, ki si ga vsaka enota posebej ne bi mogla privoščiti. Gre za nekakšno vajo v civiliziranem skupinskem bivanju; v pritrditvi avtonomnemu in vendar skupnostnem življenju; v nenavadni kombinaciji istočasnih sovjetskih eksperimentov s komunalnim bivanjem in razkošja ter udobnosti angleškega gosposkega kluba. Nič čudnega, da program nacistom ni dišal in zgradba vse od njihovega pohoda na oblast životari kot hotel – namen, za katerega je obenem premajhna in prevelika.

Avla: udoben skupni salon

Skoraj popolna odsotnost fleksibilnega razmisleka o tem, kaj danes pomeni sodobno bivanje, mi je pri ogledu stavbe pustila priokus, kot da se ne sprehajam po davni modernistični preteklosti, ampak po prezgodaj realizirani prihodnosti, ki ima šele priti. Kako bi danes lahko oblikovali stanovanje, ki bi ponujalo možnost zasebnosti in samosti, obenem pa bi omogočalo tudi skupnostno in solidarno življenje? Stanovanje, ki bi imelo tudi delež na skupnih prostorih, ki si jih vsak posebej ne bi mogel privoščiti: knjižnica, pisarne, telovadnica ter jedilnica z zdravo in vrhunsko (čeprav omejeno) ponudbo. Takšno bivališče skratka, ki ne bi bilo le bolj sodobno kot običajni tržni tloris, ki je odvod že davno minulih časov, ampak bi bilo celo bolj sodobno od že davno sezidane Scharounove hiše?

Miloš Kosec

Vir fotografij: http://www.wuwa.eu

Podprite nastajanje neodvisne revije o prostorski kulturi in arhitekturi Outsider! Z naročilom podprete tiskano revijo in spletni magazin Outsider. Vsebine revije in spleta se razlikujejo.

Celoletna naročnina

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja