Ljubljanska univerza je del mesta in človek bi mislil, da je njen prostorski razvoj usklajen z razvojnimi smernicami mesta. Pa ni tako. To se kaže pri predvideni selitvi Fakultete za strojništvo (FS) in Fakultete za farmacijo (FF) iz centra mesta ob Aškerčevi na predmestno lokacijo ob biotehniško fakulteto. Ta selitev je za mesto stihijska in kontroverzna, pa vendar je utemeljena in za fakulteti nujna.

Najprej sem o razlogih za selitev povprašal fakulteti. S FS so poslali pojasnilo (povezava), da trenutno delujejo na osmih različnih lokacijah. Osrednja stavba na Aškerčevi 6 po njihovih besedah ne dopušča dograjevanj. Je dotrajana in ne ustreza sodobnih zahtevam. Ker želijo ostati konkurenčna fakulteta v Evropi, morajo posodobiti prostorske pogoje svojega delovanja. “Smiselna pa se nam zdi tudi zaokrožitev tehnično-naravoslovnih znanj na lokaciji Brdo, ki je v neposredni bližini  UL FKKT, UL FRI, UL BF in ne nazadnje Tehnološkega parka Ljubljana,” dodajo. Precej logično in razumno. S FF niso odgovorili, vendar predvidevam, da gre za podobna stališča.

Stavba Fakultete za strojništvo

Stavba Fakultete za farmacijo (prva Plečnikova stavba v Ljubljani)

Kje je torej problem, se boste vprašali. Glede predvidene selitve sem zato povprašal za komentar še mestnega urbanista Janeza Koželja: »Moje stališče je odklonilno … Vplivne predlagatelje sem vztrajno prepričeval, da je selitev tehničnih fakultet v nasprotju z vizijo dolgoročnega razvoja mesta, ki govori tako o trajnostnem razvoju oziroma zgoščevanju mesta navznoter kot tudi o konceptu univerze v mestu.« Novi objekti so poleg tega predvideni na poplavnem zemljišču, dodaja podžupan. Univerza in mesto se nikakor nista mogla uskladiti o tem, kaj bi bilo najbolje za univerzo in za mesto, čeprav je Koželj predlagal še nekaj možnih lokacij bližje centra (zemljišča nekdanje vojašnice ob Roški in območje Tobačne). Po njegovem mnenju bi bila selitev fakultet nenačelna in izsiljena rešitev. (povezava)

Da bi dobil čim bolj celostno sliko, sem za komentar zaprosil še ZAPS (Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije). Glede na to, da je v njenem statutu zapisano, da zbornica skrbi za dobro stroke, in glede na to, da Koželj pojasnjuje, da je predvidena selitev v nasprotju s prostorskimi dokumenti mesta, me je zanimalo, kako utemeljujejo legitimnost natečaja. Odgovora še nisem prejel.

Sem pa prejel pobudo znanca, da naj bi arhitekti ta natečaj bojkotirali. Osebno se mi to ne zdi dobro, kajti s tem bi zmanjšali konkurenčnost natečaja, in prepričan sem, da bi kljub načelnemu bojkotu stroke nekaj nenačelnih arhitektov vseeno oddalo elaborate, zato obstaja možnost, da bi slaba urbanistična rešitev dobila še slabšo arhitekturno izvedbo.

Osebno vidim jedro problema v tem, da ima Ljubljana slab urbanizem oz. ga sploh nima. To izjavljam z vsem spoštovanjem do vseh, ki so zaslužni, da je mestno središče na novo urejeno. In res je, središče Ljubljane je na novo zaživelo. Res je tudi, da je Ljubljana leta 2010 (šele!) prvič po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 dobila nov urbanistični načrt ali OPN. Res pa je tudi, da je ta urbanistični načrt zelo neambiciozen, saj je njegova osnovna demografska predpostavka, da Ljubljana v naslednjih desetletjih ne bo rasla, ampak se bo morda celo zmanjševala, kot je pojasnjeval Miran Gajšek, direktor oddelka MOL za prostor (povezava). OPN daje poudarek vpadnicam, in ne celotnemu mestnemu tkivu. In po osmih letih, odkar je stopil v veljavo, lahko vidimo tudi, da razen tega, da so bile vpadnice na nekaterih delih na novo asfaltirane, niso doživele novega življenja, kot ga je mestno središče.

Problem lahko ilustriramo z jajcem na oko. Središče Ljubljane je rumenjak. V njem je skoncentrirana vsa urbanost mesta. Območja Bežigrada, Šiške, Viča, Rudnika, Zaloga, Most in drugih četrti pa so beljak. Obiskovalci se lahko navdušujejo nad središčem, za druge dele pa je bolje, da jih ne vidijo. Urbanistični izziv: umešano jajce.

Po osamosvojitvi smo imeli ideal, da bo Slovenija postala Švica. Danes se temu posmehujemo. A prav zgoraj opisani primer odnosa med mestom in univerzo je lahko model, kje bi se zares lahko približali Švici. Vsi poznamo znameniti ETH v Zürichu. Ustanovljen je bil leta 1854. Leta 1858 se je pričela gradnja stavbe po načrtih Gottfrieda Semperja (ki ga tudi vsi poznamo) v središču mesta. Ob 150-letnici ETH so začeli graditi kampus ETH, ki leži na obrobju mesta in se imenuje Science City. Danes je to eno od globalnih središč znanosti.

ETH kampus – Science City

Po tem modelu bi lahko v Ljubljani namesto izsiljenih slabih urbanističnih rešitev, ki zgolj rešujejo prostorske zagate univerze in nič več, iskali rešitve, ki bi bile v korist tako univerzi kot mestu. Če študijski programi pridobivajo konkurenčnost po mednarodnih merilih, to za mesto ni slabo.

Ljubljanski urbanizem bi lahko v potrebah fakultet videl izziv, na katerega bi odgovoril s švicarskim modelom: pas od sedanje biotehniške fakultete pa do tehnološkega parka Brdo bi spremenili v »ljubljanski ETH«. Ob tem bi lahko razmišljali o mestnem vlaku, ki bi kampus povezoval s središčem in poleg tega dodal vrednost novim stanovanjskim zazidavam na Brdu, ki bi jih lahko še dodatno zgoščevali (v skladu s strategijo mesta). V opuščenih stavbah FS in FF znotraj mesta pa bi lahko uredili novo tehniško knjižnico ali muzej, ali pa bi se tja razširila katera od obstoječih fakultet v bližini.

Namen tega zapisa nikakor ni kogar koli užaliti. Če sem zapisal, da je urbanizem Ljubljane slab, tega nisem storil prvi. To je zapisal že Edvard Ravnikar v svojih esejih, kjer pravi, da gradnja spalnih blokov še ni gradnja mesta. Že zdavnaj je opozarjal, da Ljubljana potrebuje mestni vlak, in podobno. Njegova opažanja so na žalost še vedno aktualna. Gradnja soseske Brdo še ni gradnja mesta, in debata o tramvaju bi glede na prometno vsakdanjost morala biti še kako živa in konkretna. Namen tega zapisa je torej spodbuditi debato in razmislek o tem, da Ljubljana ni samo historično središče, pač pa bi morali kot središče Ljubljane razumeti vse, kar je znotraj avtocestnega obroča, predvsem pa to, da je delovanje za skupne interese lahko bistveno uspešnejše kot stihijski »razvoj«, ki traja že desetletja.

Besedilo: Matevž Granda

Celoletna naročnina

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja